Arhiv NTRC

»Urnik snemanja je bil naporen, serijo smo snemali pet dni na teden od šestih zjutraj do šestih zvečer. Včasih smo morali biti na setu cel dan in posneti dvajset sekvenc ter takšen ritem zdržati nekaj dni zapored. S soigralci smo se kljub temu na snemanjih precej zabavali, veliko je bilo smeha in smešnih pripetljajev. Ker smo skupaj preživeli res veliko časa, smo z nekaterimi spletli prava prijateljstva,« je povedal Luka Bokšan in dodal, da posebne treme, kljub temu da gre za njegovo prvo večjo televizijsko vlogo, ni imel. »Verjetno zaradi zavedanja, da stvar ne gre v živo. Če v prvo ne uspe, lahko prizor ponoviš še enkrat in še enkrat. Na začetku sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na nov načina dela, in še malo več, da sem se zares sprostil pred kamero.«

Otroštvo ste preživeli v Štorah. Ste se že takrat spogledovali z gledališčem?

Da, že kot otrok sem rad nastopal in se vključeval v dramske krožke v vrtcu in osnovni šoli. Na Gimnaziji Celje – Center sem sodeloval v dramski skupini pod mentorstvom profesorice Bergit Vrečko, kasneje še v okviru gledališča Hiše kulture Celje, kjer smo ustvarjali predstave z Luko Marcenom, ki je bil nato tudi moj sošolec na akademiji, danes je eden vidnejših režiserjev mlajše generacije. Na to obdobje me vežejo lepi spomini, takrat sem spoznal ljudi, ki so pomembno vplivali name, in prijatelje, s katerimi se družim še danes. Večina jih je sicer odšla iz Celja, zato v mesto danes prihajam bolj poredko. Sem pa v zadnjih dveh letih malo več časa preživel tu zaradi vaj in predstav v celjskem gledališču.

Po gimnaziji ste se vpisali na študij biologije. Kako in zakaj vas je zaneslo ravno tja?

Na biologijo sem se vpisal, ker na koncu gimnazije nisem zares vedel, kaj bi v življenju počel, zanimalo me je veliko stvari, med drugim tudi slovenščina, književnost, likovna umetnost, zgodovina, psihologija, geografija ter seveda narava in predvsem živali, nad katerimi sem se navduševal že od malega. Po spletu naključij sem pristal na biologiji, kjer sem končal tri letnike, do diplome mi je manjkal le še en izpit.

Kako vas je nato pot zanesla na igralsko akademijo? Je bila odločitev za preusmeritev težka? Kolikor mi je znano, tudi sprejemni izpiti niso mačji kašelj. Kako se vam je uspelo spopasti z njimi?

Čeprav je bil študij biologije zelo zanimiv in sem dobil veliko uporabnega znanja, sem sčasoma ugotovil, da me znanstveni poklic ne bo zares osrečeval. Čutil sem potrebo po kreativnem izražanju in ker me je vedno znova vleklo nazaj v gledališče, sem se naposled le odločil, da bom šel poskusit srečo na sprejemne izpite na AGRFT. Čeprav sem bil vsakič dobro pripravljen, sem jih opravil šele tretjič. Predvsem so velik psihološki in zrelostni preizkus, veliko je odvisno od sreče in naključja. Kljub stresu, ki je seveda prisoten, sem na njih vedno užival in bi jih opravljal še enkrat, če bi bilo treba.

Trenutno ste na drugi stopnji študija magistrskega programa dramske igre.Je študij zasnovan tako, kot ste pričakovali?

Pričakovanja se le redko uresničijo. Po eni strani sem bil pomirjen, ker študij le ni bil tako naporen, kot se je govorilo, po drugi strani sem si želel večje izzive, več novega znanja in intenzivnejšega ukvarjanja mentorjev s študenti. Študij me je »opremil« z dovolj širine in samostojnosti, da se lahko zdaj znajdem v različnih ustvarjalnih procesih in se pri delu zanesem sam nase.

Leto dni ste bili zaposleni v domačem Gledališču Celje. Verjetno ste za priložnost zelo hvaležni. Kot član gledališkega ansambla ste zagotovo dobili veliko izkušenj. Kako gledate na to leto?

Od januarja 2020 do septembra letos sem bil član ansambla celjskega gledališča, kar je bila dobra priložnost za spoznavanje novih sodelavcev in ohranjanje igralske kondicije po akademiji. Žal se je ravno v tem času zgodila epidemija, tako da na koncu nismo igrali toliko, kot smo načrtovali, ugasnile so tudi nekatere predstave, ki sem jih igral v drugih gledališčih, na primer V imenu matere in Gospa z morja v SNG Drama Ljubljana. Mislim, da me je občinstvo v Celju lepo sprejelo, res je bilo veliko znanih obrazov v občinstvu in nekateri, ki me spremljajo že od začetkov, so me lahko po dolgem času spet videli na odru, kar mi je veliko pomenilo.

Trenutno ste »na svobodi«. Kot sva že omenila, sodelujete v televizijski seriji. Lahko sploh primerjate gledališko in televizijsko igro? Katera vam je ljubša?

Zame je igra ena sama, ne glede na to, ali igram na odru v gledališču ali pred kamero. Seveda jo je treba prilagoditi tehničnim lastnostim posameznega medija, vendar bistvo ostaja isto – čim bolj se vživeti v dano situacijo in ponotranjiti svoj lik. Težko bi rekel, da mi je eno ljubše kot drugo. Prednost kamere je, da lahko ujame zelo subtilne izraze in intimne trenutke v igri, ki gledalcu v gledališču niso vedno opazni, ter seveda njena možnost ponavljanja in kasnejšega montiranja različnih kadrov. Na odru drugega poskusa ni, tam stojiš pred občinstvom v živo in moraš vlogo odigrati v enem samem zamahu brez prekinitev. Ravno ta živost in neponovljivost gledališke predstave imata poseben čar.

Kakšne načrte imate za letošnjo sezono? Kje vas bomo lahko še spremljali?

V letošnji sezoni bo moj glavni projekt magistrska predstava, ki jo načrtujem še z nekaterimi drugimi igralskimi kolegi svoje generacije. Poleg tega bom konec leta nastopil v lutkovni predstavi Hrestač v Mini teatru v Ljubljani, spomladi še v gibalnem performansu Sanje Nešković Peršin v produkciji Plesnega teatra Ljubljana in Anton Podbevšek teatra Novo mesto. Na program TV Slovenija letos prihaja igrano-dokumentarni film o Juretu Zdovcu, v katerem igram mladega košarkarja, ki se leta 1991, v času slovenske osamosvojitvene vojne, vrača domov z evropskega prvenstva v Rimu. (Foto: Ksaver Šinkar, Ana Gregorič)