Družinska pekarna Roter iz Šentruperta v rokah četrte generacije
Njihove žemlje so nekaj edinstvenega. Povsem enakega okusa ostajajo že desetletja in kot pravi Marko Roter, ki letos spomladi prevzema vodenje domače pekarne, se strankam ni treba bati, saj bodo takšne, kot jih imajo najraje, ostale še naprej. Kljub vsemu mu načrtov z družinsko pekarno ne manjka. Potem ko so lani začeli delati domači sladoled, želijo razširiti še linijo testenin in slaščic. A vse to je pogojeno s prostorsko razširitvijo. Takoj ko bodo pridobili vsa dovoljenja, se bodo lotili nadzidave pekarne, kjer bo svoje mesto našla tudi krušna peč. Njegov oče Vanek, ki se je po štiridesetih letih dela v domači pekarni pravkar upokojil, sina podpira pri njegovih idejah. Obenem še vedno, kljub temu da v delo ni več profesionalno vpet, rad priskoči na pomoč.
V Pekarni in trgovini Roter, kjer je zaposlenih dvajset ljudi, ostajajo zvesti tradiciji. Dobršen del izdelkov pripravljajo na klasičen način ponoči. »Začnemo ob 20. uri in končamo do 4. ure zjutraj. Kdaj točno zaključimo, je odvisno od naročil in časa v letu. Pred prazniki delamo tudi po dvanajst ur, medtem ko po njih nastopi nekaj zatišja,« pripoveduje prevzemnik Marko Roter Grlica, ki je že kot majhen deček rad gnetel testo in delal kruhke. »Prepričani smo bili, da že lepo spi v svoji sobi, a se je pritihotapil v pekarno in nam želel pomagati,« se spominja njegov oče Vanek Roter, ki ni bil prav nič drugačen. Tudi sam je namreč pokojnemu očetu Miroslavu, ki je obrt prevzel leta 1961, rad pomagal že kot nekajletni deček, ko niti še ni dobro videl na delovni pult. Kako močno mu je v vsem tem času nočni delavnik zlezel pod kožo, je spoznal šele po upokojitvi, saj se lahko zvečer namesto v pekarno odpravi v posteljo, a se mu velikokrat zgodi, da zaradi več desetletij prebedenih noči preprosto ne more zaspati in gleda televizijo pozno v noč. »Nočni delavnik ni za vsakogar. Spominjam se, da smo imeli zelo pridne delavce, ki so po nekaj tednih omagali, ker se nikakor niso mogli dovolj naspati čez dan. Sam na srečo s tem nimam težav.«
Manj, a raznovrstnejše
Slovenci v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi vrstniki veljamo za narod kruha. Marsikdo ga je še ne dolgo nazaj jedel ob vsakem obroku. »Te navade se počasi, a vztrajno spreminjajo. Stranke kupujejo bistveno manjše količine kruha, vedno bolj so jim zanimiva najrazličnejša manjša temna peciva in štručke. Zanimivo je, da starejši še vedno prisegajo na bel kruh, ker so ga bili v mladosti lačni, a ga niso imeli,« opaža Marko in dodaja, da se v pekarni zato bolj kot na količino izdelkov osredotočajo na njihovo raznovrstnost in kakovost. »Lani v času ›korone‹, ko sem imel več prostega časa, sem doma na malem aparatu pripravljal sladoled. Porodila se mi je ideja, zakaj se tega ne bi lotili tudi v podjetju. In smo se,« pripoveduje. Veseli ga, da so banjice z njihovim naravnim sladoledom, ki ga izdelujejo povsem sami brez predpripravljenih sestavin, v njihovih treh trgovinah naletele na dober odziv strank, zato bodo zagotovo še nadaljevali. »Z razširitvijo pekarne želimo zgraditi krušno peč, v kateri bomo pekli kruh po stari metodi. Le z drugačnostjo in zvestobo zvestim strankam se namreč lahko v veliki konkurenci pekarn obdržimo na trgu.«
S košem na rami
Začetki te znane pekarne iz Šentruperta segajo v čas po prvi svetovni vojni. Vanekov ded Miroslav Roter starejši se je za peka izučil v pekarni Mlakar v Celju. Da je zaslužil dovolj denarja za lastno delavnico in s tem za prve temelje družinske obrti, je moral najprej poprijeti za druga dela. Svojo prvo lastno delavnico, v kateri je celo sam izdelal prvo štajersko peč, ki je bila zelo podobna kmečki peči, le večja, je postavil na Gomilskem. »Tisti čas je bilo delo v celoti ročno, zato je kar sam izdelal mešalni stroj. Bil je pravi inovator na svojem področju. Po specializaciji v vzhodni Nemčiji se je vrnil z recepturami, ki jih uporabljamo še danes, in z novimi vizijami o svoji dejavnosti,« pripoveduje znan savinjski pek in dodaja, da je njegov ded, ki je bil mimogrede tudi ustanovni član Obrtne zbornice Žalec, dejavnost nehal seliti leta 1923, ko je zgradil svojo delavnico v Šentrupertu ob regionalni cesti Maribor–Ljubljana, kjer je sedež podjetja še danes. Z ženo Antonijo sta takrat uradno ustanovila družinsko obrt, ob kateri sta se, ker se ni dalo živeti zgolj od prodaje kruha, ukvarjala še s hmeljarstvom in z ostalim kmetijstvom. »Kruh je najprej dostavljal kar peš ali s kolesom ter s košem na rami po vsej Spodnji Savinjski dolini, kasneje s konjem in z vozom, včasih tudi z mopedom. Prvi kombi DKV je pekarna dobila leta 1957,« pripoveduje njegov vnuk.
Prevzel kot 18-letnik
Obrt je nato leta 1962 prevzel njegov oče Miroslav mlajši, ki je prav tako za tri leta odšel na specializacijo v Nemčijo, kjer je dobil kar nekaj idej za izboljšavo in širjenje domače obrti. Pekarna je dobila delilni stroj, stroj za zavijanje testa in kombi VW. Njegovo vodenje na žalost ni trajalo dolgo. Zaradi zgodnje smrti je moral pekarno čez noč leta 1983 prevzeti Vanek, ko je bil star komaj osemnajst let. »Prvih nekaj let je bilo zelo napornih. Delal sem cele dneve in noči. Ko so se krize končale in se je začel v Sloveniji razvoj tržišča, se je pekarna začela razvijati. Nekoč je bilo za dobro poslovanje že dovolj, če je obrtnik veliko delal, danes žal ni več tako. Poleg pridnosti je pri poslovanju treba imeti veliko iznajdljivosti.« Večino svojih izdelkov še vedno prodajo v svojih trgovinah v Šentrupertu, na Polzeli in Gomilskem, nekaj dostavljajo v Ljubljano in na Dolenjsko, a kot opažajo, so najbolj zveste njihove domače savinjske stranke. Foto: SHERPA
