Andraž Purg

Na sprehodu po Celju sem jo velikokrat opazila. Vedno je urejena, z valovitimi lasmi, lepo naličena. Poleti se sprehaja v čudovitih oblekah, oči pred soncem ščiti s sončnimi očali. Pozimi za dovršeno podobo med drugim skrbi z barvno usklajenimi rokavicami in čepico. Le kdo je ta gospa, sem se spraševala sama pri sebi. Ko sem jo nekega dne srečala na kosilu, je beseda dala besedo. Prosila sem jo, ali jo lahko obiščem in predstavim v Novem tedniku.

S solzami sreče v očeh je opisovala spomine na zgodnja otroška leta in s solzami žalosti obdobje nemške okupacije, izseljenstva in čas, ko je njena družina trepetala za očeta, ki je bil dvakrat zaprt. Obudila je tudi spomine na študij arhitekture in dolgoletno življenje v Beogradu. Kljub častitljivim letom je še vedno živahne narave. Rada ima družbo. Izjemno rada sede na gugalnico in se prepusti otroku v sebi.

Rojena v središču mesta

Ines Vučkovič je bila rojena v stanovanju v središču starega celjskega mestnega jedra, v katerem živi še danes. Izvira iz trgovske družine. Že njena babica se je ukvarjala s to dejavnostjo in je imela trgovino v Linhartovi ulici v Celju. V njeni trgovini so lahko kupci kupovali živila in barve. Ko se je poročila, se je pisala Ravnikar, v zakonu z možem sta se jima rodila Inesin oče Božidar in njena teta.

Andraž Purg

»Ko sem bila majhna, je bilo v mestu zelo veliko trgovin. Anton Mislej je imel v lasti menda kar tri trgovine. Na drugem vogalu, ki so mu Nemci rekli »ezl ek«, je bila veletrgovina v lasti Strmeckega.«

Ko je bila Ines še deklica, je velikokrat čas preživljala v trgovini. Njena mama je pomagala na blagajni, še ena gospa je delala v računovodstvu. Takratni utrip si je Ines zapomnila tudi po tem, da so se ljudje obiskovali, kadarkoli so hoteli. Obiskov niso najavljali, veliko je bilo druženja.

S tri leta mlajšim bratom Janezom sta se rada igrala po mestu. Na portalu Kamra so na primer objavljene njune fotografije, ko sta v zimski pokrajini uživala na smučeh in saneh ali ko sta se sprehajala po Savinjskem nabrežju.

Čudovito otroštvo

»Imela sem prekrasno otroštvo. Bila sem ljubljenka tete Pavle, ki je bila poročena s Todorjem Lazarevićem. Slednji se je v Celje preselil iz Srbije,« se spominja Ines Vučkovič. Lazarević je bil od leta 1923 do nemške okupacije leta 1941 direktor oz. ravnatelj cinkarne, bil je tudi njen solastnik. V lasti je imel še več podjetij.

Ines je na njegovem domu zelo uživala. »V Voglajni smo lahko takrat še plavali. Tako lepo je bilo. Prihajalo je veliko stričevih sorodnikov, s katerimi smo se družili. Teta in stric sta imela tudi konja. Pozimi so vanj vpregli sani in s konjem smo se odpravili po zimski pokrajini. Bilo je krasno.«

Andraž Purg

K njim sta prihajala tudi Lazarevićeva nečaka. »Od mene sta bila starejša nekaj let, a sta me imela rada. Bila sem kot njuna punčka, z menoj sta se igrala. Imeli so tudi izredno lep vrt, na katerem smo preživljali čas,« je dejala.

Leta v izgnanstvu

Med okupacijo so Nemci družino izselili z območja nemškega rajha, kar je bilo, kot pravi sogovornica, zelo žalostno obdobje. Njen oče se je kot vojak bojeval nekje južno na fronti. Ko se je vrnil domov, so ga Nemci takoj zaprli. Leta 1941 je družina izvedela, da bo odpotovala v Srbijo.

»Ko je kamion čakal, je babica rekla, da ne gre nikamor brez mojega očeta. Izredno nas je bilo strah. Dobila je obljubo, da se nam bo oče pridružil med potjo. In tako je tudi bilo,« se spominja danes 96-letna Celjanka.

Ravnikarjevi so se najprej v Nišu pridružili stricu in teti, ki sta že prej pobegnila v Srbijo. Nato so našli stanovanje v Beogradu. Tam so nato celo obdobje okupacije živeli z Lazarevićevima in še z eno družino sorodnikov.

Živeli so v strahu

»Nekaj časa smo stanovali v Frankopanovi ulici, na vogalu je imel svoje prostore Gestapo. Vedno me je bilo izredno strah, da bo kakšna bomba priletela k nam. In res je enkrat padla na dvorišče, čisto blizu sobice, v kateri smo se otroci pozimi igrali,« se spominja sogovornica.

Kot deklica je slutila nevarnost in nemir v družbi. A kljub temu je vse skupaj doživljala drugače kot odrasli. »Enkrat, ko sem na ulici jedla češnje, je mimo mene šel nemški vojak. Ravno takrat mi je koščica naključno iz ust poletela točno proti njegovi srajci. Hitro sem šla domov in povedala, da bo k nam verjetno prišel nemški oficir.« Ko je potrkal na vrata, so starši povedali, da tega ni storila namenoma.

Karte, zveste sopotnice 

V Beogradu je preživela štiri leta, tam je obiskovala drugo gimnazijo, spoznala je prijatelje. Njen stric, ki je bil Srb, je očetu pomagal, da je tam s poslovnim partnerjem odprl restavracijo. »Otroci smo si hitro našli družbo. Še posebej mi je v spominu ostalo, da je cela naša družina igrala remi. Oče je hodil na delo, vsi drugi smo bili doma. Pouka nismo imeli veliko, res je bilo lepo,« pravi gospa, ki bi še danes z veseljem igrala karte, če bi imela soigralce.

Ker se je njen oče v Beogradu že precej znašel, so po koncu vojne družinski člani razmišljali o tem, ali bi ostali ali se vrnili v Celje. »Bolje bi bilo, da bi ostali. Takoj ko smo se vrnili v domovino, so bili namreč naši oblastniki tako ›ljubeznivi‹, da so očeta spet zaprli. Številne ljudi so pobili. Taka usoda je doletela tudi očeta moje prijateljice Pšeničnika. Bil je tako dober človek. Imam celo njegovo poslovilno pismo, v katerem je svoji družini sporočil, naj ne sovraži njegovih morilcev. Ubili so še Dobovičnika … Šlo je za zastraševanje. In res smo se vsi izjemno bali.«

Za očetovo svobodo je želela vse do Tita

Kot pravi, je marsikaj iz tistega obdobja že pozabila. Premoženje njihove družine je bilo nacionalizirano. Povojna oblast je njenemu očetu vzela trgovino. Očeta so, ker naj bi vedel, da sta imela njegova sestra in njen mož namen pobegniti v tujino, ter ker naj bi vedel, da je imel eden od njegovih uslužbencev revolver, obsodili na 20 let zapora.

Za zapahi je preživel štiri leta in devet mesecev. Ines Vučkovič je za to, da bi mu pomagala na prostost, odšla tudi v Beograd. Želela je priti vse do Tita, kar ji ni uspelo. A je prišla v stik s komunistom Mošem Pijadom in še z enim uradnikom, ki sta ji prisluhnila. Tudi mamin brat je imel v Ljubljani nekaj prijateljev, ki so jih Ravnikarjevi prosili, naj pomagajo pri tem, da bi očeta izpustili.

»Obdobje do očetove izpustitve ni bilo prav nič lahko, mama je res trpela. Otrokom nam je rekla, da je ves denar vrgla v Voglajno. A predvidevam, da ga je imela nekje skritega,« se spominja Ines Vučkovič.

Druženje, ples in ljubezen

V njenem najstniškem obdobju so se mladi znali družiti in uživati. Z njenimi vrstniki, ki so med drugim izvirali iz družin Fazarinc in Mastnak, so se redno dobivali, plesali so, se družili. »Bilo je veliko več družabnega utripa kot danes. Danes vidim pare, ki so skupaj na pijači, a tako fant kot dekle gledata v pametni telefon. To se mi zdi res neprimerno,« pravi.

Andraž Purg

Študirala je arhitekturo. Ta študij je izbrala samo zato, ker je njena najboljša prijateljica Bojca Vodlan govorila, da bo arhitektka. »Bojca se je hitro poročila, rodila je sinove in ni šla študirat, jaz pa sem se vpisala na arhitekturo, celo pri Plečniku sem študirala eno leto,« je povedala.

