Arhiv NTRC

Pripravlja dva avtorska projekta. Nekaj novega se poraja tudi v njenem zasebnem življenju. Nekaj lepega, ljubečega. Morda pa Večno samska ni več samska?

Tina, kdo je nazadnje poskrbel za nasmeh na vašem obrazu?

V zadnjih dneh za moje nasmehe poskrbijo pogledi na morje, doma pa pogosto pogledi na moje čudovite rože na vrtu. Prav danes me je mama spravila v glasen krohot s telefonskim sporočilom. Je prava mojstrica črnega humorja in včasih ima tako silno duhovite izjave, da nas vse spravi v smeh.

Petdeset svečk ste to poletje upihnili na rojstnodnevni torti. Kaj ste si zaželeli ob tem?

Pravzaprav nič drugega kot tisto, kar si zaželim vsak dan. Da bi bili moji dragi in jaz zadovoljni, srečni in zdravi. Dodala sem le še željo, da bi še letos luč sveta ugledata dva avtorska projekta, ki ju že nekaj časa ustvarjam. In da bi jima bilo vesolje naklonjeno. (smeh)

Voščila ob rojstnem dnevu so, prepričana sem, kar deževala. Se vas je katero še posebej dotaknilo?

Da, veliko res srčnih čestitk sem prejela. Še posebej me je ganilo mamino in očetovo voščilo, v katerem sta med drugim napisala, da je bil dan mojega rojstva pred petdesetimi leti njun najlepši dan v življenju.

Je bilo praznovanje »bučno« ?

Ne. Da bi se izognila rojstnodnevnemu direndaju, sem se za nekaj dni umaknila k svojim dragim prijateljem. Nisem ljubiteljica praznovanja rojstnih dni in »žurov«, ki se morajo zgoditi ob nekem času. Prav tako sem se hotela izogniti temu, da bi mi kdo postavil tisti grozen prometni znak s številko 50. (smeh) Sem pa v praznovanju s prijatelji in z bližnjimi uživala celo poletje, še vedno se družimo ob morju, na izletih. Zame so najlepše darilo nepozabni trenutki in doživetja z ljudmi, ki jih imam rada.

Ženske se obremenjujemo s kopičenjem let. Le redke pa se vprašajo, kaj jim leta podarjajo dobrega. Kakšen bi bil vaš odgovor?

Leta me niso nikoli obremenjevala. Ljudje pogosto pozabljajo, da tok časa v naša življenja prinese številna nepozabna doživetja, čudovite ljudi in dragocene izkušnje. Najbolj pomembno je, da sem zdrava in »fit«. Da lahko delam in živim s polno paro. Bolj ko se obremenjuješ z videzom, slabše je. Sprejemanje sebe nas dela privlačne.

V odlični formi ste. Kako jo ohranjate?

Edina stvar, na katero prisegam že leta, je Teenlifting, ker je popolnoma neinvazivna metoda za telovadbo obraznih mišic. Zase skrbim zmerno. Ne uporabljam dragih krem ali čudežnih napitkov, prehranjujem se kolikor se le da zdravo. Če si zaželim kaj kulinaričnega, si to vedno privoščim. Telovadim toliko, da ohranjam dobro formo, ob tem se nikoli ne obremenjujem ali izčrpavam. Zalo rada delam in zelo rada se tudi zabavam. Ne obremenjujem se z leti. Skozi leta plujem popolnoma neobremenjena s številkami. Hvaležna sem za zdravje, življenjsko energijo, svoje telo, ki me prenaša naokoli. Hvaležna sem za vse. Svojo energijo in misli usmerjam v to, da sem dobra oseba in čim boljša različica sebe, zase in za druge.

Kako se sicer soočate z minljivostjo življenja? Vas ob tem prežemajo občutki nelagodja?

