Arhiv NTRC

Človek se v Gorazdovi družbi preprosto mora počutiti odlično. Njegova pozitivna energija in širok nasmeh sta nalezljiva. Je zelo odprt in v pogovoru spreten mladenič, zato ne čudi, da je svoj naravni talent že pred več kot desetletjem prelil tudi v posel. Da je mož številnih spretnosti, je jasno takoj, ko stopimo na vrt družinske hiše v središču Dobrne. »Počasi dobiva končno podobo,« pove poskočno in v smehu.

V domačem kraju se odlično počuti. Čeprav ga delovna pot vodi po vsej Sloveniji in tudi čez mejo, se vselej rad vrača domov, kjer ga poznajo kot vsestranskega animatorja, moderatorja, voditelja, organizatorja in nenazadnje tudi zabavljača. Kot pove, se je že v osnovni šoli veliko smukal po odrih, povezoval različne šolske in občinske prireditve, kadar ni nastopil v vlogi voditelja, pa se je na odru znašel kot recitator. Danes je animatorstvo v vsej svoji razširjeni razlagi njegov poklic. In v njem neizmerno uživa.

Animiraj.me

Ker je Gorazd že od mladih nog tudi zelo podjeten, je vseskozi razmišljal, kako svojo strast in ideje pretvoriti v posel. In tako sta leta 2007 z ženo Tino ustanovila podjetje Animiraj.me. »Takrat sem vse prijatelje, ki so se ukvarjali z animacijo, povabil k sodelovanju. V določenem obdobju smo delali res velike stvari, organizirali in vodili velike dogodke z več tisoč prisotnimi. Spomnim se dogodka, ki smo ga pripravili za Microsoft, na katerem je bilo 3.500 ljudi, naša ekipa pa je bila zadolžena za vso organizacijo, povezovanje, animacijo. Bilo je naporno, a uspešno in nepozabno,« se spominja. Z ekipo še vedno pripravlja velike in male nepozabne dogodke za večje in manjše družbe, za številna podjetja, a se je tudi njegov pogled na tovrstna druženja z leti nekoliko spremenil. Še največ zaslug za spremembo tudi na poslovnem področju pa imata Gorazdova otroka. »Ko enkrat postaneš starš, na svet gledaš drugače,« pravi.

»Otroci so naši največji učitelji in od njih se lahko res veliko naučimo. Sam najbolj uživam, ko spoznavam življenje skozi njihove oči. Otroci začnejo v naša življenja znova vnašati prvinskost. Na svojstven in povsem preprost in odkrit način nam pokažejo, kaj je v življenju res pomembno. In nam prigovarjajo, da ne smemo biti takšni ›grebatorji‹ in materialisti. Na novo nam razporedijo prioritete,« z žarom v očeh razlaga ponosen oče 11-letnega Lovra in dve leti mlajše Mete.

Svet iskrenosti in ne zlaganih čustev

Ko je bil Gorazd še precej nepopisan list, ga je prijateljica in takratna sodelavka Pika Pilko že nagovarjala, naj se pridruži skupini klovnov, ki v bolnišnice prinašajo vedrino. Sprva na to še ni bil pripravljen, se je pa udeležil avdicije dve leti kasneje. Med skoraj sto artisti z različnih področji, ki so predstavili zelo veliko različnih spretnosti, je bil izbran v skupino, ki je nadaljevala šolanje za bolnišnične klovne.

»Zame je bil to precej velik preskok v življenju, predvsem s področja razvoja čustev. Imam občutek, da sem bil prej zelo čustveno potlačen in sem z odkrivanjem tega neverjetnega in nadvse navdihujočega sveta začel lupiti to čustveno čebulo,« priznava. »S tem ko spoznavaš kulturo klovnanja, spoznavaš globoko iskrenost brez kakršnihkoli balastov. Delaš, govoriš in čutiš iskreno. In kar čutiš iskreno, tudi pokažeš.«

Umetniška izurjenost in čustven pismenost

Bolnišnični klovni, ki delujejo v društvu Rdeči noski, so profesionalni umetniki, ki opravljajo poklic klovna v občutljivem okolju bolnišnic, ustanov za ljudi s posebnimi potrebami, v domovih za stare in tudi begunskih centrih. Preden lahko klovn prvič opravi tako imenovano klovnsko vizito, mora opraviti skoraj leto dni ustreznih izobraževanj. Tudi člani slovenskega društva so del mednarodnega izobraževalnega sistema krovne organizacije Red Noses International, ki si prizadeva za pridobivanje in vzdrževanje visokih standardov umetniške kakovosti bolnišničnih klovnov. Že na avdiciji za sprejem novih bolnišničnih klovnov je pomembno, da imajo prijavljeni umetniki določene izkušnje in sposobnosti.

Pomembna energija, ne zgolj predstava

Kot pripoveduje Gorazd, ki ga v bolnišničnem okolju poznajo pod imenom Dodo, mnogi mislijo, da so Rdeči noski predvsem v podporo in oporo najmlajšim bolnikom. Sam je kmalu spoznal, da se večina otrok odziva na signale staršev. »To pomeni, da lahko Dodo pozitivno vpliva na otroke, če pred tem to energijo prenese na njihove starše oziroma spremljevalce. Ti pa se v bolnišnici dobro počutijo, če je dober servis. Torej je treba razbremeniti in nasmejati vso osebje – sestre, zdravnike, bolničarke in hišnike. In tako hitro spoznaš, da tudi oni potrebujejo sprostitev, pozornost, da je prav, da jih nekdo opazi, nagovori, jih nasmeji. Klovn lahko vse to naredi zelo nežno in hkrati direktno,« o pomenu in načinu dela bolnišničnih klovnov razlaga Gorazd. »Predvsem se je treba osredotočati na energijo, ki se ustvarja. Malokdo si namreč zapomni, kaj si delal, ko si bil tam, zapomnijo pa si, kako so se ob tem počutili.«

Rdeči noski so zadnja leta vse bolj dejavni tudi izven bolnišničnih prostorov, kjer delujejo z ranljivimi skupinami. »Veliko delamo z otroki in odraslimi s posebnimi potrebami in zato razvijamo tudi nove prilagojene programe. Prav tako je ciljno naravnan program cirkusa, ki je narejen tako, da se več dni družimo z istimi ljudmi, z istimi otroki, zato da imamo čas odpreti njihova srca. Delamo cirkus je program, ki ga večinoma izvajamo na pedopsihiatrijah,« razlaga sogovorni.

Posebno mesto v Gorazdovem srcu imajo starostniki. V zadnjih letih prizna, da ga delo v domovih za stare, kot jim sam pravi, vsestransko bogati. »Starejši kot sem, bolj se mi zdi, da je medgeneracijsko povezovanje pomembno,« razmišlja in razkrije, da se v današnjem svetu prepozno začnemo zavedati pomembnosti bližine in razumevanja starejših, modrih ljudi, ki nam lahko dajo zelo dober uvid v življenje. »To, kar delamo z Rdečimi noski v domovih za stare, nam da zagon, da v svojem okolju bolj skrbimo za starejše in stare. In da nenazadnje izboljšamo odnose s starši.«

Foto: SHERPA in osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku