Kdo riše tiste rdeče-bele kroge po skalah in drevesih?
Njihova pisarna je visoko v gorah. Svoj prosti čas namenjajo urejanju planinskih poti, prenašajo težak material in delajo tudi tam, kjer je dostop zahteven. Govorimo o markacistih, ki v svoje vrste vabijo nove ljubitelje narave.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko se odpravimo v gore, redko pomislimo, kdo je očistil pot, obrezal veje, obnovil obledelo markacijo ali postavil usmerjevalno tablo, ki nam na razpotju pokaže pravo smer. Za vsem tem stojijo markacisti prostovoljci, ki skrbijo, da so planinske poti urejene, prehodne in ustrezno označene.
Njihovo delo je pogosto naporno, včasih zahteva večdnevno bivanje v gorah, predvsem pa veliko znanja, dobre priprave in sodelovanja. V Planinskem društvu Celje–Matica jih primanjkuje, zato si želijo, da bi se jim pridružili novi, tudi mlajši ljubitelji gora.
Ko je treba v gore prinesti tudi 25 kilogramov materiala
Markacisti niso zgolj ljudje, ki na drevesa in skale rišejo rdeče-bele oznake. Njihovo delo obsega čiščenje poti, odstranjevanje podrastja, obrezovanje vej, nameščanje usmerjevalnih tabel, postavljanje stopnic in ograj ter druga vzdrževalna in zahtevnejša tehnična dela. Na visokogorskih poteh je treba včasih napeljati tudi jeklenice, v skalo vsekati stopnice ali zgraditi nov odsek poti, kadar je stari poškodovan.
Kako zahtevno je lahko takšno delo, ponazarja letošnja akcija na poti proti Ojstrici. Na razpotju proti Kopinškovi poti so morali postaviti nov steber z usmerjevalnimi tablami, očistiti poti in obnoviti markacije. Do delovišča, približno 40 minut hoje od Klemenče jame, so morali prinesti 2,5 metra dolg drog, 25 kilogramov hobi betona, vodo, table in potrebno orodje.
»Šlo je za dvodnevno akcijo, pri kateri smo delali štirje. Pri tako obsežnem delu bi bilo zelo dobrodošlo, če bi nas bilo šest ali še bolje osem, saj bi si lahko razdelili naloge in delo opravili hitreje,« pojasnjujejo v društvu. Zaradi slabega vremena so morali akcijo prekiniti, dva markacista pa sta jo nekaj tednov pozneje dokončala.
Takšne zgodbe pokažejo, da urejena planinska pot ni samoumevna. Za vsako tablo, markacijo in varno urejenim odsekom se skrivajo načrtovanje, fizično delo, prenašanje materiala in ure, ki jih prostovoljci namenijo skupnemu dobremu.
»Delamo v najlepši možni pisarni«
Kljub naporom je delo markacista lahko izjemno izpolnjujoče. Kot pravi eden od markacistov PD Celje–Matica, Tomaž Kužner, je težko najti lepše delovno okolje od gora.
»Z gotovostjo lahko rečem, da delamo markacisti v najlepši možni pisarni. Kaj je lepšega, kot da se zjutraj zbudiš nekje v gorski koči, zunaj pa so prekrasno vreme, mir in narava?«
A največje zadovoljstvo ne prihaja samo iz razgledov. Pomemben del nagrade je tudi odziv pohodnikov, ki se med potjo ustavijo, pozdravijo in zahvalijo za opravljeno delo. Včasih kdo ponudi tudi, da plača okrepčilo v bližnji planinski koči.
»Čeprav je delo tudi naporno, je na koncu dneva res lep občutek, ko vidiš, da si naredil nekaj dobrega in da so to prepoznali tudi obiskovalci naših gora,« dodaja sogovornik.
Markacisti tako ne skrbijo le za poti, temveč pomagajo ohranjati tudi planinsko izkušnjo za vse, ki se podajo v gore. Njihovo delo je prostovoljno in nevidno, dokler vse deluje, kot mora. Prav zato je še toliko pomembneje, da ga planinci prepoznajo in cenijo.
Deset markacistov, aktivnih približno pet
Na seznamu Planinske zveze Slovenije (PZS) je v PD Celje–Matica deset markacistov, vendar jih je bolj ali manj aktivnih približno pet, poleg njih pa sodeluje tudi dolgoletni načelnik oddelka, ki se zaradi starosti ne more več udeleževati zahtevnejših del, se pa še vedno rad pridruži preprostejšim akcijam. Markacist je že več kot 30 let, zato ima za seboj bogate izkušnje.
Takšno število aktivnih prostovoljcev je za vzdrževanje poti v sredogorju in visokogorju velik izziv. Markacisti morajo praviloma vsako leto pregledati poti, za katere so odgovorni, oceniti njihovo stanje in pripraviti načrt vzdrževalnih del. Prednost imajo najbolj obremenjeni in pomembni odseki, med njimi tudi poti, ki so del Slovenske planinske poti.