Ne, sploh ne. Kljub zavedanju, da je življenje minljivo, ga ljudje ne zajemamo vedno s polno žlico. Mnogokrat mečemo stran ure in dneve ter mesece za povsem nepomembne stvari. Sprašujem se, kako mačehovsko bi šele ravnali s svojim življenjem, če bi bilo večno. Mislim, da bi si večina v nekem trenutku iz čistega dolgočasja zaželela, da bi ga bilo konec. Svoje življenje zato poskušam izživeti čim bolj intenzivno. Res je, da mi vedno ne uspeva. Takrat si želim le, da čas ne bi tako hitro tiktakal in da bi bila v vsakem trenutku še bolj prisotna, še bolj zavedajoča se vsega, kar me obdaja in se mi dogaja.

Kaj vas je življenje naučilo doslej?

Naučilo me je, da se je nesmiselno vnaprej obremenjevati s tem, kaj bo, kako bo, če bo ... Kaj pa, če ne bo? Nenehna skrb in strah povzročata stres, ki ima velik vpliv na naše zdravje in počutje. Življenje me je naučilo tudi, da je v vsakem od nas izjemna moč. Le najti jo moramo v sebi in jo usmeriti v dobro. Seveda je to mnogokrat lažje reči kot narediti.

Tina, zelo neposredna bom, ste še samski?

Ha, na to preprosto vprašanje v tem trenutku nimam tako zelo preprostega odgovora. Ne vem še. (smeh)

S komedijo Večno samska navdušujete v različnih krajih Slovenije. Junija je predstava doživela petdeseto ponovitev. Ste tudi avtorica besedila. Ste že med pisanjem uživali?

Soavtorica besedila je čudovita in vedno duhovita Tanja Kocman. Vse zgodbe, o katerih pripovedujem v predstavi, so se mi res zgodile. A širši pogled na samskost je predstava zagotovo pridobila s skupnim ustvarjanjem. Da, s Tanjo sva se med pisanjem besedila veliko smejali. Imava podobne izkušnje, ki sva si jih zaupali med procesom dela. Tudi tiste bolj »kisle« izkušnje sva v pogovoru preobrazili v smešne. In takšna je tudi predstava – kot pogovor s prijateljico. Ko dojameš, da imajo tudi drugi podobne težave kot ti, se nehaš spraševati, kaj je narobe s tabo.

S plesalcem Arnejem Ivkovičem sta se odlično ujela. Kaj je ključno za vzpostavitev prave kemije med nastopajočima, ki jo začutimo tudi gledalci?

Verjetno je to odvisno od projekta in od posameznikov, ki sodelujejo v njem. Zame je velik privilegij, da za avtorske projekte sodelavce izbiram sama. To so ljudje, ki jih cenim, njihovo ustvarjanje občudujem. Tako pri delu z nekaterimi postanemo tudi prijatelji. Tako sem spletla veliko prijateljstev. To so prijateljstva, ki trajajo že leta. In če se vrnem k Arneju – verjetno najina vzajemna prijateljska ljubezen in naklonjenost žarita tudi z odra. To gledalci občutijo.

Pravite, da od gledalcev prestrezate pozitivne, navdihujoče odzive.

Oh, odzivi ljudi me osrečujejo, teh občutkov sploh ne znam opisati. Ženske me ustavljajo na cesti ali v trgovini, nekatere so mi napisale sporočilo, da so se poistovetile z mnogimi situacijami in občutki v predstavi. No, da ne bo zvenelo, kot da je predstava samo za ženske. Sploh ne. V njej izjemno uživajo pari, ki se med njo ves čas pomenljivo drezajo s komolci, a jo zapuščajo objeti ter nasmejani. Lepo je to videti, res. Presrečna sem, da se je predstava tako globoko dotaknila mnogih.

Vsi imamo nihanja v razpoloženju, slabše in boljše dneve. Kako igralcu ob slabšem počutju uspe zasijati na odru?

Meni je predstava veliko boljša kot protibolečinske tablete ali antidepresivi. Če se mi zgodi, da imam slab dan ali da sem zelo žalostna ali zelo utrujena, najprej naredim dihalne vaje, zatem se potopim v krajšo meditacijo. Ne znam razložiti, kaj se takrat zgodi z mano. Vem le, da vse slabo izpuhti, ko stopim na oder. Ni bolečine, žalosti in skrbi. Vsaj za tisto uro in pol. Tudi po predstavi se najpogosteje počutim bolje kot pred njo.

