»Veselim se vsakega napredka svojih učencev«
»Učenje petja je bilo že v času mojega šolanja eksotično in je takšno še danes. Večina mladih si v glasbeni šoli izbere igranje glasbila in ne petja. Vse tiste, ki se zanj odločijo in vztrajajo v teh časih računalnikov in družabnih omrežij, je zato treba spoštovati,« pravi Davor Mikulić, ki v Glasbeni šoli Celje že od leta 1994 uči petje. Nedavno je prejel Gerbičevo priznanje za večletno nadpovprečno uspešno delo, ki je najvišje republiško priznanje na področju glasbenega izobraževanja.
Predstavljam si, da so ure pri njem vse prej kot dolgočasne. Je namreč človek z veliko energije, zabavnimi pripovedmi in predvsem je zaljubljen v svoje delo. Tudi na mlade zna prenašati to svojo strast ter pri urah poskrbi za sproščeno vzdušje. »Če pride učenec na uro živčen, ne bo nič s petjem, zato se sproščamo z žogo za pilates, skačemo, delamo sklece …« našteva sogovornik, ki zna biti ob tem do svojih učencev tudi strog in dosleden, ko gre za izpolnjevaje domačih obveznosti. V minulem šolskem letu, ki je bilo zanj in za mlade posebna preizkušnja, je poučeval sedem učencev na nižji in pet dijakov na srednji stopnji, kjer je učil tudi komorno igro.
Petje namesto teorije
Njegova življenjska pot je zanimiva, saj se je v Sloveniji znašel po spletu naključij. Takoj po diplomi na zagrebški akademiji je dobil priložnost za delo v Celju, kjer so v glasbeni šoli iskali učitelja petja, ki jih je v Sloveniji primanjkovalo.
Davor Mikulić se je rodil v Sisku in nato živel v Petrinji, ki jo zadnje čase žal poznamo predvsem po uničujočem potresu, mesto je zaznamovala tudi vojna na Hrvaškem, v kateri je Mikulićeva družina ostala brez doma. Davor se je tako v Celje priselil kot begunec in pravi, da je moral začeti povsem na novo ter da mu je bilo zato vseeno, v kateri državi ali mestu se bo to zgodilo.
Že v šestem razredu osnovne šole je vedel, da bi rad postal učitelj glasbe, in naslednje leto je začel hoditi v glasbeno šolo. Za igranje katerega od glasbil je bil že prestar, zato se je usmeril v glasbeno teorijo, kjer je bilo petje izbirni predmet. To je bil začetek nove zgodbe, saj je njegova profesorica petja Marica Pernar v Glasbeni šoli Frana Lhotke v Sisku prepoznala njegov pevski talent, ga spodbujala in mu je še danes na nek način mentorica in svetovalka. Sprejemnega izpita za vpis v teoretični oddelek na akademiji v Zagrebu ni opravil. Verjetno z razlogom, saj je nato leto kasneje uspešno opravil kar dva sprejemna izpita iz petja – v Ljubljani in Zagrebu – in se nato odločil za študij v domačem okolju. »Pretehtali so bližina, jezik in nenazadnje odlična profesorica petja, saj sem prišel v razred svetovno priznane sopranistke Lilijane Molnar Talajić, ki je v mojem pevskem razvoju odigrala veliko vlogo,« se spominja Davor Mikulić, ki ga je pri odločitvi za glasbeno pot navdihovala očetova sestra, ki je kljub slepoti končala akademijo in nato v šoli poučevala glasbo.
Janez iz Celja
Prihod v Celje je bil seveda povezan z učenjem novega jezika in s številnimi drugimi spremembami, ki jih prinaša selitev v povsem novo okolje. Uspešno jih je premagoval in leta 2005 tudi dobil slovensko državljanstvo. Njegovo stalno bivališče je tako v Celju, kjer je našel širok krog prijateljev, medtem ko žena in hčerki živijo v Čakovcu in se za selitev v novo okolje niso odločile. Konec tedna se tako Davor pogosto odpelje k družini, ki ga podpira pri njegovem delu.
V Celju se je dobro znašel. Kot človek, ki je rad v družbi, je hitro našel širok krog prijateljev. Težav kot tujec ni imel, morda tudi zato, ker so glasbeni krogi, v katerih se giblje, bolj odprti. Tudi slovenščina mu je zlezla pod kožo, tako da ima zdaj že težave s svojim maternim jezikom. »Prijatelji na Hrvaškem me kličejo Janez. Večino časa namreč govorim slovensko in ko pridem na Hrvaško ter začnem na hitro nekaj pripovedovati, mi vmes uhajajo slovenske besede.«
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
