Arhiv NTRC

Ko je odšla na samostojno podjetniško pot, so bili časi precej drugačni. Takrat ni bilo veletrgovcev rezanega cvetja, ki pestro ponudbo uvažajo z Nizozemske. Prav tako ni bilo enostavno priti do lončnic in dekorativnih dodatkov. Da je nakupila potrebno, je neštetokrat sedla v avto in se odpravila čez mejo. Velikokrat se je podala na Hrvaško – v Zagreb in še posebej v Split, ki je bil takrat pomembno tržišče za cvetje. »Vsega res ni bilo na dosegu roke. A vendar se je dalo. Želela sem si na svoje, hotela sem uvesti novosti, ki sem jih videla na različnih sejmih. To mi je pomagalo do uspeha,« pravi cvetličarska mojstrica, ki lahko danes vse potrebno naroči s pomočjo spleta, naslednji dan pa dostavni tovornjak robo že dostavi do vrat njene cvetličarne v Tkalski ulici v Celju.

V svojem lokalu je ponudila drugačne načine zavijanja daril in drugačen pristop k oblikovanju šopkov. Že pred desetletji so bili v vazah cvetovi flaminga anthuriuma in strelicije, ki so bili takrat zelo želeni pri strankah in so bili v njihovih očeh nekaj posebnega. »Takšne vrste rož danes dojemamo kot povprečno cvetje, takrat je zanje vladalo silno povpraševaje,« se spominja. Tudi cvet orhideje, ki ga zdaj lahko dobimo na skoraj vsakem koraku, je pred desetletji veljal za nekoliko eksotičnega. »Takrat smo se orhideje kar malo ustrašili, bali smo se, kako vzdržljiva bo. Kljub temu da je danes zelo dostopna, skoraj vsak dan prodamo nekaj lončnic in vedno se čudimo, zakaj. Najbrž zato, ker je tako obstojna rastlina.« Pred leti je bilo veliko povpraševanja tudi po posameznem cvetu orhideje v škatlici. Po škatlice, ki so bile spredaj plastificirane, je odhajala v Italijo. Takšna pozornost je bila najbolj priljubljena ob rojstvih, ko so te cvetlične pozornosti množično romale v celjsko porodnišnico. Helena Novak nadaljuje, da imajo kupci tudi danes posebne želje. A ker je v ponudbi res vsega dovolj, je treba biti izviren predvsem, kar se ustvarjalnosti tiče. »Končni izdelek mora biti po svoje ›odštekan‹, če uporabim žargon mladih,« se smeji sogovornica.

Za šopek čakali v vrsti

Na začetku samostojne poti so jo na sejmih v Italiji še posebej prevzeli tamkajšnji cvetličarji in aranžerji Ti so uporabljali ogromno različnih materialov, ki v Sloveniji še niso bili razširjeni. »Spominjam se strojčka za krepanje papirja. Ko smo v cvetličarni uvedli to novost, so ljudje stali v vrstah, da bi kupili strnjen bidermajer šopek, ovit v takšen papir. Seveda je možno omenjeni papir nagubati tudi ročno, mnoge starejše gospe so vešče takšnega ustvarjanja in iz krep papirja izdelujejo krasne izdelke. A takrat je bila naprava res neverjeten magnet, prinesla nam je izjemno zanimanje.« Na sejmih v tujini je opazila še druge novosti, zahvaljujoč katerim je v cvetličarskem svetu stopala v korak s časom.

Vse sveže ideje se že od nekdaj trudi prenesti na svoje zaposlene. Trenutno cvetlične zgodbe z njo pripoveduje pet sodelavcev. V preteklosti so se med drugim udeleževali različnih izobraževanjih in tečajev v tujini, danes radi prisluhnejo domačim cvetličarskim mojstrom, ki znanje radi predajajo naprej. »Mislim, da je vsa moja ekipa pripomogla k temu, da smo skupaj uspešni,« poudarja sogovornica.

Od veselja do žalosti

Kako dobro je treba znati prisluhniti strankam, da izpod spretnih rok cvetličarja dobijo, kar so si zamislile? Stranke po besedah Helene Novak danes že precej dobro vedo, kaj želijo. Ko povedo, za kakšno priložnost in za kakšno osebo gre, se rade prepustijo. »Mislim, da zaposleni kar nekako začutimo, kaj je bistvo naročila. Res redko se zgodi, da kdo reče, da si je zamislil drugače. Se pa pri našem delu vedno potrjuje, da lahko človek veliko sporoči že z enim samim cvetom.«

Cvetličarna je prostor, kjer se ljudje ustavijo, ko se pripravljajo na obletnice, praznovanja, poroke. Ekipa zaposlenih je najbolj zadovoljna, ko se slavljenci po veselem dogodku pridejo zahvalit in povedo, da je bila na praznovanju v naravi ali v dvorani cvetlična okrasitev pika na i.

Rože so nepogrešljive tudi ob zadnjem slovesu. Heleno Novak se zgodbe ljudi, ki izgubijo svojce, dotaknejo. Sočustvuje z ljudmi, ki izgubijo starša. Čeprav odide starejši človek, je zelo hudo. Najhuje je, ko se življenje izteče otroku ali mlademu človeku. »Smrt res ni lepa. Ko pripravljam aranžmaje za zadnje slovo, se potrudim, da so svojci z njimi zadovoljni. Takrat z rožami namreč počastijo spomin na nekoga, ki ga ni več. Ravno včeraj me je poklical gospod, ki mu je umrl oče. Zelo težko mu je bilo, a poudaril je, da so izdelki naše cvetličarne veliko pridali k slovesu od njegovega očeta.« Ko med prsti spleta vejice in cvetove v slovo, tudi sama velikokrat premišljuje o ciklu življenja, tudi o smrti. »Da te kar naenkrat ni več, da je to konec. In da je treba bolj živeti svoje življenje, kot bi bil naš zadnji dan. Vendar se mi zdi, da ljudje ob vseh obveznostih na to spet kmalu pozabimo.«

»Roglič blesti z rožami«

Rastline so zgovorne tudi ob slavnostnih in kulturnih prireditvah. Helena Novak za Občino Štore večkrat poskrbi za okrasitev dvorane in za cvetje, ki ga prejmejo občinski nagrajenci ali nastopajoči. »Pri okrasitvi ni treba veliko, dovolj je le nekaj poudarkov. A prav zaradi njih je izkušnja za obiskovalce nekega dogodka drugačna. Ljudje so združeni z naravo, s cvetjem. To prireditev povzdigne,« je prepričana. Zelo lepa se ji zdi tudi gesta, ko župan Mestne občine Celje pri vsakem pomembnem jubileju ali podeljevanju priznanj podarja cvetlične kreacije ali ko župan Občine Štore ob okroglih obletnicah obišče vse starejše občane. »Slavljenci ob sprejemu šopka kar žarijo, pozornost je vredna največ,« pojasni.

Že vrsto let sodeluje z Gledališčem Celje, med drugim cvetje že od začetka pripravlja za nastopajoče na festivalu Dnevi komedije, a tudi za predstave pod okriljem hiše. Ne skriva navdušenja, ker organizatorji šopke podeljujejo tudi na najpomembnejših športnih tekmovanjih. Zdi se ji, da tudi naš kolesarki as Primož Roglič prav blesti, ko v roke prime šopek. »Vesela sem, ko ga na zmagovalnih stopničkah vidim z rožami.«

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku