Mirko Straže s svojo zbirko vozil pripoveduje zgodbo preteklosti
Obiskali smo ljubitelja starodobnih vozil Mirka Stražeta.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Že skoraj dve desetletji ljubitelje starodobnikov v Šentjurju povezuje Klub starodobnikov Večno mladi Šentjur, ki danes šteje približno 160 članov. Med njimi je že od začetka tudi Mirko Straže, ki ga ljubezen do ohranjanja kulturne dediščine vozil spremlja že več desetletij.
V njegovi garaži svojo zgodbo pripovedujejo številni starodobniki – od črnega vozila Opel Olympie iz leta 1951 in legendarnega zelenega Volkswagnovega »hrošča« iz leta 1962 do starodobnih motorjev znamk NSU Pretis, Zündapp in Tomos. Posebno mesto v zbirki imata tudi kolesi znamk Adler in Puch, ki bosta kmalu šteli sto let.
Del strasti je tudi restavratorstvo
Klub starodobnikov Večno mladi Šentjur, katerega namen je ohranjati kulturno dediščino raznih vozil prednikov in jo obnavljati, sestavljajo tri skupine, in sicer avtomobili, motorna kolesa in kolesa. Eden najvidnejših članov društva je Mirko Straže, ki ima v svoji domači zbirki vse tri vrste vozil. V klubu ob tem deluje tudi kot komisar za izdelavo certifikatov za starodobna vozila (ki jih lahko dobijo vozila, starejša od trideset let), za katera je v zadnjem letu vedno več zanimanja.
Posebej ponosen je na svojo črno Opel Olympio letnik 1951 z močjo 29 kW oziroma 1.488 kubičnih centimetrov, ki jo je kupil leta 2019 v Avstriji. »V klubu ves čas spremljamo razvoj starejših vozil in ko sem na nemški spletni strani videl ta avtomobil, mi je takoj padel v oči. Začel sem iskati, kje bi ga lahko kupil, in naposled sem ga našel v Avstriji,« je uvodoma povedal Straže.
Ob nakupu je bil avto že delno restavriran, drugo restavriranje je opravil sam, pri čemer so mu pomagali tudi nekateri mojstri, ki jih, kot pravi, sicer ni ravno veliko. »Pri restavriranju je pogosto treba zamenjati tudi kakšne dele, ki jih v Sloveniji za tako stare avtomobile skoraj ni mogoče dobiti. So pa dobavljivi v Nemčiji, zato sem jih na spletu največkrat naročil od tam,« je pojasnil Straže, ki s svojo 75 let staro Opel Olympio letno prevozi od tisoč do tisoč petsto kilometrov, predvsem gre za vožnje na različne prireditve, razstave ali tudi po dogovoru.
Posebno noto avtomobilom daje zgodba
V njegovi garaži je parkiran tudi zelen Volkswagnov »hrošč« iz leta 1962, ki ima za sabo zanimivo zgodovino. »To vozilo je kupil slovenski izseljenec v Nemčiji in ga ob upokojitvi pripeljal v Slovenijo ter ga po nekem času prodal. Sam sem ga od njega odkupil in ga nato restavriral. Zdaj ga imam doma že dvajset let in je še vedno zelo dobro vzdrževan ter ohranjen,« je pojasnil Šentjurčan.
Ker ima avto bencinski motor 1200, močan je 25 kW, z njim z lahkoto premaga vsak hrib. »Najraje se usedem ravno v ta avto, saj je najpreprostejši za vožnjo. Opel Olympia ima namreč ročne prestave na volanu in so zato tiste bolj zapletene kot te, ki smo jih navajeni,« še pove Straže, ki tudi z Volkswagnovim starodobnikom leto prevozi od tisoč do tisoč petsto kilometrov.
V zbirki tudi motorji
Ob starodobnih vozilih je Straže tudi velik ljubitelj starodobnih motorjev in koles. V svoji zbirki ima tako skrbno shranjen tudi motor NSU Pretis iz leta 1961, ki je bil izdelan v Jugoslaviji. Moč tega motorja je 17 kubičnih centimetrov. »Motor lahko vozimo s kategorijo A, je zelo prijeten za vožnjo in ravno zato je že od nekdaj veljal za t. i. ›damski‹ motor,« pove.
Doma ima tudi dva legendarna motorja Tomos – Tomos 14 M, Tomos 14 TLS in nemški lahek motor Zündapp.
Hrani tudi redek primerek kolesa
Njegovo zbirko ob tem dopolnjujeta še dve znameniti starodobni kolesi znamk Adler in Puch. »Kolo Adler je bilo izdelano leta 1934 v Nemčiji. Zelo posebno je zato, ker ima prestave v gonilki. Narejenih je bilo zelo malo teh koles oziroma so bila za svoj čas zelo draga, zato so si jih lahko kupili le premožni,« je pojasnil in dodal, da je, čeprav bo vozilo kmalu praznovalo stoletnico, še vedno vozno in dobro ohranjeno.
S ponosom hrani tudi Puchovo kolo iz leta 1928, ki je bilo izdelano v Avstriji. »To kolo je zame zelo posebno, saj ga je konstruiral naš rojak Janez Puch. V našem klubu imamo kar precej starih Puchovih koles, zato se večkrat skupaj peljemo na kakšno prireditev,« je še zaključil ljubitelj starodobnikov, ki s svojim znanjem in navdušenjem že vrsto let skrbno ohranja spomin na stare avtomobile. Kot pove, mu največ pomeni to, da lahko zgodbo teh vozil deli tudi z drugimi.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