Velikokrat je v Beogradu obiskovala stričeve sorodnike. V srbski prestolnici je spoznala tudi svojega prvega moža in se preselila tja. Tam je študij končala s pomočjo še dveh prijateljic. »Učile smo se skupaj, kar mi je izjemno ustrezalo. Zanimivo je, da onidve, čeprav smo se skupaj učile, nista hodili na izpite, jaz pa. Oče je včasih dvomil, da bom doštudirala. A sem bila odločna, da bom, in sem svoje besede uresničila.«

Projektiranje stavb ji ni bilo zanimivo. Po dveh letih, ko je delala na gradbiščih, je opravila državni izpit, nato se je posvetila gradbenemu nadzoru kot nadzorna inženirka v tedanji direkciji za gradnjo mesta Beograd. Spremljala je gradnjo dveh večjih poslovnih zgradb ter predvsem gradnjo stanovanjskih naselij in posameznih hiš. Povedala je, da so jo izvajalci pogosto želeli ogoljufati, kakšno delo so na primer zapisali večkrat, da bi pridobili finančno korist.

Od Beograda do Münchna

Njen prvi mož je bil pravnik, a je bil zanjo preveč dolgočasen. »Osvojil me je tako, da sva skupaj plesala. Nato nikoli več ni plesal. Kadarkoli smo šli na dopust, je ves čas bral knjige.« Ines je želela več od življenja, zato se je po osmih letih ločila.

Otrok ni želela imeti, saj se ji ni zdelo prav, da bi jih, medtem ko je delala, prepustila v varstvo drugim. Zdelo se ji je, da je domača vzgoja najboljša. V obdobju, ko je bila sama otrok, so namreč mame same skrbele za svoje potomce. »Mislila sem, da bom tako kot teta, ki je bila žena direktorja cinkarne. Bila je dama, sprejemala je obiske. To se mi je zdelo zelo lepo. A jaz sem se nato posvetila delu.«

Nato je spoznala gospoda, ki je rad igral karte. Bil je upokojen in je imel bolezen, ki prizadene sklepe, tako da na koncu ni mogel več obračati glave. A je to ni motilo, saj je bil prijeten človek, imela sta tudi dobro družbo. Skupaj sta preživela 18 let. Umrl je zaradi posledic tuberkoloze.

Po 25 letih delovne dobe se je upokojila, predvsem zaradi težav s spominom, ki ji je kot gradbeni nadzornici povzročal velike težave.

Naslednje poglavje njenega življenja je bilo povezano s Francem Marjanom Feranntom, ki je izviral iz Žalca. Ko sta se spoznala, je živel v predmestju Münchna. Doštudiral je na gradbenem oddelku zagrebške tehniške fakultete. Tisto obdobje je bilo po njenih besedah zelo lepo, imela je veliko priložnosti za poslušanje klasične glasbe. Rada je obiskovala trgovine … »A Ferrant ni bil navajen biti ves čas z nekom. Družbo je imel rad kakšen teden, nato je imel rad mir. Zato sem prihajala in odhajala,« je dejala. Njen sopotnik, ki je za sabo pustil obsežen slikarski opus, je umrl leta 2017.

Zaljubljena v gugalnice

Na vprašanje, kakšno je njeno življenje danes, je odgovorila, da ji je grozno dolgčas. »Nihče nima časa, da bi mi ga posvetil. Z veseljem bi igrala karte ... Rada hodim na izlete, ki jih pod okriljem Osrednje knjižnice Celje organizira univerza za tretje življenjsko obdobje. Obiskujem še koncerte v celjskem Narodnem domu in glasbeni šoli.«

Ob umetnosti so še ena njena velika ljubezen gugalnice. Njena sošolka z gimnazije je bila pokojna literarna zgodovinarka, publicistka in slavistka Božena Orožen. Skupaj sta hodili na izlete. Kadarkoli je Ines videla kakšno gugalnico, jo je mikalo, da bi se malo zazibala. Če ji je bilo nerodno, da jo bodo videli ljudje v kakšnem gostinskem lokalu ali kavarni, jo je Božena vedno spodbudila, naj kar sede na gugalnico in se prepusti trenutku. To je povsem v skladu z vodilom Ines Vučkovič, ki mi ga je zaupala ob slovesu. »Vedno pravim, da je treba, dokler živimo, uživati, saj živimo le enkrat,« je dejala.

Andraž Purg