Arhiv NTRC

V domači občini Laško gospoda Miklavža domala vsi poznajo. Decembra se pogosto druži z ljudmi ob najrazličnejših priložnostih. Vsem se prilagodi. Tudi tako da svoj plač zamenja za tistega, ki ga nosita njegova prijatelja v dobrem, Božiček in Dedek Mraz.

Ime moža, ki že 15 let razveseljuje otroke in njihove starše v občini Laško in širše, bomo tokrat namenoma zamolčali. Bomo pa razkrili nekaj njegovih misli, ki nam jih je zaupal ob srečanju, še preden se je podal na decembrsko popotovanje. Letos bo sicer druženj nekaj manj, a sporočilo ostaja vselej enako. Morda je danes, ko nas vse bolj deli odnos do zdravstvene situacije, ta še toliko bolj pomembna. »Širiti dobra dela, misli in energijo je poslanstvo decembrskih dobrih mož,« pravi. Kot poudarja, ni pomembna teorija, ki te može spremlja, pomembna so predvsem dejanja in toplina tistih, ki jih s prihodom osreči.

Živi v brezčasju

V družini s štirimi otroki, sedaj tudi že šestimi vnuki, od nekdaj vladata mir in medsebojno spoštovanje. Vrednote o pomoči in podpori vsem, ki to potrebujejo, sta starša vsa leta prenašala na otroke. In danes se očetu pri »miklavževanju« in decembrskem obdarovanju pogosto pridruži tudi najmlajši sin. Ker želita podreti ponekod še vedno prevladujoče stereotipe o dobrih možeh, ki poleg dobroto širijo tudi ideologijo, se pogosto pojavljata in obdarujeta skupaj kot sv. Miklavž in Dedek Mraz. »Vsak človek ima dobre in slabe strani, midva želiva širiti le dobro,« se široko nasmehne Miklavž mlaji, kot se ga je prijel vzdevek v družini.

Sicer pa je, kot sta nam pojasnila, v teh dneh najbolj pomembno to, da si znamo vzeti čas. Zase in za bližnje. »Ko se družim z otroki, se nam nikoli ne mudi. Staršem pogosto rečem, da lahko mirno odidejo, mi pa bomo imeli svojo zabavo. Otroci bodo prišli varno domov,« pripoveduje z žarom v očeh mož, ki že leta upodablja vse, kar je dobrega med nami. Sam si, kot prizna, zadnja leta dovoli, da živi v brezčasju. Da se mu ne mudi in da nikoli nič ne priganja. Prav s časom je povezana tudi anekdota, ki se ga je pred nekaj leti močno dotaknila. »Praznovali smo skupino otrok in eden od fantov si je želel zapeti pesem Rastejo v strmi gori bele planike tri. Pesem je precej dolga, želel pa je zapeti celo. Učiteljica je dejala, da za to nimajo časa. Pa sem ga vzel k sebi na kolena in rekel, da midva imava čas. Skupaj sva jo zapela, k sreči sem poznal besedilo. Še danes mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na njegove žareče oči,« pripoveduje vidno ganjen.

Iskrenost in nenarejenost otroških src

Otroška družba, njihov radosten smeh, iskrivi pogledi in iskrena srca so tisto, kar ga, kot pravi, zdravi. Pred leti se je namreč uspešno spopadel s težko življenjsko preizkušnjo in od takrat je pogled na življenje in svet okoli nas še nekoliko poglobil. Predvsem pa je vesel, ko spozna otroke, ki znajo kljub temu, da živijo v izobilju, videti in razumeti, da materialne dobrine niso samoumevne.

»Že dolgo je tega, a še vedno v veliki zlati knjigi hranim pismo desetletne deklice Tinkare. Bila je doma iz premožne družine, živela je v izobilju, v pismu svetemu Miklavžu pa je zapisala, da si zase želi sadja in nekaj sladkih dobrot, ostala darila pa naj Miklavž podari bogim otrokom,« razlaga vidno ganjen.

Vedno le v dobri družbi

Znano je, da sv. Miklavža navadno spremljajo parklji, ki z verigami, hudičevo podobo in dolgimi jeziki strašijo tiste, ki med letom niso bili dovolj pridni. A kot povesta sogovornika, sama teh strašnih spremljevalcev nikoli ne pripeljeta na obisk. »Podoba Parklja je lahko travmatična že za odrasle, kaj šele za otroke, zato se jim raje izogibamo,« pravi Miklavž mlajši. »V resnici pa porednih otrok ni, zato jih tudi ne potrebujemo v spremstvu,« doda Miklavž starejši in pojasni: »Otrokom povem, da smo parklje pustili daleč zadaj in da si nekje ob Savinji hladijo zlobne jezike. V sprevodu jih več ne rabimo, ker mamice in očki, po njihovem pooblastilu pa tudi vzgojitelji, vzgojiteljice in učitelji ter učiteljice skrbno režejo rožičke, ki poganjajo na otroških glavicah. Tako, da porednih otrok ni. Samo nagajivi in zvedavi.«

Foto: Andraž Purg – GrupA in osebni arhiv

Sv. Miklavž in Dedek Mraz zadnja leta vse pogosteje razveseljujeta in obdarujeta skupaj. Njuni podobi sta si nadela oče in sin, ki želita predvsem v tem prazničnem času tudi na tak način med ljudmi širiti dobro. Vesela sta, da ju ljudje različnih prepričanj, veroizpovedi in političnih usmeritev vselej sprejmejo z nasmehom. Tako dokazujeta, da resnično ni nobene potrebe po tem, da bi nas različna prepričanja delila.

Preberite več v Novem tedniku