Arhiv NTRC

Po dveh letih se je v Vitanju že dobro ustalil in se v objemu pohorskih hribov ter ljudi dobro počuti. »Življenje me je naučilo, da popolnosti ni, četudi jo vsi iščemo. Tako ima tudi življenje v Vitanju stvari, ki so mi bolj in manj pisane na kožo. Kot oseba, ki je odraščala v bloku, imam določene potrebe in navade, ki so bolj mestne. Rad grem v kavarno in spijem kavo, sedem v kino in podobno. Tu je to ljudem bolj tuje in oddaljeno. V mestu sem se tudi navadil, da sem imel vse na dosegu roke, recimo različne trgovine, lekarno, pošto, papirnico. Včasih pogrešam kakšno prednost mestnega okolja, a je tukaj zelo lepo in mi daje, kar imam rad. Imam naravo okoli sebe, ljudi, ki so zelo preprosti in neposredni. Rad imam svoje vernike. Všeč so mi njihove tradicionalne družinske vrednote. Babica in dedek sta v tem okolju še vedno najbolj spoštovani osebi v družini in ostaneta v zrelih letih doma, domači ju ne pošljejo v dom za starostnike. Sosedje si pomagajo pri domačih opravilih. Skupna druženja jih povezujejo,« je bil takoj na začetku pogovora odkrit 37-letni Urban Lesjak iz Šentjurja, ki ima v njegovem srcu posebno mesto. Kamorkoli se kot duhovnik seli, se vseeno zelo rad vrača k staršema in sestri v Šentjur. Enako k prijateljem z blokovskih igrišč, kjer je spoznal prve praske, bolečino in močne človeške vezi.

Tisti, ki teka po župniji

Šport ga še vedno spremlja, saj je to eden boljših načinov sproščanja, iskanja navdihov in pridobivanja prijateljstev. Predvsem je šport najboljši način navezovanja znanstev z mlajšo generacijo. Ste že videli duhovnika, ki bi tekal po vaši župniji? V Vitanju ga lahko srečate. »Vitanjčani me zaradi tega ne gledajo postrani. Nihče mi ni ničesar rekel, četudi sem čutil, da sem drugačen. Pred mano so bili nekoliko starejši duhovniki in te sproščenosti ljudje niso bili do te mere navajeni. Šport je mlajšim duhovnikom precej bliže, kot je bilo to v preteklosti, in tukaj nisem izjema. Mladi duhovniki moje generacije se skoraj po pravilu ukvarjajo tudi s športom. Je pa res, da dolgoletnega župnika, ki je bil tu pred mano, sploh starejši ljudje, ki se ga še zelo spomnijo, niso videli nikoli drugače kot v duhovniški obleki. Mene so takoj lahko videli tudi v kratkih hlačah, saj sem župnijo spoznaval tudi s pomočjo teka. Zagotovo je bil to manjši šok ali vsaj presenečenje. Videl sem, kako so me malo začudeno spraševali, ali res tečem. A me zaradi tega niso nič manj sprejemali.«

Tisti, ki ima psa

Od oktobra ga v župnišču in na gozdnih poteh spremlja psička Kara, borderska ovčarka. Dan pred intervjujem sta bila na Paškem Kozjaku. »Četudi sem duhovnik in sem že zaradi izbire poklica več sam, imam na pohodih rad samoto. To je čas za poslušanje srca, za molitev in odmik. Ko si zaželim družbo, grem na obisk, sedem in se pogovarjam, povabim ljudi na skupen pohod. Rad sem z ljudmi, a ne vedno in neprestano. Moja služba na nek način tudi zahteva, da se kdaj umaknem, poglobim izkušnje, ki mi jih daje življenje. Sploh kadar tečem, me ljudje bolj kot ne motijo. Vedno poskušam izbirati samotne poti. Takrat sem v svojem svetu in meditiram. A ker sem veliko sam, na drugi strani vendarle potrebujem družbo, stalno in zanesljivo bližino vsaj kakšnega živega bitja. Kara je odlična sopotnica in se mi zdi, da mi pomaga ohranjati to ravnovesje.«

Tisti, ki hodi v hribe

Z mladimi veliko časa preživi na igrišču in tudi v hribih, kjer otroci ostanejo brez telefonov ter nimajo medijskega izhoda. Takrat ostanejo drug z drugim in zgodijo se najmočnejše povezave. »Lani poleti smo z mladimi šli v gore. Prenočevali smo v Pogačnikovem domu na Kriških podih. Hodili smo naokoli in otroci so bili navdušeni. Nekateri so bili prvič v visokogorju, prvič so stopili na kline in se oprijemali jeklenic.«

Zaveda se, kolikšno odgovornost prevzema s takšnimi izleti, in veliko olajšanje nastopi, ko se srečno vrnejo domov. »Tukaj le nastopi vera, saj vem, da kljub vsem pripravam in odgovornosti popolne varnosti ne morem zagotoviti. Takšni trenutki so zame priložnost, da še bolj molim in prosim, da bi bili zdravi in da bi se srečno vrnili. A ko vidim, kako pridejo otroci drugačni s takšnih počitnic, vem, da sem se prav odločil.«

Tisti, ki privablja mlade skavte

Urban se je skavtom priključil v osnovni šoli, zdaj je del skavtskega stega Zreče 1, saj v Vitanju še ni dovolj starejših mladostnikov, ki bi lahko bili voditelji. Pri tem je mogoče opaziti, da postaja skupnost tudi zaradi njega močnejša. Kar nekaj otrok iz Vitanja se je že priključilo skavtom v Zrečah.

