Arhiv NTRC

»To je bilo zame presenečenje. Mislim, da samo opravljam svoje delo in to skušam početi s čim več zanosa, da bi za učenje francoščine navdušila čim več dijakov,« pravi skromno sogovornica, ki je hkrati ponosna, da sta njen trud opazila Francoski inštitut v Sloveniji in francoska ambasada. Od leta 2005 uči francoščino in nemščino na I. gimnaziji v Celju. Trud za popularizacijo francoščine je še posebej pomemben, saj med ljudmi vlada nekakšno splošno prepričanje, da je učenje tega jezika zelo zahtevno. Zato ni dovolj le pouk, šola že vrsto let pripravlja različne dodatne dejavnosti, da bi mladi prepoznali lepoto in uporabnost francoščine ter da bi se ta v šoli obdržala. Andrejki Lorenčak, ki svoje delo opravlja z velikim veseljem in zanosom, uspeva vse to, a kot pravi, brez truda ne gre. Na srečo ta ne gre neopaženo mimo.

Uspešno v velikih čevljih

Prav zven francoščine jo je tako očaral, ko jo je prvič slišala, da se je zaradi nje vpisala na I. gimnazijo v Celju. Vsakodnevna vožnja iz Gornjega Grada in nazaj z avtobusom je bila naporna, se spominja, a so dobro počutje v razredu in prijateljski odnosi odtehtali tudi to in vse strese v času šolanja. Jeziki so ji dobro šli in tudi z drugimi predmeti ni imela težav. Za študij je izbrala nemščino in francoščino ter se nato z izobrazbo profesorice obeh jezikov vrnila na gimnazijo in nasledila svojo učiteljico Carmen Deržek. Je bilo težko stopiti v velike čevlje predhodnikov? »Carmen in Slavko Deržek sta veliko naredila za to, da je francoščina dobila sloves jezika, ki je zelo lep in se ga je vredno učiti. Počaščena sem bila, da lahko nadaljujem njuno delo. Malo me je skrbelo, ker je bila to zahtevna naloga in hkrati je bil izziv, da se tradicija nadaljuje. Soočena sem bila tudi z vrsto stvarmi, ki niso vezane le na pouk, ampak zahtevajo še druge sposobnosti in spretnosti.« Da vse to zna in zmore, dokazujejo tudi vedno nove generacije, ki izberejo francoščino kot drugi tuji jezik.

Za učenje veliko možnosti

Tisti, ki izberejo francoščino, se zanjo odločijo zavestno, ker jih zanima. To torej ne pomeni več, da se jo učijo celotni razredi, ampak dijaki iz več razredov predstavljajo manjše skupine. Delo v takšnih skupinah je zelo prijetno, dijaki lahko veliko bolj sodelujejo, se pogovarjajo ... »Dinamika pouka v takšnem razredu je res drugačna. Zato sem se ob prejemu priznanja zahvalila tudi dijakom, saj brez njih ne bi šlo. Njihova pozitivna naravnanost mi daje energijo, ko vidim, da so pripravljeni narediti še več,« je vesela sogovornica, ki dijakom vedno reče, da francoščina ni nič težja kot katerikoli drug jezik. »Težava je morda na začetku, ko imajo občutek, da počasneje napredujejo. Če se osnov natančno naučijo, ni težav. Skušam jim pokazati, da so stvari zelo logične in da je samo treba delati sproti. To je pomembno pri vsakem jeziku. Pri vseh so težje strukture, samo od sebe ne gre nikjer. Mogoče je težava, da smo s francoščino premalo soočeni v vsakdanjem življenju,« ugotavlja Lorenčakova.

Tudi zato je zelo pomembno, da imajo zadnja leta dijaki ure z naravno govorko. Mary Ellen Ramasimanana Virtič že vrsto let živi v Sloveniji in tedensko popestri pouk. Dijaki so tako prisiljeni z njo govoriti francosko. Sčasoma izgubljajo strah in se vedno bolje znajdejo »Veliko je metod, ki pomagajo, da izgubijo strah pred govorjenjem, da spoznajo, da vsi delamo napake. V procesu učenja ni takoj vse super. Slovenci smo preveč storilnostno naravnani in takoj mora biti vse odlično. Tudi pri smučanju ni tako, da bi se postavili na smučišče in že znali,« pravi sogovornica, za katero so druženja z Mary Ellen dobrodošla tudi zato, ker lahko tudi sama z njo govori francosko.

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku