Arhiv NTRC

»Dvojni espresso, prosim,« natakarju kavarne v središču Celja naroči Senegačnikova in si prižge cigareto. Čakajoč na kavo začneva klepetati o položaju umetnikov v naši družbi, o čemer še posebej rada govori. Zavzema se namreč, da bi bila umetnost bolj cenjena, delovne ure umetnikov pa obravnavane enako kot delovne ure zaposlenih na drugih področjih. Po prvem požirku kave mi pove svojo zgodbo.

Rojena Celjanka rada ustvarja že od majhnih nog; bodisi z barvicami, s čopiči ali z lepilom. Beseda hitro nanese na njeno babico, ki jo je že kot osnovnošolko naučila šivati. »Počitnice sem najraje preživljala pri stari mami. Bila je moj velik vzor v življenju, bila je ›šnajderca,‹ šivilja stare šole. In že kot majhna sem se trudila, da mi je dovolila šivati na šivalni stroj,« se spominja. Po končani osnovni šoli se je zato odločila, da bo pot nadaljevala v ljubljanski srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, kjer se je usmerila v modno oblikovanje. Že hitro je ugotovila, da »v Sloveniji ni tako kot v Parizu« in da ni veliko možnosti za ustvarjalnost, saj je tekstilna industrija pri nas precej omejena z zahtevami potrošnje.

Foto: Andraž Purg in osebni arhiv Mojce Senegačnik

Več o Mojci Senegačnik preberite v zadnji številki Novega tednika, ki je izšla 3. 5. 2024.