V osamljenem dvorcu je nekoč živel duh orienta
»Za ljubezen sem te ustvaril, za ljubezen te ohranjam.« Tako pravi v marmorno ploščo vklesan napis nad vhodnim portalom dvorca Jelšingrad, ki je edini v orientalskem slogu prezidan dvorec na Slovenskem. V stavbi, ki po desetletjih samevanja kliče po celoviti obnovi, nezadržno propadajo stropi, ki govorijo o nekdanji zasnovi notranjosti. Zob časa najeda nekatere še ohranjene freske in štukature. Pod beležem se kje morda še skrivajo izvirne poslikave, ponekod je ohranjen prvotni parket. Dragocenosti, ki se jih ne bi branili niti v pariškem Louvru, so že davno izropane. A prav edinstveno lastnost dvorca v našem prostoru, njegov orientalski slog, bi se še dalo ohraniti pred propadom.
Domnevo o tem, da je Jelšingrad nastal že v obdobju srednjega veka, bodo lahko potrdile šele arheološke raziskave, medtem ko je bil renesančni enonadstropni dvorec s strmo streho na skici prvič upodobljen leta 1601. »Današnja podoba je skupek približno 400 let prizidav, prezidav, olepšav in izboljšav, ki so skupaj ali posamično v svojem času služile lastniku in obenem odražale družbene razmere,« lahko preberemo v katalogu. Ta spremlja razstavo, ki so jo dvorcu ob dnevih evropske kulturne dediščine posvetili sodelavci celjske območne enote Zavoda za kulturno dediščino Slovenije v sodelovanju s Knjižnico Šmarje pri Jelšah.
Dvorec je imel v vsej svoji zgodovini več lastnikov. Na baročno podobo Jelšingrada, ki je danes še opazna v dvoriščnih fasadah, je najbolj vplivala družina Gaisruck. Za orientalski videz dvorca je zaslužen Rudolf Gödel Lannoy, ki je s svojo ženo Terezijo Jelšingrad kupil leta 1845. Ta avstrijski generalni konzul je v dveh desetletjih službeno potoval po številnih mestih, od Aleksandrije (Kaira), Carigrada do Bejruta. V dvorcu, ki ga je skrbno uredili po arhitekturnih vzorih iz Orienta, je preživljal pokoj vse do smrti leta 1883. Zunanjosti, a tudi notranjosti je s podkvastimi odprtinami, z arabeskami, abstraktnimi vzorci ter lesenimi poslikanimi orientalskimi stropi vdahnil močan pridih neomavrskega sloga. »Gre za edinstven primer dvorca v orientalskem slogu, ki ga drugje v Sloveniji ni. V Novi Gorici je sicer vila Rafut, ki je bila zgrajena pol stoletja kasneje in je zasnovana v orientalskem slogu, vendar je imel Jelšingrad mnogo bolj zanimivo notranjost,« je poudarila avtorica razstave, arhitektka in konservatorka Lucija Čakš Orač, zaposlena v celjski območni enoti ZVKDS.
O nekdanjem blišču pričajo fotografije
Glavni dokument notranjosti dvorca iz predvojnega časa so fotografije, ki jih je ustvaril šmarski fotograf Slavko Ciglenečki. Osem posnetkov notranjosti je naredil tudi prvi slovenski konservator France Stele. Medtem ko lahko večino nekdanjega blišča opazujemo le še na fotografijah, je izjemna dragocenost, ki se skriva za zapuščenimi zidovi dvorca, še vedno prepuščena propadanju. Gre za edinstvena stropa v mavrski dvorani in za strop v mavrski sobi, ki je služila kot jedilnica. »Eden od stropov v mavrski dvorani ponavlja vzorce iz španske Alhambre, medtem ko je drugi precej bolj v turškem oz. perzijskem slogu. Vsi stropi so v zelo slabem stanju in nujno potrebujejo obnovo,« je pojasnila Lucija Čakš Orač. Omenjeno mavrsko dvorano, ki je bila bogato okrašena v orientalskem slogu, je dal v sredini 19. stoletja urediti Lannoy. Tam niso manjkali večbarvne bordure, kitajski porcelan, viseče arabske svetilke, napisi iz korana in številno drugo okrasje.
V dvorcu je bila še lovska soba, ki so jo krasili kosi stilnega pohištva in kipi. Knjižnica je imela lesen kasetiran strop in je bila povezana s sosednjim baročnim salonom. Tam je bila naslikana freska, ki je po prepričanju Franceta Steleta prikazovala motiv grške mitologije. Stilno opremo salona je dopolnjevala zbirka slik različnih motivov. V nadstropju so bile med drugim še viteška dvorana, stranske sobe in orožna dvorana, ki je bila zasnovana v novoturškem slogu.
Zbirka, ki se je ne bi branil Louvre
Orožna dvorana je služila kot razstavni prostor za najrazličnejše predmete, ki jih je v času službovanja v Orientu zbiral Rudolf Gödel Lannoy. Med letoma 1840 in 1846 je bil namreč na generalnem konzulatu v Aleksandriji zaposlen kot kancler. Na začetek njegove zbirateljske poti je najbrž vplival njegov sodelavec, generalni konzul Anton Lavrin, strasten zbiratelj egipčanskih starin.
Lannoyevo orientalsko zbirko opisuje prispevek, ki je bil leta 1863 objavljen v dnevnem graškem časopisu. Avtor prispevka je bil med drugim očaran nad različnim orožjem, orientalskimi rezili in talismani, vazami in posodjem ter nad izdelki grške in egipčanske umetnosti ...
Foto: Slavko Ciglenečki. Hrani Knjižnica Šmarje pri Jelšah.
Preberite več v Novem tedniku
