Arhiv NTRC

Igro Nikoli ni prepozno, ki jo je napisala Fernande Münchenberg, je skupina premierno uspešno odigrala v nedeljo zvečer v polnem domačem kulturnem domu. Ponovila jo bo danes, v nedeljo, 6. marca, ob 19. uri.

Aktualna vsebina

Delo so ljubiteljski gledališčniki igrali že pred dvanajstimi leti. Dolgoletni režiser Vinko Sentočnik, ki je tudi predsednik KUD, jo je za novo uprizoritev nekoliko priredil v duhu sodobne postavitve na odru in tudi naslov je drugačen, saj prvotnega, Pozna trgatev, občinstvo ni najbolje razumelo in je zaman pričakovalo dogajanje, povezano z grozdjem in vinom.

Sentočnika je prva režijska naloga doletela že v mladosti, ko se je takratni režiser poslovil in določil njega za svojega naslednika. Po nekajletnem premoru se s tem ponovno ukvarja zadnjih petnajst let. Tudi njegova žena Janja sodeluje pri delu gledališke skupine, in sicer kot šepetalka.

Ljubiteljska kultura, kakršno neguje KUD v Škofji vasi, je po njegovem mnenju prav tako pomembna kot profesionalna. A kaj, ko je denarja zanjo vedno manj, stroškov pa vedno več in se morajo društva sama znajti, da preživijo. Čas korone je še dodatno zaostril razmere, saj predstav ni bilo mogoče odigrati, zato so se mnoge skupine odpovedale tudi rednim vajam. V Škofji vasi so vztrajali in verjeli, da bodo lahko spet igrali, takoj ko bodo razmere to omogočale. Zato so se redno dobivali na vajah in za decembra načrtovali uprizoritev, a so jo morali zaradi bolezni odpovedati. Šele pred kratkim jim je uspelo igro predstaviti tudi občinstvu.

Za trening možganov

Otilijo, ki noče v dom, ampak bi rada imela še malo veselja in družbe v svojem življenju, je Ivana Kos igrala že pred dvanajstimi leti. »V vlogo sem se kar dobro vživela, saj je mojim letom primerna, čeprav sama ne iščem prijatelja, tako kot oseba v predstavi,« pove v smehu. Imela je komaj šest let, ko je prvič igrala v eni od predstav na domačem odru. »Soseda je izbrala otroke, da smo lahko nastopili.« Tako je ostala vse življenje povezana s kulturnim dogajanjem v kraju, osemnajst let je bila tudi predsednica KUD. Zaradi finančnih težav je dramska sekcija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prekinila delovanje in nato konec devetdesetih let nadaljevala.

Ivica, kot jo kličejo soigralci, sicer trdi, da je to zadnja predstava, v kateri igra, a soigralci ji očitno ne verjamejo povsem. Resda je bilo treba kar nekaj vaje in učenja besedila, a vse to je dobro za trening možganov, priznava tudi sama.

Za igro je navdušila tudi svoja vnuka, ki sta nastopila v otroški predstavi, in soseda Izidorja Bincla. Ta je v tokratni predstavi Beni, Otilijin negovalec. Zanimivo, da je tudi on v tej vlogi nastopil že v prvi uprizoritvi. »To je bila moja prva vloga v tem društvu in vesel sem, da so mi še vedno prav iste hlače kot prvič,« se pošali.

Družinska dejavnost

Vsem, ki so že leta dejavni v društvu, ni težko nameniti dela svojega prostega časa za vaje in nastope. Radi so na odru, polna dvorana in aplavz sta nagrada za ves trud. V manjših krajih, kot je Škofja vas, so ponavadi najbolj prizadevni krajani včlanjeni v več društev in je to del njihovega življenja. Na vprašanje, kako doma sprejemajo to njihovo odsotnost, pojasnijo, da imajo podporo ali kot slikovito pojasni Tomaž Kmecl, ki tokrat igra sina, ki je psihiater in bi rad prišel do mamine hiše: »Ko me je žena vzela, je vedela, da sem gasilec in se je še sama vključila v to delo, enako je pri kulturnem društvu, kjer tudi kdaj pomaga. Tudi otroka mi pomagata, ko se moram doma učiti besedilo, sicer pa sta decembra nastopila v otroški igri Zimska pravljica.« Dodaja, da v vasi delujejo tri društva, kulturno, gasilsko in upokojensko, in običajno so isti ljudje v vseh treh. Za upokojenskega sam še ni zrel, je pa predsednik gasilcev v Škofji vasi.

Kmecl je že v študentskih letih pogosto nastopal in tudi Anton Marčec, ki igra Otilijinega vnuka, je igral že v šoli. Zanimivo je, da ima v resnici babico, ki je tudi Otilija in se rada ukvarja s kulturo. »Kličemo jo Tilika, ne Oti kot v predstavi, saj izviram iz Prlekije in sem v Škofjo vas ›priženjen‹,« pravi Marčec in prizna, da je tudi v njegovem primeru Ivica kriva, da je v društvu, saj je ženina botra.

Nekaj za skupnost

Med mlajšimi na odru je Sara Tamše, ki tokrat igra Otilijino hčerko, ki se ukvarja s poklicem dvomljivega slovesa. V Škofjo vas se vozi iz Košnice, v društvo pa je prišla s starejšo sestro Majo. Sentočnik se dobro spominja, kako sta postali del skupine: »Ko smo pred leti igrali v Zagradu, je po predstavi prišla k meni Maja, mi čestitala in zaželela veliko uspeha. Rekel sem, da bi bilo fino, če bi nam pri tem pomagala, saj potrebujemo mlade igralce. Odvrnila je, da z veseljem in da bo pripeljala še sestro.«

Očitno se Sara na odru dobro počuti, zato ji vaje niso v breme. »Fino je narediti nekaj za skupnost,« pravi in dodaja, da z igranjem na odru premaguje strah pred nastopanjem, ki ga je imela kot dijakinja in študentka.

Igralci so seveda pomemben del predstave, ki si jo je težko zamisliti brez ustrezne tehnične podpore. Za zvok in luči na škofjevaškem odru skrbi Sebastjan Kroflič. »Iz študentskih časov sem že v tej vlogi, ko sem sodeloval pri nastopih glasbenih zasedb. Ko sem se iz Ljubljane preselil nazaj v domačo vas, sem vskočil kot pomoč v društvu in začel delati. Zdaj sem tudi podpredsednik društva,« pravi sogovornik, ki opozarja, da njegova vloga ni tako nepomembna, kot bi kdo mislil. »Z igralci moram biti tesno povezan, da vem, koliko časa potrebujejo za menjave na odru, za novo sceno … Natančno moram poznati igro. Ko vadimo, si sproti pišem časovni razpored. Nerodno je lahko zlasti, ko je treba pravočasno predvajati zvok, ki je del predstave – telefon mora na primer zazvoniti v pravem trenutku.« Ob tem priznava, da se kljub natančnemu načrtovanju lahko zgodi marsikaj nepredvidenega. »Še dobro, da gledalci ne vedo točno, kaj bi se moralo zgoditi.«

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku