Nekoč mešetarjenje s konji, danes z jeklenimi konjički
Domiselnost podjetnih Šentvidčanov, prebivalcev majhnega kraja v občini Šmarje pri Jelšah, ne pozna meja. Tako bi lahko sklepali po zgodbah o tem, kako so nekoč stara kljuseta spreminjali v na videz močne žrebce. Pri tem si niso pomagali le s hrano in z zelišči, ampak tudi z barvanjem konjske dlake in različnimi postopki, ki bi bili danes deležni zgražanja javnosti in ukrepov katere od inšpekcij. Etnologinja in kulturna antropologinja Janja Sivec je zanimivost iz preteklega obdobja vzela kot izhodišče za zgodbo z naslovom Zakaj se konju (ne) gleda v zobe.
Verjetno se skoraj v vsakem kraju skriva kakšna zanimiva zgodba iz preteklosti, čeprav nima vsak kraj domačinov, ki bi radi brskali po zaprašenem gradivu in ohranjali krajevno izročilo. Takšni podvigi niso tuji etnologinji in kulturni antropologinji Janji Sivec, predsednici Društva za razvoj interpretacije dediščine, turizma in umetnosti Legende. Sivčeva se je naslonila na ugotovitev etnologinje Jasne Sok, da razen v Šentvidu, kjer so na debelo prekupčevali s konji, na širšem območju posebnih tovrstnih sejmov ni bilo. Ta podatek so s svojimi pripovedovanji podprli tudi pričevalci s širšega Kozjanskega.
Z barvo, s pilo in posebno »dieto«
In kako je bil videti tovrsten »kšeft«? Krajani Šentvida so pogosto odhajali v Hrvaško – na območje Čakovca, Bjelovarja, včasih vse do Zagreba. Tam so kupovali starejše, bolehne in odslužene konje. »Seveda niso kupovali izključno takšnih revežev. A vendarle je bila največkrat bistvena cena. Cilj je bil konja kupiti čim ceneje,« je pojasnila avtorica slikanice. Ko so prekupčevalci konja pripeljali domov, so začeli postopke, da bi svoj nakup olepšali oz. izboljšali.
Sogovornica je poudarila, da so si mešetarji prizadevali, da bi »blago« na štirih nogah pri njih ostalo čim krajši čas. Starejše konje, ki so jim mišice splahnele in so se jim videla rebra, so hranili z namočenim ovsom. To jih je napihnilo in tako so postali bolj okrogli. Sive predele dlake na nogah, gobcu in glavi, ki so nakazovali na staranje živali, so namazali z različnimi barvami. Največkrat so uporabili kar pasto za čevlje in upali, da bo na dan kupčije lepo vreme. Lotili so se tudi urejanja konjskega zobovja. Neenakomerno dolge zobe so pomladili s pilo. »Ker lahko konju prav po stanju zob najlažje določimo starost, je nastal rek, da se ›šenkanemu‹ konju ne gleda v zobe,« je pojasnila etnologinja in kulturna antropologinja.
Foto: Andraž Purg
Šentvid, ki je na sredini med Celjem in osrednjim Obsoteljem ter Kozjanskim, je bil po besedah Janje Sivec vedno dobro obiskan. »Na pol poti je ljudem že prijalo kaj pojesti in popiti. Domačini so se znašli, v trgovini so začeli prodajati pijačo, v znani Bevčevi gostilni so nekaj časa ponujali mešano blago. Ta zmožnost hitre prilagoditve človeštvo vsekakor ohranja pri življenju.«
Preberite več v Novem tedniku