»Način skavtskega življenja me je povsem prevzel. Zdaj želim mladim predstaviti, kako je naše življenje povezano z naravo in vero. Ko podremo drevo, to ni le telesna, ampak tudi duhovna izkušnja. Dobili smo žulje, a nam je toplo. Skupaj smo morali potrpeti, delati, da lahko skupaj uživamo sadove dela. Skavti imamo načelo, da se učimo z delom. Kot duhovnik mladim pomagam ozavestiti, da tisto, kar smo čez dan naredili, ni samo telesno, ampak nas zaznamuje in dosega tudi globlje. Četudi je bilo čez dan težko, četudi smo se vmes kdaj grdo pogledali, smo si na koncu pogledali v oči in si odpustili. Tako gremo naprej brez zamer.«

Urban poudarja, da smisel vere ni odrezanost od življenja. »Veren človek vsakdanje delo povezuje z duhovnostjo. Ko primem kekse v roke in se zahvalim Bogu in osebi, ki jih je spekla, ter ob tem čutim hvaležnost zanje, je to duhovna izkušnja, ki mi jo je dala konkretna življenjska situacija. Če misliš, da si veren in si svojo vero omejil zgolj na enourno obredje, da prideš enkrat na teden sedet v cerkev in tam poslušaš duhovnika, to za polnost vere ni dovolj. To dela religiozen človek. Vernik to, kar je v cerkvi molil in doživel, ljubezen, s katero je bil tam nahranjen, prenese v svojo hišo, na delovno mesto, med ljudi.«

Tisti, ki govori o ljubezni

Le kako ob tem ne bi pomislili, zakaj potem potrebujemo cerkve in obrede? »Zato, ker je človek telesno bitje. Ne pristanem na to, da mi nekdo reče, da je zelo veren, a nikoli ne pride k maši. Kristus je vero zvezal na konkretna dejanja ljubezni do Boga in bližnjega. Ljubezen mora narediti konkretne korake do ljubljenega, konkretna dejanja žrtve, da ji lahko rečemo resnična ljubezen, sicer je nekaj namišljenega. Kot bi rekel mami, da jo imam zelo rad, a je nikoli ne bi obiskal. Nikoli ji ne bi dal prednosti pred drugimi stvarmi. To ni ljubezen. Obrede potrebujemo, da tudi telesno izrazimo in srečamo ljubezen. Povsem drugače je govoriti o ljubezni kot jo fizično začutiti. Zato se ljubezen med dvema najlepše izrazi s poljubom. Ta fizični dotik brez besed spregovori v vseh kulturah sveta. Če si nekoga poljubil na lice, mu ni treba napisati še sto besed razlage, zakaj si to storil in kaj to pomeni. Drugemu podarim poljub in on telesno sprejme ter razume ta simbol ljubezni. Ko mi verniki rečejo, da Bogu ni treba izkazovati ljubezni z obiskovanjem maše ali s sklenjenimi rokami, saj ga imajo radi v mislih, jim odgovorim, naj na ta način kažejo svojo ljubezen tudi do žene. Nikoli naj ji ne dajo poljuba, nikoli naj je ne pohvalijo, nikoli naj je ne objamejo in je lepo pogledajo. Kako dolgo bo ta ljubezen vztrajala? Ne prav dolgo.«

Ljubezen je pogosto v duhovniškem svetu problematična. Tista, ki jo lahko dva doživita le, če sta si dovolj blizu, ne samo duhovno, tudi telesno. »Za duhovnika je res izkazovanje in življenje v globoki ljubezni velikokrat problematično, ker lahko često doživljam ljubezen duhovno, a malokrat fizično, s pomočjo telesa. Do določene mere sicer lahko, mama me objame in mi da zavest svoje materinske ljubezni, a mislim si, da je ljubezen do žene nekaj popolnoma drugega. Ta ljubezen da nekaj, česar duhovniki nimamo, in ne vem, če se to da povsem nadomestiti. Zagotovo iščemo druge poti, da bi na ta način prišli do samouresničitve. Sam nič ne skrivam, verjetno prav zato še bolj potrebujem toliko dejavnosti in športa. Tudi s tem kanaliziram odsotnost partnerske ljubezni. Tukaj nimam česa skrivati. Včasih ti en del preprosto manjka in se ga trudiš zapolniti. Sicer pa verjetno vsi ljudje kdaj čutimo, da nam kaj tudi manjka in nimamo vsega.«

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku