Arhiv NTRC

Gašper Bergant iz Luč je širši Sloveniji postal znan s predstavo Brade, v kateri je združil moči z Boštjanom Gorencem – Pižamo in s Perico Jerkovićem. S pisanjem besedil je pustil pečat v kar nekaj televizijskih oddajah, medtem ko mu lahko v zadnjem času prisluhnemo v podcastu Fejmiči, v katerem na svoj prepoznaven način skupaj s prijateljem Žanom Papičem razpravlja o vsem živem.

Večina, ko naleti na vaše ime, najprej pomisli: »Aha, to je tisti stand up komik z zgornjesavinjskim naglasom.« Bi lahko rekli, da je v teh letih postal vaš zaščitni znak?

Odkrito povedano nikoli nisem imel želje ali potrebe, da bi spreminjal naglas. Ljudem, ki so iz neke regije in nimajo več naglasa, ki naj bi bil zanje značilen, niti ne zaupam preveč. Če je človek pripravljen skriti oziroma spremeniti naglas, kako naj vem, da ni sposoben narediti še česa veliko hujšega.

Prihajate iz Luč, ki jih pogosto omenjate v svojih šalah. Npr. doma ste v delu, ki se imenuje Solzna dolina, saj pozimi sonce ne sije več kot 15 minut. Kar malo šokirana sem bila, ko sem ugotovila, da ste kot otrok izmikali donacije, ki jih je vaš sosed prejemal od turistov, ki so si pred njegovo hišo ogledovali njegovega nagačenega medveda. Tudi zame je bila namreč v otroštvu na poti v Logarsko dolino obvezna postaja ta utica s tem medvedom …

Mislim, da je bilo bolj bizarno to, da so ljudje dajali prispevke za nagačene živali sredi naselja. Sredi kraja smo imeli »kvazi« muzej zgodovine lova mojega soseda. Ko je z uspešnega lova pripeljal kakšnega jelena ali gamsa, smo se vsi zbrali v njegovi garaži in občudovali te bodoče zrezke in obešalnike. Tega odraščanja ne bi zamenjal za nič na svetu.

Eden od vaših talentov je risanje. Ali to pomeni, da ste imeli vse zvezke in zapiske porisane? Kaj ste najraje risali?

Neprestano sem risal in še vedno to počnem. Ne samo zapiske, celo teste sem ob straneh včasih porisal. Najraje sem risal živali, risanje ljudi mi nikoli ni šlo preveč dobro.

Izbrali ste študij arhitekture, a ste kmalu ugotovili, da se med arhitekti ne vidite. Kot ste nekoč povedali v šali, ste bili edini med študenti, ki ste znali našteti več stand up komikov kot znanih arhitektov in letnic zgradb.

Tako kot pri srednji šoli sem tudi tu šel bolj na podlagi upanja in nasvetov drugih, kot da bi šel študirat tisto, kar bi mi bilo bolj pisano na kožo. Arhitektura je super študij, če nimaš rad ničesar drugega razen arhitekture. Ogromno zahteva od človeka in sam sem bil za ta študij žal premalo prisoten. Tako miselno kot fizično. No, tudi plače arhitektov niso več, kar so bile včasih.

Je morda to tudi čas, ko ste se prvič nekoliko resneje začeli spogledovati s stand up komedijo in z mislijo, da bi lahko to počeli profesionalno?

Da, ker sem prvič opazil, da sem sposoben nasmejati popolne neznance. Nočem biti preveč nesramen, ampak ko se usedeš za mizo arhitektov, ni tako zelo težko biti bolj zanimiv kot oni. Zato sem se moral preizkusiti tudi na odrih.

Seveda ne moreva mimo vašega smisla za črn humor. Če še toliko sovražite to vprašanje, vam ga moram vseeno zastaviti. Ali se vam zdi, da smo Slovenci pripravljeni na tovrsten humor? Sama pri sebi namreč opažam, da sem se ga morala navaditi. A ko ga človek »sprejme«, ugotovi, da je »res hud«. Seveda v pozitivnem pomenu besede.

Poseben stil humorja najde tebe in ne ti njega. Imaš pač takšnega, kot ga imaš. Zagotovo imam osebno bolj »nišnega«, ampak zaenkrat je dovolj ljudi, ki jim ugaja. Imam pa seveda tudi zelo »spucano« različico za abrahame in poslovne zabave. Ker je seveda razlika, ko ljudje pridejo do tebe in zaradi tebe in ko prideš ti do njih.

Poleg stand up nastopov se ukvarjate tudi s pisanjem za televizijske oddaje. V katerih oddajah ste do zdaj sodelovali?

Vid in Pero show, Skečoholiki, Na žaru, Ta teden z Juretom Godlerjem, Kaj dogaja … Najbrž je to to.

Dotakniva se tudi vašega zadnjega projekta, podcasta Fejmiči, ki ga snemate s prijateljem Žanom Papičem. Priznati moram, da je že naslov precej zabaven. Kako sta zastavila podcast, kaj se skriva za njim, kdo so gosti in koliko podcastov sta že posnela?

Prvi načrt je bil, da zadevo samo speljeva. Nisva vedela, kako bo in kaj točno bova počela, zdaj pa se oddaja počasi razvija v nekaj malo bolj legitimnega. Včasih imava goste, ko jih ni, bereva in komentirava pisma bralcev in bralk. Število poslušalcev iz meseca v mesec narašča in naslednji cilj je pridobiti kakšnega sponzorja. Drugače se bojiva, da nama bo montažer počasi ušel. Do zdaj smo jih posneli 43.

V zadnjih letih so podcasti v Sloveniji zelo priljubljeni. Prinašajo ustvarjalcem tudi kaj ekonomske koristi ali gre bolj za promocijo? Kako je s sponzorji, z naročninami?

Trudimo se »monetizirati« zadevo, je pa na našem trgu zaenkrat še dokaj nova in z vidika oglaševanja še ni tako znana. Prepričan sem, da se bo v prihodnje to spremenilo. V tujini je to praksa in prinaša odlične rezultate. Nama s Papičem zagotovo koristi z vidika prepoznavnosti in zanimanja ljudi za najine nastope, a je treba poplačati tudi trud in vložen čas montažerju Kapitanu. Brez njega oddaje enostavno ne bi bilo. Trenutno imamo kar nekaj zvestih naročnikov in uspelo nam je že pridobiti posamezne oglaševalce, tako da sem glede prihodnosti zelo optimističen.

Je morda »korona« kako zarezala v vaše projekte? Se obeta kakšen večji?

Seveda je. Vse je obstalo in trenutno imamo vsi odmor. Edini decembrski datum, ki ga imam v letošnjem koledarju, so koline. Delal bom želodce in salame, vmes bom poskusil spisati kakšno predstavo ali serijo. Verjetno bom letos prodal več krvavic kot šal.

Preberite več v Novem tedniku