Arhiv NTRC

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem sogovornik pojasni svoj kritični pogled na stanje protipoplavne varnosti po lanski ujmi, odgovori tudi na vprašanje, kaj se bo zgodilo, če se letos podobna situacija ponovi. V pogovoru z njim še o tem, da skorajda ne verjame, da bo Direkcija RS za vode uspela izvesti projekt, ki se nanaša na ključno zaščito pred poplavami v Celju in tudi pojasni, zakaj tako meni in kdo bo za to kriv. V intervjuju brez dlake na jeziku doda, kateri projekt bi lahko v Celju bil že izveden - ampak je obstal nekje v predalu .... 

Pravi, da je v življenju spoznal, da lahko ideje uresničiš samo, če si na položaju, ki ti to omogoča. Če pa imaš dobre ideje in jih nekomu poveš, tvegaš, da ostanejo v predalu. Zato je v svoji karieri sprejel nekatere vodilne funkcije, kjer je lahko ideje – uresničil. Pred leti je bil tudi direktor Direkcije RS za vode.

Kako ste delovali v času, ko ste bili direktor? Je veliko idej ostalo neuresničenih?

»Škoda je, da nekatere ideje ostanejo v življenju neuresničene, ker so stvari v svojem bistvu dokaj preproste. Če začrtani projekti obstajajo na kateri koli ravni, tudi državni, denimo, ne vem, zakaj niso izvedeni. Spomnim se projekta čistilne naprave v Celju, kjer je bilo veliko birokracije. Takrat smo v Celje povabili pristojne iz nekaterih ustanov v Ljubljani, naredili smo piknik, vmes smo se pogovarjali, nato so se pogovarjali oni med seboj in ugotovili, da se tistega, kar smo se takrat dogovorili, oni ne bi zmogli dogovoriti v nekaj mesecih. Torej, če pravi ljudje sedejo skupaj in se pogovorijo, se da marsikakšen problem rešiti. Danes se temu reče lobiranje, kar se mi zdi dvolično. Ne smeš sesti z nikomer več, potem pa vidiš na televiziji predsednike vlad, kako so v Bruslju na delovnem kosilu ali večerji. Dejstvo je, da se da v sproščenem okolju marsikaj dogovoriti. Ko sem bil na direkciji za vode, smo po kolegiju odšli na kavico, kjer smo zaokrožili vse, kar smo se pred tem dogovorili za mizo v pisarni. V tem smo videli pomoč drug drugemu. In če imajo vsi isti cilj, je lažje, premaga se tudi birokracija.«

Se zaradi birokracije v Sloveniji veliko projektov ustavi ali zadrži v predalih po nepotrebnem?

Če meni nekdo reče, da nekaj ne gre, potem vem, da bo zagotovo šlo, ker bom to dokazal. Pred leti je bilo podobno pri realizaciji projekta celjske toplarne. Problem je bil v neki uredbi, ki bi projekt skoraj ustavila. Ampak sem vztrajal vse do pogovorov v Ljubljani, kjer so to uredbo spremenili, da smo projekt, pomemben za Celje, na koncu izvedli. Zakaj imamo 90 ljudi v parlamentu? Da spreminjajo zakone. Tudi če dober projekt »naleti« na neko zakonodajno oviro, ki ga lahko ustavi, se oviro da spremeniti z ustreznimi argumenti. Vsaj za projekte, ki sem jih izvajal in pri katerih sem sodeloval, lahko rečem, da so uspeli. Res pa je tudi, da sem se naučil načrtovati prihodnje korake, kar pomeni, da sem ovire pravočasno predvidel in se jim izognil ali pa jih razrešil.

Bili ste tudi direktor Direkcije RS za vodo. Je pri ključnih odločitvah v projektih, ki so pomembni za mesta ali državo, močnejša politika ali stroka?

Na direkcijo sem kot direktor prišel v Janševi vladi, ampak nisem bil naklonjen nobeni stranki. Državna sekretarka me je takrat poznala, vedela je, kakšne ideje imam, tudi takratnemu okoljskemu ministru Andreju Vizjaku sem vnaprej dejal, da ne bom dovolil, da name kdorkoli politično vpliva. Moram priznati, da sem bil presenečen, da name v času mojega vodenja direkcije ni bilo nobenega poskusa političnega vpliva ali pritiska, čeprav sem jih pričakoval. Glede stroke pa je tako: vsi govorijo, da stroka odloča, ampak v Sloveniji vsaj po lanski poplavi na področju protipoplavne varnosti trenutno ne odloča nihče.

Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika.