Arhiv NTRC

Marsikdo si je na podlagi njegove vloge Sebastijana v televizijski seriji o njem ustvaril vtis resnega in zadržanega mladostnika, a je v resnici vse prej kot to. Znan je po pozitivni energiji in humorju, s katerim ne varčuje, že odkar pomni. Že v osnovni šoli je namreč veljal za razrednega zabavljača in še danes, če je le mogoče, vzdušje sprosti s kakšno šalo.

Glede na to, da vam je zabavanje ljudi blizu že od nekdaj, ste si že od malega želeli postati igralec?

Tako je, to sem vedel že zelo zgodaj. Spomnim se, da so mi celo učiteljice večkrat rekle, da bom zagotovo igralec. Vse to mi je počasi zlezlo pod kožo. Čeprav sem bil član šolske improlige in sem nastopal tudi ob drugih priložnostih, tega, da želim biti igralec, v svoji družini nisem obelodanil do sredine gimnazije, ko sem se pridružil Šentjakobskemu gledališču Ljubljana. Pred tem sem ves čas namigoval, da bom kemik ali zobozdravnik. Starši so vedeli, da talent imam, a niso vedeli, ali mi bo na sprejemnih izpitih uspelo. Edino brat mi je rekel, da je točno vedel, da bom sprejet na akademijo. Res je bilo tako. Sprejet sem bil v prvo in potem je bila to samo še pot navzgor.

Kot ste pred časom priznali, ste se nekako ves čas zgledovali po svojem starejšem bratu …

Pravzaprav je šlo za bratsko tekmovalnost. Vedno sem namreč želel biti boljši kot brat, ki je zelo duhovit človek. V osnovi šoli je v eni od gledaliških predstav blestel v vlogi Bedanca. O tem sem do konca osnovne šole poslušal pripovedovati učiteljice, in sicer kako dobro se je moj brat vživel v vlogo. Seveda je to v meni prebudilo neko pozitivno bratsko rivalstvo, da bi se tudi jaz tako dobro izkazal. Rekel sem si, če lahko tako dobro nastopa on, potem bom tudi jaz.

Prvega maja so minila tri leta, odkar ste postali član celjskega gledališča. Kako to, da vas je pot zanesla ravno v knežje mesto?

Za to, da sem zaposlen v Gledališču Celje, se moram zahvaliti igralki Živi Selan, ki je bila članica našega gledališča še v času, ko smo bili na akademiji. Ko je bila na repertoarju predstava Mučenik, jo je upravnica gledališča Tina Kosi vprašala, ali pozna koga, ki bi bil primeren za eno od vlog. V letniku smo si prijateljsko pomagali in tako se je spomnila name. V predstavi sem takrat zaigral še kot študent. Po nekem času me je poklicala Tina Kosi. »Urban, bi prišel delat v naše gledališče?« je rekla na svoj odločen način. Malo zadržano sem odvrnil, da lahko, in jo obenem vprašal, kdaj. »Kdaj? Čez dvajset let. Seveda, da zdaj,« je bil njen odgovor in tako se je začelo moje sodelovanje z Gledališčem Celje.

Verjetno vam je bilo med epidemijo kot mlademu igralcu veliko lažje, ker ste bili zaposleni in niste bili na svobodi?

Časi, ko sem se vpisal na igralsko akademijo, zaradi gospodarske krize niso bili najbolj naklonjeni umetniškim poklicem. Ko sem dobil možnost zaposlitve, se mi je v eksistenčnem smislu odvalil ogromen kamen od srca, tako je čutila tudi vsa moja družina. Zaposlen sem v celjskem gledališču, ob tem lahko sodelujem tudi na radiu, v serijah in filmih, kar je za mladega igralca izvrstno.

Igralec je na odrskih deskah lahko še tako odličen, a če se ne pojavlja na televiziji, širši javnosti ostane neznan. Nase ste opozorili v seriji V imenu ljudstva.

V času akademije in po njej sem že posnel nekaj stvari, a to so bile majhne vloge, zato sem bil na začetku snemanja serije V imenu ljudstva bolj kot ne čisti začetnik. Avdicije sem se udeležil, ne da bi natančno vedel, za kakšno vlogo gre. Vedel sem le, da gre za avtističnega fanta. Ko sem izvedel, da sem izbran, sem bil v Egiptu. Seveda sem se takoj želel udeležiti drugega kroga, a ni bilo treba, ker ga sploh ni bilo. Naenkrat sem začutil veliko odgovornost. 

Celoten intervju preberite v tiskani izdaji Novega tednika (26. 5. 2022).

Foto: Andraž Purg - GrupA