Za predstavo Večno samska ste prejeli Špaska za najbolj priljubljeno predstavo Špas teatra in Špaska za najbolj priljubljeno igralko. Nagradi so podelili gledalci. Čestitam! To je najbrž res dober občutek.

Hvala za čestitke. Veste, to je izjemen občutek. Nagrada, ki jo podelijo gledalci, je zame najboljša nagrada za moje delo, saj je moje ustvarjanje namenjeno njim. Hvala iz srca vsem, ki ste glasovali, ki ste si predstavo ogledali, hvala za vse čudovite komentarje, aplavze in vaš čudovit smeh. Vse to je dodatna potrditev, da ima moje ustvarjanje smisel.

To poletje bo predstava Večno samska zaživela tudi na celjskem Starem gradu. Nastopi pred domačim občinstvom porajajo več treme kot sicer?

Ne, te predstave se predvsem zelo veselim. Rada imam domače občinstvo, saj se Celjani in okoličani znamo nasmejati ter dobro zabavati. Komaj čakam sredo, 24. avgusta, ko se bomo pod zvezdnim nebom v tem prečudovitem okolju ponovno družili. Lani je bila tribuna polna obiskovalcev in upam, da bo tudi letos tako.

Z igralcem Primožem Vrhovcem in režiserjem Jašo Jamnikom sodelujete v predstavi Čudež. Kako se je spletlo tovrstno sodelovanje?

K sodelovanju me je povabil režiser Samo Strelec, s katerim sva pred leti sodelovala pri uspešni predstavi iLutka. Delo z njim je bilo tako navdihujoče, da sem takoj pristala na ponovno sodelovanje. Ko sem prebrala še besedilo, ki je sicer že nekaj let prava evropska uspešnica, sem vedela, da bo tudi predstava uspešna. Nismo pa vedeli, da se bodo ljudje tako zelo smejali. Glavna lika sta namreč zakonca, ki po sedemnajstih letih zakona tik pred razpadom obiščeta zakonskega terapevta. Pred očmi gledalca se vrstijo kislo-smešne situacije, ki se sicer dogajajo le za štirimi stenami. Lepo je videti, da se znamo nasmejati tudi bolj grenkim pripetljajem, če se v njih prepoznamo.

Se čudeži porajajo tudi v vašem vsakdanjem življenju?

Seveda. Vsak dan kakšen. Saj se čudeži dogajajo vsem. Res je, da jih mnogokrat ne prepoznamo, ker se nam zdi marsikaj samoumevno. A ni.

Svojevrsten čudež je tudi vaše soočanje z rakom dojke. Je res, da so vam zdravniki predlagali odstranitev obeh dojk in maternice, vendar ste se odločili za alternativne metode zdravljenja?

Odločila sem se za kombinacijo alternativne in klasične medicine. Z alternativnimi pristopi sem si pomagala, da je bil poseg v telo čim manjši. Mnoge stvari, ki sem se jih naučila takrat, mi še danes koristijo. Pomagajo mi, da se počutim dobro in da ostajam zdrava. Odločilna sta bila zagotovo moja globoka notranja odločitev in prepričanje o popolni ozdravitvi. Dvomom in črnim mislim sem v tistem obdobju prepovedala vstop v svoje razmišljanje. (smeh)

Še posebej hudo stisko je, kot pravite, med vašo boleznijo doživljala vaša mama.

Mislim, da je bilo njej res najhuje. A se takrat nisem mogla ukvarjati s tem. Ko je bila izkušnja z boleznijo že daleč za mano, sem začela razmišljati, kako se je počutila mama in zakaj je bila tako zelo prestrašena. Po svoje povsem razumem, saj bi tudi meni bilo bolj grozno, če bi zbolela moja hči kot jaz. Seveda je to boleče za oba starša. A mojemu očetu je bilo lažje sprejeti, da sem se odločila za kombinacijo z alternativnim zdravljenjem in da nisem pristala na vse medicinske posege, ki naj bi bili takrat neizbežni. Oba sta bila čudovita in sta me podprla pri vseh mojih odločitvah.

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel v četrtek, 11. avgusta