Matjaž Rozman: "Celje mi je dalo ogromno, jaz sem dal svoje srce!"
Legenda, prvak in ljubljenec tribun: Matjaž Rozman o devetih letih na celjskem stadionu, lovorikah, Evropi in posebni vezi, ki je navijači niso pozabili.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Po zgodovinskih evropskih večerih in uvrstitvi v ligo Evropa se evforija v knežjem mestu ne umirja, saj Grofje sestavljajo vse močnejšo ekipo in so v pričakovanju prvih evropskih tekmecev.
V Celje se je vrnil domačin Blaž Kramer, v nogometnih krogih vse glasneje odmevajo tudi govorice o morebitnem prihodu Žana Žužka iz Turčije. Ob vseh novih zgodbah in uspehih navijači, predvsem iz Vzhodne tribune, kjer je vzklila ideja o navijaški skupnosti na facebooku, ne pozabljajo tistih, ki so v preteklosti pisali temelje današnjega celjskega moštva.
"Rozi, Rozi, Roziii ..."
Eden takšnih je Matjaž Rozman – legenda kluba, kjer je preživel devet let, osvojil dva naslova državnega prvaka, en pokal ter številna srca navijačev. Dolgoletni vratar in kapetan je s Celjem doživel nepozabne vzpone, od bojev za lovorike do evropskih večerov, v pogovoru za navijaško rubriko Vzhodne tribune se je spomnil največjih trenutkov svoje kariere, najtežjih preizkušenj in posebne vezi, ki jo je v vseh teh letih spletel s celjskimi navijači.
V nadaljevanju objavljamo celoten intervju, ki je sestavljen iz naključnih vprašanj iz skupine Vzhodna tribuna - NK Celje 1919.
1. Kakšni so bili občutki na tekmi v Guimaraesu, tisti, ko se je igralo enajstmetrovke?
To je bila ena tistih tekem, ki ti ostanejo za vedno. Že sama tekma je bila zelo čustvena, pred polnim stadionom, potem pa pridejo še enajstmetrovke, kjer je pritisk ogromen in veš, da bo od tebe kot vratarja veliko odvisno. Kot vratar si želiš pomagati ekipi, hkrati pa veš, da lahko ena obramba odloči tekmo. Ko se vse skupaj konča v tvojo korist, je občutek res težko opisati. Izjemni občutki!
2. Kakšen občutek je dvigniti pokal v zrak?
Neverjeten. Pokal je nagrada za celo sezono, za vse treninge, odrekanja, težke trenutke in tudi za ljudi, ki so ves čas ob tebi. Ko ga dvigneš v zrak, se ti v glavi odvrtijo vsi ti trenutki. To so občutki, ki se jih enostavno ne da opisati, ampak jih moraš doživeti. To so eni najlepših občutkov, ki jih lahko kot športnik doživiš.
3. Katera tekma v dresu Celja ti je najbolj ostala v spominu?
Težko bi izbral samo eno tekmo, ker se jih je v toliko letih nabralo res veliko in je vsaka imela svojo zgodbo. Če pa moram izpostaviti tiste najlepše, imajo posebno mesto zagotovo tekme, kjer je šlo za nekaj velikega. V spominu mi bosta za vedno ostala boj za naslov prvaka in tista odločilna tekma z Olimpijo, ki se je končala z 2:2, pa seveda nepozabne evropske preizkušnje, med katerimi bi vsekakor izpostavil srečanje z Guimarãesom.
4. Tvoj najljubši in najboljši trener v karieri, predvidevam, da to nista nujno ista oseba?
V karieri sem imel res veliko srečo, da sem delal s številnimi trenerji. Od vsakega glavnega trenerja in trenerja vratarjev sem odnesel nekaj dragocenega, zato bi težko izpostavil le eno ime. Zagotovo pa moram izpostaviti trenerja vratarjev Amela Mujčinovića. Skupaj sva preživela največ časa, odlično sodelovala in se ujela tako na igrišču kot izven njega.
5. Kateri trenutek svoje kariere bi označil za najlepšega?
Za najlepši trenutek svoje kariere bi zagotovo označil osvojitev prvega naslova državnega prvaka v celjskem dresu. O naslovu je odločala zadnja tekma, kar pomeni, da je bila celotna sezona odvisna od tistih zadnjih 90 minut. Na koncu so bili občutki ob uspehu nepozabni in se ti za vedno vtisnejo v spomin.
6. Kakšna je bila zate izkušnja igranja v tujini in kaj ti je dala?
Zame je bila to izjemno pomembna izkušnja. Ko greš v tujino, zamenjaš okolje in se moraš zelo hitro prilagoditi. Vse je drugače, od jezika in kulture do samega nogometa in načina dela.
Zelo dobro izkušnjo sem imel predvsem v Nemčiji, kjer pa sem bil takrat mogoče še malce premlad. Kljub temu sem se skozi to preizkušnjo veliko naučil o sebi in o prilagajanju, saj te takšni izzivi v neznanem okolju osebnostno in profesionalno hitro izoblikujejo.
7. Si imel še kakšno ponudbo iz tujine, za katero danes morda nekoliko obžaluješ, da je nisi sprejel?
Ponudb je bilo v karieri kar nekaj in seveda se danes človek kdaj vpraša, kaj bi bilo, če bi se takrat odločil drugače. Ampak na to ne gledam kot na obžalovanje. Vsako odločitev sem sprejel oziroma izbral sam v tistem trenutku. Nogomet je izjemno nepredvidljiv, mogoče bi bila druga pot drugačna, a nikakor ni rečeno, da bi bila boljša.
8. Kateri napadalec ti je v karieri povzročal največ težav?
Težko je izbrati samo enega, ker sem igral proti res velikemu številu kakovostnih napadalcev. Vedno so mi bili najbolj zahtevni tisti, ki so bili nepredvidljivi takšni, pri katerih nikoli ne veš kaj pričakovati. Če moram izpostaviti enega, bi rekel Tavares.
9. Katera obramba v tvoji karieri ti je najbolj ostala v spominu?
Najbolj ostanejo tiste obrambe, ki pridejo v trenutku, ko lahko obramba spremeni rezultat. Zagotovo sta mi najbolj ostali v spominu dve obrambi proti Olimpiji. Prva je bila obranjena enajstmetrovka Čekičiju v Stožicah, druga pa Vukušiću na tisti odločilni tekmi, ki se je končala z 2:2.
10. Kateri soigralec te je skozi kariero najbolj navdušil s svojim nogometnim znanjem?
Tudi tukaj bi jih lahko naštel kar nekaj. Imel sem priložnost igrati z zelo kakovostnimi igralci. Vedno pa sem posebej cenil tiste, ki so igro videli eno ali dve potezi prej od ostalih. Josip Iličič je bil eden takšnih igralcev, ko si igral z njim, si videl, da razume nogomet na nekoliko drugačen način.
11. Če bi lahko še enkrat odigral eno tekmo v svoji karieri, katero bi izbral in zakaj?
Izbral bi tisto zadnjo, odločilno tekmo za naslov prvaka proti Olimpiji, ki se je končala z 2:2. Pa ne zato, ker bi želel spremeniti rezultat, ampak preprosto zato, ker bi še enkrat rad doživel tisti neverjeten občutek ob uspehu. Tekma je takrat potekala v času korone, ko so veljale stroge omejitve glede obiska. Trdno verjamem, da bi bil stadion v normalnih okoliščinah nabito poln, zato bi si to tekmo želel še enkrat odigrati pred polnimi tribunami naših navijačev.
12. Kakšni so tvoji načrti po koncu igralske kariere – se vidiš tudi v vlogi trenerja vratarjev?
V nogometu bi zagotovo rad ostal. Trenutno sicer še ne razmišljam preveč konkretno o tem, kaj natančno bom počel po koncu igralske poti, saj sem še vedno aktiven igralec in popolnoma osredotočen na igrišče. Kljub temu pa zraven že opravljam trenerske licence, kolikor mi čas dopušča.
13. Kaj ti pomeni NK Celje in kaj bi rad, da si navijači Celja nekoč najbolj zapomnijo o Matjažu Rozmanu?
V Celju sem doživel najlepše trenutke svoje kariere. Tukaj sem preživel nepozabna leta, šel skozi vzpone in padce, predvsem pa sem v tem klubu pustil velik del sebe. Če bi si želel, da si navijači nekaj za vedno zapomnijo o meni, je to moj odnos do kluba. Želim si, da vedo, da sem na vsaki tekmi in treningu dal vse od sebe, da sem maksimalno spoštoval celjski grb in se zanj vedno boril. Takšna pripadnost in srčnost sta mi namreč veliko pomembnejši od katere koli posamezne obrambe ali statistike.
14. Najtežji trenutki v karieri?
Tudi teh je bilo kar nekaj. Najtežji so zagotovo trenutki, ko ne igraš, ko se moraš znova in znova boriti za svoje mesto, ali pa ko te zaustavi kakšna poškodba. V nogometu pridejo obdobja, ko stvari preprosto ne gredo po načrtih. Ampak ravno ti težki trenutki te v športu največ naučijo. Danes nanje ne gledam več kot na nekaj negativnega, temveč kot na nujen del poti, ki me je osebnostno in profesionalno izoblikoval v takšnega igralca in človeka, kot sem danes.
15. Kaj najbolj obžaluješ v karieri?
Ne bi rekel, da karkoli zares obžalujem. Seveda so bile odločitve, pri katerih bi danes mogoče ravnal drugače, ampak vsaka izkušnja te nekaj nauči.
16. Kdaj in zakaj si se začel ukvarjati z nogometom?
Nogomet sem začel igrati kot otrok, predvsem iz čiste ljubezni do igre. Takrat seveda nisem razmišljal o profesionalni karieri. Želel sem biti na igrišču, igrati s prijatelji in tekmovati. Potem pa je z leti prišlo do tega, da sem ugotovil, da bi lahko nogomet postal moj poklic. In potem se je vse skupaj začelo razvijati.
17. Kakšen se ti zdi nivo slovenske lige? Napreduje, stagnira ali pada?
Mislim, da slovenska liga vsekakor napreduje. Seveda imamo še veliko prostora za izboljšave, predvsem na področju infrastrukture, pogojev za delo in financiranja, ampak če pogledamo zadnja leta, je viden korak naprej. Kakovost nogometa raste, klubi so vedno bolj profesionalno organizirani, izjemno pomembno je tudi to, da mladi igralci dobivajo vedno več priložnosti na članskem nivoju. Mislim, da gre slovenski nogomet v pravo smer.
18. Kako bi ocenil sojenje v slovenski ligi?
Mislim, da je sojenje zahtevno in da bodo vedno obstajale situacije, s katerimi se ena ali druga ekipa ne bo strinjala. Tudi sam sem bil skozi kariero na obeh straneh. Najbolj pomembno se mi zdi, da je kriterij čim bolj enak za vse in da imajo sodniki dobre pogoje za svoje delo. Napake bodo vedno del nogometa, tako kot jih delamo igralci.
19. Zakaj misliš, da so te navijači Celja vzeli za svojega?
Navijači hitro prepoznajo, kdo igra s srcem in kdo gleda le nase. Ko si v enem klubu tako dolgo kot jaz, ljudje vidijo, koliko ti ta grb zares pomeni. S celjskimi navijači smo skupaj prehodili dolgo pot, preživeli čudovite in tudi tiste najbolj težke trenutke. Skozi vsa ta leta se je med nami spletla res posebna, pristna povezava. Celje mi je dalo ogromno, sam pa upam in verjamem, da sem s svojim odnosom na igrišču in izven njega klubu ter navijačem vsaj delček tega vrnil.
20. Če lahko eno provokativno, ki nima veze s Celjem … Apače ali Hajdina?
Hahaha, to je pa nevarno vprašanje! Če moram izbirati med Apačami in Hajdino, bom raje ubral tretjo pot in izbral kar domačo Gerečjo vas!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
