Arhiv NTRC

Maja Furmana je že od otroških let zaljubljena v knjige, zato je bil študij primerjalne književnosti logična izbira. In prav tako ne čudi, da se je v življenju prepustila in zapisala literarnemu ustvarjanju. Kot samozaposlena se je prisiljena kdaj podati tudi v neznano in vsa ta potovanja sestavljajo njen celosten mozaik, ki je resnično barvit. Njeno delovanje je nemogoče strpati v zgolj en predal.

Kot pravi, živi in ustvarja precej spontano, hkrati zaupa, da se bo vse dobro izteklo. Prizna, da je bilo marsikdaj težko, sploh na začetku, ko je še kot novinka stopala na samostojno kulturno-umetniško pot. »Bili so časi, ko sem bila resnično obremenjena, kako bom finančno ›zvozila‹ skozi mesec. Ponoči sem se zbujala v bolečinah in sem nasploh imela precej zdravstvenih težav. Ko sem ugotovila, da težava izhaja iz mojega ›notranjega strahu‹, sem ga skušala zavestno čim bolj utišati in mu počasi zapirati vrata v moj svet. Začela sem zaupati, pridno in veliko sem delala in naposled so se stvari postavile ne pravo mesto,« razlaga in doda, da si verjetno tudi zaradi njenega drugačnega pogleda na svet in življenje sedaj projekti sledijo v ravno pravih časovnih razmakih.

Kot še pravi, je karakterno takšna, da ne more delati zgolj ene stvari, saj bi se je hitro naveličala. Pri delu ne mara enoličnosti in težko zdrži na enem mestu. A v zasebnem življenju je povsem drugačna, tradicionalna in umirjena.

»Ni nemogočega, vse omejitve so v glavi. A moraš biti za spremembe in uspehe dovolj drzen. Res se da v čisto vsaki situaciji najti svetlobo, vse je odvisno od nas in perspektive, s katero gledamo na svet .«

»Vedeti moramo, da ni vse samo črno in slabo. Res ni potrebe, da bi bili nesrečni. Življenje in sreča se začneta v nas.«

»To, da človek posluša svoje telo in svoj notranji jaz, je nekaj povsem drugega, kot to, da v svetu vidi samo sebe. Žal se zdi, da smo povsem pozabili, da se naša svoboda konča tam, kjer se konča svoboda drugega.«

»Mamina smrt je bila ključni trenutek, ki mu je sledila neka osebna preobrazba. Ponavadi je tako, da bolečina in travmatična izkušnja človeka usmerita na pot osebnostne preobrazbe, da začne na življenje gledati drugače, da začne iskati bistvo svojega obstoja. A ni nujno. So ljudje, ki začutijo potrebo po spremembi in jo dosežejo tudi brez bolečih izkušenj.«

»Ljudje bi se morali zavedati, da ne smemo čakati, da nas bo osrečil nekdo drug, in te naloge prelagati na okolico. Sami moramo poskrbeti za to.«

Foto: arhiv NT (Andraž Purg - GrupA) in osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku