Zgodbe odkriva na vsakem koraku
Ali veste, kako je nastal kraj Šmarje pri Jelšah? Nekoč sta na to območje prišla velikana, ki sta si podajala kladivo in se obmetavala z blatom. Tako so nastali griči sv. Rok, sv. Miklavž, sv. Barbara in sv. Tomaž. Zanimivost iz rokava mimogrede strese etnologinja in kulturna antropologinja Janja Sivec, ki zna različne naravne in kulturne posebnosti kraja prikazati s pomočjo ljudskih ali resničnih zgodb. S sprehodi, ki jih pripravlja s somišljeniki iz društva Legende, opozarja, da pravljice ne živijo le v knjigah, ampak so zapisane tudi na vrhu hribov, v krošnjah dreves in celo na dnu globeli.
»Glede na to, da je Šmarje majhen kraj, ima izjemno veliko zanimivih zgodb, ki so uporabne za predstavitev dediščine,« je pojasnila sogovornica, predsednica Društva za razvoj interpretacije dediščine, turizma in umetnosti Legende. Z ostalimi člani društva že nekaj let snuje posebna vodenja, kjer obiskovalcem najrazličnejše točke naravne ali kulturne dediščine med drugim predstavijo s pomočjo ljudskih povedk. Kaj so povedke? Medtem ko v pravljicah prostor in čas nista opredeljena ter bi se lahko dogajale kjerkoli in kadarkoli, so povedke ena od zvrsti ljudskega slovstva, ki je vezana na točno določen čas, na natančno določen prostor ali na točno določeno osebo. Povedke iz šmarskega konca se na primer navezujejo na razbojnika Guzeja, na graščaka z Jelšingrada, na obdobje turških vpadov ali na čas kuge ...
V Šmarju po besedah sogovornice še posebej veliko povedk govori o vodi in izginotjih. Govorijo o tem, kako se je odprla zemlja in je nekdo izginil. Tudi jelše, ki so del krajevnega imena, rastejo na vodnatih, močvirnatih tleh. Preden so v kraju v 60., 70. in 80. letih izvedli ukrepe melioracije, je bilo območje zelo močvirnato, ljudje so si dogajanje v naravi razlagali na svoj način. »Ko o značilnostih kraja govorimo danes, lahko izhajamo iz znanstvenih dognanj. Ker smo ljudje vajeni pripovedništva, branja knjig, zgradbe zgodb, so povedke čudovit način interpretacije. Zelo močno namreč pritegnejo poslušalca,« je poudarila sogovornica. Namesto da bi bili v ospredju letnice, umetnostni slogi in različni drugi podatki, se povedke osredotočajo na ljudi, na njihove odnose, čustva.
In kaj, če je vse res?
Tisti, ki se odpravijo na sprehod z Legendami, ne bodo slišali le zgodb iz zakladnice ljudskega slovstva, ampak tudi kakšno resnično zgodbo. Snov za eno od njih so člani društva našli v prispevku v časopisu Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je nekoč urejal Janez Bleiweis. Časopis je poročal, da so roparji oropali pisarno davkarjev, ki so imeli svoje prostore na dvorcu Jelšingrad. Na gradu sta takrat živela le sluga in služkinja. Janja Sivec, ki se vživi v vlogo služkinje, zgodbo pove v šentviškem narečju, saj prihaja iz omenjenega kraja. »Ko pripovedujem to zgodbo, sledim dejstvom. Z menjavo zornega kota pa ji dam svoj pečat.«
Če boste zgodovino Šmarja pri Jelšah odkrivali v družbi Legend, boste med drugim več izvedeli o ostalinah rimske ceste in bogate rimske vile, a tudi o grofici, ki naj bi tam stražila zaklad. »Ko so ljudje odkrili kaj neznanega, so se spletale različne interpretacije, kaj bi to lahko bilo. Dolgo se je govorilo o dragocenostih. Vsak pripovedovalec je zgodbo premesil po svoje, ji dodal nekaj svojega, zgodba je nato potovala iz roda v rod.«
Med ljudmi so včasih domišljijo burile tudi jame, globeli. Medtem ko je danes povsem jasno, da je Gruska jama pri Kozjem najverjetneje nastala z udorom jamskega stropa, so si ljudje ta naravni pojav včasih razlagali čisto po svoje. »Kot da imamo kozjansko Sodomo in Gomoro,« je dejala sogovornica.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
