Arhiv NTRC

Klemen Selaković je eden najbolj priljubljenih avtorjev podkastov, ki tudi pri nas postajajo vedno bolj priljubljene oblike podajanja medijskih vsebin. Prvo epizodo je posnel 1. aprila 2019, prvi gost je bil njegov prijatelj Andrej P. Škraba. Pogovarjala sta se o težavah šolskega sistema, univerzalnem temeljnem dohodku ter o tem, kaj je res in kaj je dobro. »Vedno so naju zanimala življenjska vprašanja, enkrat sva prižgala mikrofone, kamero in se posnela. Odziv je bil zelo dober, presenetil me je. Vedel sem, da moram nadaljevati.« V treh letih je nastalo skoraj sto epizod, ki so pritegnile že več kot milijon in pol poslušalcev oziroma gledalcev.

S sogovorniki se dotikate številnih tem, tudi tistih, o katerih pogosto ne govorimo na glas. Ne glede na temo je v pogovoru mogoče začutiti sproščenost, poslušalci pa imajo velikokrat občutek, da tudi sami sodelujejo pri razpravi. Kako vam to uspe?

Goste navadno izbiram glede na to, kaj me v nekem trenutku zanima, pri temah ni omejitev. Ko ugotovim, kdo v našem prostoru o posamezni temi govori in o tem nekaj ve, ga povabim k pogovoru. Se pa kdaj zgodi tudi obratno, da se mi zdi neka oseba zanimiva in jo zaradi tega povabim k pogovoru. Na pogovore se nikoli ne pripravljam, ker vse izhaja iz moje radovednosti. Ta podkast je ena sama radovednost in morda se tudi zato ljudje tako poistovetijo z njim. Ljudje so radovedni in to lahko potešijo s poslušanjem dvo- ali triurnih pogovorov. Gre za format oddaj, ki jih vsaj do zdaj v slovenskem medijskem prostoru še ni bilo.

Podkast je mišljen kot pot raziskovanja skozi življenje. Veliko sem se udejstvoval na področju praktične filozofije, kaj je tisto, kar nam pomaga živeti bolje. Kaj je dobro življenje, so se spraševali in razmišljali že stari filozofi. Razmišljal sem, kako bi se lahko pogovarjal z osebami, ki imajo drugačen pogled na življenje, ki imajo pestro življenje. To je bil izgovor, da je nastal podkast, sogovornike dobim za dve uri pogovora in iz tega dobim nauke, na podlagi katerih živim malo bolje.

Meni zelo ljub citat, neka indijska modrost, pravi: »Človek je upravičen do svojega dela, a ne do sadov svojega dela.« Torej nekaj počnemo zaradi dela samega. To delo ali odnos je dar sam po sebi. Že pogovor, ki ga snemam, je dar, pri čemer nimam pričakovanj. Vse bi počel enako, ne glede na to, ali bi to poslušalo pet ali pa deset tisoč ljudi. Od tu verjetno izvirata tudi sproščenost in drugačnost. To, da nekateri ljudje to strastno poslušajo več ur, tudi večkrat iste epizode ali vse epizode, je nekaj neverjetnega in česa lepšega si ne bi mogel želeti.

Ste dvakratni dobitnik nagrade za mladega kreativca, delali ste v oglaševalski agenciji. Oglaševalski svet je zelo materialističen. Danes se veliko ukvarjate z duhovno ravnijo. Kdaj in kako se je zgodil prelom v vašem razmišljanju?

Vstop v materialni svet je bil posledica tega, da doma nismo bili premožni. Moja želja ali kar travma je bila, da bom, ko bom odrasel, premožen. Da bom imel na finančnem področju obilje. Ko sem našel nekaj, v čemer sem dober, sem šel po klasični lestvici, pri čemer se nisem spraševal o vrednotah in o tem, kaj oglaševanje povzroča. To sem se začel spraševati nekoliko kasneje. In takrat sem to vklopil tudi v svojo zavest.

Ta drugi, duhovni del se je zgodil povsem izkustveno. Imel sem izkušnjo s psihedeličnimi gobami. Gre za obliko droge. Ta izkušnja mi je pokazala, koliko stvari še ne vem in ne poznam. Pred tem sem bil posameznik, ki je vse vedel in imel vse pod nadzorom. Vedel sem, kako deluje svet, kako delujejo drugi, kako bi se morali drugi vesti in kako bi se morali izboljšati. Povedano drugače – bil sem zelo nadut. Ta izkušnja, sicer boleča, mi je odstrla obzorje in mi pokazala, da sem v resnici zelo majhen posameznik. Spoznal sem, da je Klemen, ta ego, v resnici zelo majhna stvar in da je stvarnost, v kateri bivamo, veliko večja od tega ega. Po tej izkušnji sem šel na pot odkrivanja svoje zavesti. Kaj zavest sploh je, zakaj sem zavesten in zakaj sploh sem tukaj na Zemlji. Nato sem šel skozi duhovne prakse. Zdi se mi, da je to pot vseh tovrstnih iskalcev. To ne nazadnje izhaja že iz zgodovine.

Klemen Selaković je nedavno v Celju sodeloval na dobrodelnem dogodku Debata z namenom, kjer je z Aljošo Bagolo in moderatorko Marijano Kolenko razglabljal o pomenu odnosov in njihovi preobrazbi. Delil jet tudi osebno izkušnjo, ki ga je zaznamovala in je hkrati pomembno prispevala k njegovemu miselnemu preskoku: »Imel sem predstave o sebi, ki so se podrle. Poleg tega sem imel nerešen odnos z očetom. Oče je bil vso mojo mladost alkoholik in nanj sem bil zelo jezen. Ko sem postal uspešen v materialnem svetu, sem mu želel pomagati s sredstvi, ki jih imam. Želel sem ga spremeniti. Z energijo po spremembi sem šel v najin odnos in on je mojo pomoč zavrnil. To je v meni porodilo še več bolečine in jeze. Enkrat se je zgodil preboj, ko sem si preprosto rekel: ›Ali sem ga pripravljen sprejeti takšnega, kakršen je?‹ Ko je bil odgovor pritrdilen, ko se mi je zdela ta odločitev najboljša zame, se je odnos spremenil. Oče je nehal piti in zdaj imava res lep odnos. Iz tega sem se naučil, kako je treba včasih sprejeti in spustiti. Moja osebnost se je umaknila in tako dojemam ljubezen. Če ljubezen pogojuješ, potem to ni ljubezen.«

»Racionalno uspeh pomeni učinkovito reševanje težav. Definicija uspeha se torej skriva znotraj nas samih. A ker smo preveč vpeti v družbo, ki definira naš uspeh, se pogosto ta ne ujema z našim dojemanjem uspeha, zato se pogosto počutimo neprijetno, slabo. Zame je uspešen tisti, ki je miren.«

Celoten intervju preberite v tiskani izdaji Novega tednika (št. 13, 31. marec 2022)

Preberite več v Novem tedniku