Arhiv NTRC

Njegova slovenska prednika sta se oba rodila v Zgornji Savinjski dolini, vendar se nista spoznala v naših krajih. Poznanstvo sta spletla šele po tem, ko sta se oba preselila v zvezno ameriško državo Wisconsin. »Kot suhljat deček s slovenskim priimkom si nikoli nisem mislil, da mi bo v življenju uspelo toliko, kot mi je,« je Bresnik povedal na dogodku v vitanjskem Centru Noordung. Slovenijo je tokrat obiskal, da bi predstavil vesoljski program Artemis, ki bo človeštvo znova popeljal na Luno. Udeležil se je tudi odprtja razstave o omenjenem programu, ki ponuja vpogled v prihodnost raziskovanja Lune in Marsa.
Zastavi prepotovali milijone kilometrov
Kot je povedal, si njegova prednika verjetno nista nikoli mislila, da bo eden od njunih potomcev v vesolje nesel fotografijo njunih vasi in zastavi občin. Bresnik je zastavi po vrnitvi na Zemljo predal županoma Ljubnega in Luč. »Vrnil sem jima zastavi, ki sta imeli veliko dodatnih »prevoženih« kilometrov za sabo. Z mano sta namreč prepotovali 109 milijonov kilometrov. Iz vesoljske postaje mi je uspelo tudi fotografirati Ljubno, ko smo leteli čez Slovenijo 400 kilometrov nad površjem Zemlje, s hitrostjo 9 kilometrov na sekundo.« S sabo je Bresnik v vesolje nesel tudi slovensko zastavo, ki jo je nato izročil takratnemu slovenskemu predsedniku.
Začel kot marinec
Bresnik je sicer svojo kariero začel pri ameriških marincih kot pilot letal F-18. »Kasneje sem postal testni pilot, a nobeno letalo ni bilo dovolj hitro, da bi lahko zbežalo zemljini gravitaciji,« je dejal. Astronavt je postal leta 2004, hkrati s še desetimi kolegi, ki so imeli različne poklicne poti. Njegovi ›sošolci‹ na izobraževanju za astronavta so bili vse od astrofizikov do srednješolskih učiteljev, je povedal gost slovenskih korenin in poudaril, da astronavti niso nič drugačni od drugih ljudi. »Tudi mi si oblečemo hlače tako, da damo vanje najprej eno, nato drugo nogo. Razen v vesolju,« se je pošalil. V vesolju lahko namreč zaradi manjka gravitacije med lebdenjem oblečejo obe nogi naenkrat.

Prvi polet
Na prvo misijo je v vesolje poletel z raketoplanom Atlantis. Ta polet so v NASI med drugim izkoristili tudi za to, da so na Mednarodno vesoljsko postajo pripeljali potrebno opremo, polete z raketoplani so nato končali dve leti kasneje. Ko je bil prvič v vesolju in je tam opravljal prve sprehode, so se na Zemlji dogajale še pomembnejše stvari. Dve uri po prvem sprehodu, je njegova žena Rebecca rodila hčer, kar je povezano z zanimivo anekdoto. »V Ameriki imamo staro tradicijo, da med prijatelje razdelimo cigare, ko se nam rodi otrok, tako da sem takrat v vesolju razdelil cigare med kolege na postaji. A cigare niso bile prave, tobačne, ampak so bile narejene iz žvečilke.«
Randyjeva žena Rebecca je sicer prav tako povezana z vesoljem, saj je NASINA strokovnjakinja za vesoljsko pravo, ki ga je poučevala tudi na slovenskih pravnih fakultetah.
Na vesoljski postaji
Vas zanima, kako je videti mednarodna vesoljska postaja? Astronavt je pojasnil, da je velika približno kot igrišče za ameriški nogomet, njena prostornina pa je podobna prostornini petsobne hiše. Po njegovih besedah je postaja najbolj ekstremno okolje, v katerem so kdaj živeli ljudje. Na soncu se to umetno nebesno telo, namenjeno bivanju ljudi v vesolju, zagreje do plus 250 stopinj Celzija, v senci pa so temperature 250 stopinj pod lediščem.

Na postaji je naprava, ki reciklira vse tekočine nazaj v pitno vodo. »Ta naprava reciklira današnjo kavo v jutrišnjo kavo,« se je pošalil astronavt. Na postaji sicer ponovno uporabijo od 80 do 85 odstotkov vode. Bresnik je opisal tudi, kako na vesoljski postaji opravljajo veliko in malo potrebo ter kaj storijo z odpadki. »Stranišče je narejeno tako, da shranjuje odpadke. Ko je polno, ga posebno plovilo odpelje in nato zgori v atmosferi. Lahko se zgodi, da je kakšen zvezdni utrinek, ki ga vidite med opazovanjem nočnega neba, dejansko goreče stranišče iz vesoljske postaje,« se je še pošalil.
Priprave za življenje v vesolju
Da se astronavti pripravijo na življenje v vesolju, na Zemlji trenirajo v pogojih, ki so čimbolj podobni tistim, ki jih čakajo 400 kilometrov nad površjem našega planeta. »V sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo smo trenirali v jamah. Ko živiš pod zemljo v popolni temi, kjer lahko en nepreviden korak pomeni razliko med življenjem in smrtjo, se veliko naučiš o sebi in svojih kolegih.« Jama, v kateri so trenirali, ni bila kot Postojnska jama, v katero se obiskovalci zapeljejo z vlakcem in se po njej sprehajajo po urejenih poteh. »Ko si v jami, moraš biti previden na vsak korak, ki ga narediš, zato je to okolje zelo podobno raziskovanju novega planeta.«
Jamsko okolje sicer ni edino, v katerem se astronavti pripravljajo na življenje v vesolju. Na Floridi so se usposabljali tudi pod vodo, 15 metrov pod gladino morja. Šest udeležencev programa je v bivalniku, ki je bil velik kot manjši avtobus, živelo približno dva tedna. Pod vodo so simulirali tudi vesoljske sprehode. Ker so dalj časa živeli pod vodo, se niso smeli takoj dvigniti na površje, da ne bi šlo kaj narobe. »Zanesti smo se mogli na opremo, ki smo jo imeli s sabo na dnu morja, in na znanje, ki smo ga pridobili med usposabljanjem.«
Cilj tovrstnih usposabljanj je bilo, da so astronavti zapustili svoje območje ugodja in se fizično in psihično pripravili na življenje v vesolju. »Tako smo se naučili bolje razumeti sebe in svoje kolege. S pomočjo tovrstnih usposabljanj smo dobili občutek, da je vesolje samo še eno ekstremno okolje in ne prvo, s katerim smo se mogli soočiti.«

Foto: Andraž Purg