»Seveda je treba skrbeti za vse poti, vendar je ob kadrovski podhranjenosti potreben kompromis,« pojasnjujejo v društvu.
Delovne akcije načrtujejo na podlagi pregledov poti ali informacij, ki jih dobijo od pohodnikov in drugih planinskih društev. Ko ugotovijo, kaj je treba popraviti ali urediti, določijo datum, pripravijo načrt dela ter poskrbijo za potrebno orodje in material. Večina akcij poteka ob koncih tedna, njihova izvedba pa je močno odvisna od vremena.
Prav pri visokogorskih poteh je čas za delo omejen. Običajno lahko akcije izvajajo od sredine junija do sredine oktobra, ko vremenske razmere še dopuščajo varno delo. To je obenem obdobje, ko si veliko ljudi vzame dopust ali se odpravi v gore, zato je usklajevanje prostega časa prostovoljcev še dodaten izziv.
Od rdeče-bele markacije do jeklenic in stopnic
Delo markacistov je razdeljeno na tri kategorije, ki se razlikujejo glede na zahtevnost nalog in potrebno usposobljenost.
Markacist kategorije A se nauči osnov urejanja poti: čiščenja, obrezovanja vej in podrastja z ročnim orodjem, obnavljanja markacij ter nameščanja usmerjevalnih tabel. Začetnik se tako seznani z delom na terenu in postopoma pridobiva izkušnje.
Markacisti kategorije B so usposobljeni tudi za zahtevnejša dela, kot so postavljanje stopnic, ograj in bočnih opor ter uporaba motorne žage in drugega orodja na motorni pogon. Vodja delovne akcije mora imeti ustrezno licenco B.
Jeklenice, klini, druga tehnično zahtevna opravila
V najzahtevnejšo kategorijo C spadajo markacisti, ki sodelujejo pri urejanju zahtevnih in zelo zahtevnih poti. Njihovo delo lahko vključuje napeljevanje jeklenic, nameščanje stopov in klinov ter druga tehnično zahtevna opravila, pri katerih sta varnost in strokovna usposobljenost še posebej pomembni.
Kužner se je septembra pridružil akciji na poti od Okrešlja proti Kamniškemu sedlu, kjer so morali obnoviti odsek, poškodovan v podoru pred dvema letoma. Šest markacistov je od petka do nedelje nadelovalo nov del poti, napeljalo jeklenice, v skalo vsekalo stopnice in postavilo leseno lestev.
Takšne akcije zahtevajo temeljito pripravo, oceno razmer in premišljeno izbiro materiala. Pred začetkom si vodja ogleda stanje na poti, določi potrebne količine materiala in orodja ter oceni, koliko ljudi bo za delo potreboval.
Pri najzahtevnejših posegih sodelujejo tudi markacisti tehnične skupine PZS, ki pomagajo pri zahtevnih intervencijah ne glede na to, katero planinsko društvo skrbi za posamezno pot.
Kako lahko postanete markacist?
Dobra novica je, da za začetek ni treba biti izkušen alpinist ali strokovnjak za gradnjo poti. Pomembni so zanimanje za gore, pripravljenost za fizično delo, odgovornost in želja prispevati k skupnosti.
Za pridobitev naziva markacist A se je treba udeležiti usposabljanja, ki ga organizira Planinska zveza Slovenije. Tečaj praviloma poteka od petka do nedelje, na njem pa se kandidati seznanijo z osnovami markiranja, vzdrževanjem poti, čiščenjem in nameščanjem usmerjevalnih tabel. PZS običajno razpiše več terminov na leto, usposabljanje je brezplačno.
Po opravljenem tečaju naj bi markacist sodeloval na vsaj dveh delovnih akcijah na leto. Tisti, ki želijo pridobiti dodatno znanje in se lotiti zahtevnejših nalog, lahko po dveh letih aktivnega statusa A pristopijo k usposabljanju za kategorijo B. Za kategorijo C so zahtevani še več izkušenj, aktivnega sodelovanja in ustrezno priporočilo mentorja.
Pri tem je pomembno, da se posameznik ne ustraši, če na začetku še nima vseh znanj. Ta pridobiva postopoma, ob izkušenih markacistih in na usposabljanjih. Za posamezne akcije je dobrodošla tudi pomoč ljudi, ki še niso uradni markacisti, čeprav se njihova vloga in naloge prilagodijo znanju, izkušnjam ter varnostnim zahtevam.
Minimalna starost za pristop k usposabljanju za markacista A je 16 let, zato bi bilo smiselno delo predstaviti tudi mladim v šolskih planinskih krožkih.
