Arhiv NTRC

Lokalni in regionalni mediji so po njegovem prepričanju izredno pomembni, ker ohranjajo stik z okoljem, saj so novinarji ves čas med ljudmi. »Novinarji morajo biti na terenu, zunaj pisarn. Vseeno je, kje pišejo prispevke. Pokojni Marjan Jerman je večkrat izpostavil poudarek, da bi moral novinar vsak dan spoznati dve novi osebi. Seveda danes ne gre le za spoznavanje na štiri oči, saj smo z novimi ljudmi v stiku tudi s pomočjo omrežij, spleta in telefona.«

Andrinka, ki izvira s Ponikve v občini Šentjur, je novinarstvo začelo zanimati že v srednji šoli, vendar ni bil prepričan, ali je to zanj prava pot. Zelo rad je imel tudi gledališče, nastopal je v gledališki skupini I. gimnazije v Celju in razmišljal o študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ko se je odločal o svoji poklicni poti, je v družbi vladalo prepričanje, da umetniški poklici in poklici s področja družboslovja nimajo prihodnosti. Čutil je pritisk družbe, da bi bilo bolje izbrati kaj »uporabnega«. Vseeno se je odločil za novinarstvo in takoj začutil, da je njegova odločitev prava.

Takoj po začetku študija ste začeli iskati možnosti nabiranja izkušenj. In z enim od prispevkov precej dregnili v lokalno osje gnezdo.

Pisal sem za študentska glasila in za lokalni časopis Šentjurske novice. Pripravljal sem poročila z dogodkov, intervjuje, reportaže. Takrat je na Ponikvi deloval duhovnik, ki je javno povedal, koliko denarja so prispevali ljudje v nabirko, čemu bo ta denar namenjen in koliko znaša dar za duhovnika. Takrat sem se domislil, da bi pripravil prispevek, koliko prostovoljnih prispevkov so nabrale vse župnije v občini. Ta prispevek je precej vznemiril lokalno okolje. Nekateri duhovniki so odgovorili na moja vprašanja, drugi so se burno odzvali, dejali so, da ne gre za javne podatke, nekateri so celo prekinili pogovor. Ob takšnih odzivih sem čutil draž novinarskega poklica.

V našem okolju imajo regionalni mediji dolgoletno tradicijo. Kakšen pomen imajo po vašem mnenju danes?

Vloga lokalnih in regionalnih medijev se mi zdi zelo pomembna. Pri nas doma smo naročniki Novega tednika že zelo dolgo. Ko pridem domov na Ponikvo, ga, če prispevkov ne preberem, rad vsaj prelistam. Zgodbe Novega tednika so zame včasih tudi navdih za kakšen prispevek, ki ga lahko naredim za Val 202. Omenjeni časopis je kot oko regionalnega okolja, kjer odkriva takšne in drugačne zgodbe. Na Celjskem so zelo pomembne tudi radijske postaje posebnega pomena, ki jih spremlja veliko ljudi. Čeprav na lokalne in regionalne medije sicer velikokrat letijo očitki, da niso komercialno zanimivi, da so potratni, da zanje ni denarja, imajo morda pred sabo celo lepšo prihodnost kot nacionalni in večji mediji. Prinašajo namreč stik z mikrookoljem. Vedno jih bomo potrebovali, saj ljudje želijo vedeti, kaj se dogaja v njihovem kraju.

Po drugi strani se lokalni in regionalni mediji soočajo tudi s številnimi težavami.

Tako je. Lahko se zgodi, da postanejo preveč vpleteni v svoje okolje. Hitro lahko padejo pod različne politične vplive občin ali drugih vplivnih skupin. Lokalni medijski tajkuni, ki obvladujejo takšne ali drugačne stvari, imajo zagotovo vpliv na to, o čem poročajo mediji v njihovi lasti. Verjetno novinarji takšne medijske hiše kdaj dobijo navodilo, da o ravnanju kakšnega podjetnika ne smejo poročati. Včasih so imeli tiskani mediji več naročnikov, danes pa je nemogoče pričakovati, da bi bili financirani le iz tega vira. Da mediji obstanejo na trgu, se med drugim financirajo s prijavami na različne razpise in z oglaševanjem. Podjetja, ki v medijih oglašujejo, morda včasih ne želijo, da bi novinarji pisali o njih … Omenil bi še občinska glasila – nekatera so vpisana v razvid medijev, čeprav jih izdajajo občine. To zagotovo ni dobro, saj prispevki niso nujno pripravljeni v skladu z novinarskimi profesionalnimi standardi.

Omenili ste, da so imeli tiskani mediji včasih več naročnikov. Tudi plačevanje RTV-prispevka je bilo mnogim, ki so želeli dostop do uredniško urejenih vsebin, logično. Danes mnogi informacije, ki niso pripravljene v skladu z novinarskimi načeli, črpajo le iz objav na družbenih omrežjih. Se kot javnost dovolj zavedamo, da s tem izginja velik del našega izobraževanja? In našega kritičnega pogleda na dogajanje?

Verjetno takšne navade ljudi temeljijo na neustrezni medijski pismenosti – slednja nam bo ogromne težave povzročala tako kratkoročno kot na daljši rok. Zdaj ko se govori o spremembi učnih načrtov v šolah, bi bilo dobro, da bi več vsebin namenili krepitvi te pismenosti, ki se zelo prepleta tudi z digitalno in s finančno pismenostjo. Preplet slabih pismenosti je izziv, pred katerim smo, in pri soočanju z njim moramo mediji upravičiti svojo vlogo. Živimo v svetu, kjer smo neprestano bombardirani z informacijami in dražljaji, imamo pa vedno manj pozornosti, da bi lahko poglobljeno spremljali uredniško odbrane in novinarsko dobro pripravljene vsebine. A kot je nedavno v enem od intervjujev dejal voditelj Miha Šalehar, nas obkroža toliko kakovostnih vsebin kot še nikoli. Če se malo potrudimo, jih lahko najdemo. Vsekakor vse ni na družbenih omrežjih, saj nekateri mediji tam niso prisotni. Treba je prižgati radio, iti v trafiko, prebrati časopise. Tudi mediji v lokalnih okoljih lahko izbrskajo zanimive preiskovalne zgodbe.

Foto: Andraž Purg

Preberite več v Novem tedniku