»Poslanstvo kulture je v ljudeh buditi razmislek«
Vida se kot skodranega fanta, ki ga je bilo povsod polno, spominjam še iz časov, ko je bil osnovnošolec. Pel je v pevskem zboru, sodeloval v planinskem društvu in se v vlogi novinarja preizkusil v eni od oddaj Infodrom na Televiziji Slovenija. A to je le kaplja v morje vseh zanimanj 20-letnega Šentjurčana. Tu sta še spogledovanje s fotografijo in z režijo, ki ga je med drugim pripeljalo do ustvarjanja nekaterih videospotov Vlada Kreslina. Študent politologije se odlično znajde tako na odru kot pred kamero, svoj čas med drugim z veseljem posveča ustvarjanju v domačem kulturnem društvu. Od leta 2016 je njegovo življenje bogatejše še zaradi sodelovanja z zasedbo Šansonet, s katero poustvarja slovenske šansone.
Radovednost in vedoželjnost sta del njega. Njegova družina se je v Gorico pri Slivnici preselila ob njegovem rojstvu. Starša, ki nista bila domačina, sta se želela kar najbolje vključiti v kraj in tamkajšnje dejavnosti. »Verjetno sem posvojil to njuno razmišljanje. V malem kraju se vsi poznamo. Marsikdo te kam povabi in tako hitro postaneš del različnih društev in dejavnosti,« razlaga sogovornik, najmlajši od treh otrok. Njegov starejši brat je kemijski tehnolog, starejša sestra je magistrica slovenistike, medtem ko Vid študira politologijo. »Vsak se je v življenju odločil za svojo pot. V družini pa smo vedno imeli dovolj spodbude glede ustvarjalnosti. Slednjo imamo očitno v genih in je v naši družini prisotna že od babice. Pri vsakemu od treh otrok se kaže na svojstven način,« je dejal.
Skrivnostni šanson
Zadnjih šest let ga lahko spremljamo kot interpreta v zasedbi Šansonet, kjer slovenske šansone poustvarja skupaj s še dvema članoma skupine. Ta glasbena zvrst mu je zanimiva zato, ker se v njej prepletata njegova ljubezen do glasbe in gledališča. Šanson se mu zdi zelo poseben, tudi zato, ker ni množično zastopan na radijskih ali televizijskih postajah. »Če je že na sporedu, je to najverjetneje pozno ponoči. Morda ima prav zato v sebi skrivnostnost. Ljudje ga ne poznajo, zato člani skupine še toliko bolj radi prenašamo njegovo izročilo.«
Tudi če obiskovalci koncerta niso poznavalci šansona, se lahko ob poslušanju te zvrsti hitro poistovetijo z njo in v njej uživajo, ugotavlja sogovornik. Sporočila so namreč zanimiva, v njih je ogromno pikrosti in satire. »Vse to v človeku spodbudi razmislek, kar je po mojem prepričanju poslanstvo kulture nasploh,« je dejal.
Ko meje padajo
Fantje iz Šansoneta izvajajo šansone, v katerih se najdejo in za katere prepoznajo, da lahko njihovo sporočilo uspešno podajo naprej na prvooseben način. Sogovornik je prepričan, da lahko pravi učinek dosežejo le, če so iskreni. Kakšnih posebnih delavnic, kjer bi se posvečal interpretaciji, doslej ni obiskoval. Zanaša se na notranje čutenje. Z vsakim nastopom odkrije v besedilu kaj novega, nekaj, na kar prej morda ni bil pozoren. Ko vase srka vse ravni sporočila, nato bistvo posameznega glasbenega dela lažje predaja drugim.
Šansonet je ena od ključnih prelomnic v njegovem življenju, saj je zahvaljujoč tej skupini spletel veliko poznanstev in obiskal številne kraje doma in v tujini. »Z vsemi temi poznanstvi se širi miselni svet posameznika, podirajo se meje, kar je za mladega človeka velika prednost in zato sem zelo hvaležen.« Še posebej je prevzet, da je vse to zraslo povsem spontano, ne da bi skupaj s kolegi načrtovali kaj resnega. Da mu je všeč šanson, je na začetku prvega letnika mimogrede omenil srednješolski profesorici glasbe Metki Jagodič Pogačar. Ta ga je izzvala, naj izvede kakšno delo. K sodelovanju je pritegnila svojega sina Naceta Pogačarja, ki igra kitaro, in Jureta Jordana Kozjaka, ki igra harmoniko. Le teden dni kasneje je imela zasedba že prvi nastop. »Vsem se nam je zdel šanson nekam nenavaden, sploh za mlado generacijo. Vendar smo nato zabeležili eksponentno rast nastopov. Mreža naših priložnosti se širi, čeprav se sami ne oglašujemo, ampak glas o nas potuje med ljudmi.«
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