»Radi bi ozavestili mlade, pa tudi malo manj mlade, da bi se nam pridružili pri našem delu. Morda se kdo sploh ne zaveda, da takšna možnost obstaja, ali pa ne ve, na koga se obrniti,« pravijo v društvu.
Katere poti potrebujejo največ pozornosti?
Planinsko društvo Celje–Matica skrbi za več znanih poti v sredogorju in visokogorju nad Logarsko dolino. Med njimi so:
-
pot od končnega parkirišča v Logarski dolini prek Okrešlja proti Kamniškemu sedlu;
-
pastirska pot od končnega parkirišča do Okrešlja;
-
pot z Okrešlja na Tursko goro skozi Turski žleb;
-
pot z Okrešlja proti Mrzli gori;
-
pot iz Matkovega kota na Mrzlo goro;
-
Kopinškova pot od Klemenče jame proti Ojstrici;
-
pot od Klemenče jame proti Škarjam.
Načrtovanje vzdrževanja se ne konča z eno delovno akcijo. Markacisti morajo spremljati stanje poti, se odzivati na poškodbe in poskrbeti za redne preglede. Poškodovane jeklenice, podrta drevesa, uničene markacije ali poškodbe po podorih lahko zahtevajo hitro ukrepanje, pri zahtevnejših posegih pa tudi sodelovanje strokovno usposobljenih ekip.
Za prihodnje leto so v društvu med prednostne naloge uvrstili markiranje in ureditev poti Okrešelj–Kamniško sedlo ter Okrešelj–Turska gora skozi Turski žleb. Potrebna bo tudi sanacija poti Matkov kot–Mrzla gora, kjer se je na enem odseku odtrgala jeklenica. Ker gre za zahtevnejši poseg, upajo, da ga bodo lahko izvedli v sodelovanju s tehnično skupino PZS.
Letošnje delovne akcije so zaradi prihajajočih vremenskih razmer že sklenili. Pri tem morajo upoštevati tudi roke za oddajo poročil, na podlagi katerih se povrnejo materialni stroški vzdrževanja poti.
Največja težava je pomanjkanje ljudi
Zakaj se novim generacijam tako težko približajo? Eden od razlogov je po mnenju sogovornika pomanjkanje časa in pripravljenosti, da bi del prostega časa namenili prostovoljstvu, od katerega nimamo neposredne osebne koristi. Obenem pa je mogoče, da številni ljudje za delo markacistov sploh še niso slišali.
»Slovenci zelo radi priskočimo na pomoč, kar se pokaže predvsem ob naravnih nesrečah. Za takšno vrsto prostovoljstva, kot je urejanje planinskih poti, pa se le redki zavestno odločijo. Morda bi se kdo pridružil, če bi sploh vedel, da ta možnost obstaja in na koga se lahko obrne,« razmišlja Kužner.
V društvu si zato želijo, da bi se o njihovem delu več govorilo in da bi tudi s fotografijami ter objavami z delovnih akcij na družbenih omrežjih pokazali, kaj vse je potrebno, da planinske poti ostajajo urejene. Pomembno se jim zdi, da bi dosegli širši krog ljudi, predvsem tiste, ki imajo radi gore, uživajo v delu na prostem in bi bili pripravljeni prispevati nekaj ur svojega časa.
Pri tem računajo tudi na dobro sodelovanje z drugimi planinskimi društvi, katerih markacisti jim občasno priskočijo na pomoč. A tudi ta pomoč je odvisna od razpoložljivega časa, saj imajo druga društva svoje poti in obveznosti.
Nekaj ur vašega časa, veliko veselje za vse obiskovalce gora
Urejene planinske poti niso samoumevne. So rezultat dela ljudi, ki se odpovedo delu prostega časa, se prilagajajo vremenu in včasih več dni zapored delajo na težko dostopnem terenu. Njihovo delo se začne že pred odhodom v gore, z ogledom poti, načrtovanjem, pripravo materiala in organizacijo ekipe.
V zameno ne dobijo plačila, dobijo pa nekaj, česar ni mogoče preprosto izmeriti: občutek, da so naredili nekaj koristnega, hvaležnost pohodnikov in priložnost, da svoj prosti čas preživijo v gorah.
Morda je prav to najboljši razlog, da se jim pridruži še kdo. Ni treba, da ste že izkušen gornik ali da znate postaviti jeklenico. Dovolj je, da vas zanimajo gore, da ste pripravljeni zavihati rokave in da želite za seboj pustiti nekaj dobrega.
Če vas delo markacistov zanima, se obrnite na PD Celje–Matica ali preverite možnosti usposabljanja pri PZS. Morda boste že na prvi delovni akciji ugotovili, da je tudi za vas najlepša pisarna tista visoko v gorah, in da je pogled na urejeno pot, po kateri se varno odpravijo drugi planinci, ena najlepših nagrad za opravljeno delo.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.