Olga Markovič: Gledališče ji je bilo položeno v zibelko
Olga Markovič bo letos prejela grb Občine Žalec za dolgoletno ustvarjanje na kulturnem področju.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Že od mladosti je z dušo zapisana odrskim deskam. »Gledališče je moje življenje,« pravi. Za svojo vsestransko kulturno ustvarjalnost, ki poleg igre vključuje tudi pisanje gledaliških iger in scenarijev ter režijo, je letos prejela grb Občine Žalec. Hvaležna je zanj. Kot je hvaležna tudi za nasmejano občinstvo in stoječe ovacije.
Vodi tudi Krajevno skupnost Griže. Letos končuje svoj drugi mandat kot predsednica. »Poslavljam se z občutkom hvaležnosti in ponosa,« pove. In doda, da so s sodelavci, člani krajevne skupnosti, delali v dobrobit kraja in krajanov. Novi ekipi, ki prihaja, želi dobro delo in veliko uspešnih ter lepih zgodb.
Jevgenij Onjegin in zmaga na Naši besedi
Ustvarjati je začela že v prvem razredu. »Nastopala sem na vseh prireditvah in proslavah, gostovali smo v različnih delovnih organizacijah in tovarnah,« se spominja.
Njen najlepši spomin iz osnovnošolskega obdobja je povezan z vlogo Jerajeve iz Ptičkov brez gnezda. Predstavo so pripravili ob mentorstvu učiteljice Darinke Jošt. V tretjem letniku srednje šole je priredila Puškinovega Jevgenija Onjeginja, v njem zaigrala s sošolkami in zmagala na Naši besedi.
Slovenska Nela Eržišnik
Kot dijakinja srednje ekonomske šole v Celju je v Gledališču Zarja nastopala v prepoznavnih vlogah. Med drugim je bila Doroteja v Čarovniku iz Oza, Ljubinica v predstavi Pod svobodnim soncem, Azaleja v Plesočem osličku, Štoparka v igriNasvidenje med zvezdami ...
V sedemdesetih in osemdesetih letih je bila znana kot imitatorka hrvaške komičarke Nele Eržišnik. »Več kot deset let sem v tej vlogi nastopala po Sloveniji,« se spominja. Bila je tudi humoristka pri Ansamblu Janeza Jeršinovca.
Njen jezik je humor
Vrsto let je bila tudi del ekipe Žveplometra na Radiu Celje. »V rubriki Vaš strokovnjak svetuje sem bila kritična v satiri. Enako vlogo sem imela kasneje na Radiu Goldi. Nekajkrat sva z Mirom Podjedom vodila in sooblikovala pustni karneval na Vranskem, z Mirom Klincem tudi karneval v Žalcu,« pripoveduje.
Za svoj prvi humoristični nastop šteje tistega v pivnici v Ljubljani. »Takrat sem nastopila z vzhajajočo celjsko otroško zvezdo Franjem Bobincem, danes priznanim gospodarstvenikom, z Marjano Deržaj in Evgenom Juričem,« niza. Nekaj let je s svojimi nastopi zabavala udeleženke projekta Sto kmečkih žena na morje v organizaciji naše medijske hiše.
S prstom kaže na neumnosti
Dejavna je tudi kot ustvarjalka, scenaristka, režiserka in voditeljica številnih prireditev v domačem kraju in okolici. Napisala je nekaj pravljic in veliko skečev. Za svoj največji uspeh jemlje komedijo TV Griže.
»Besedilo, ki mi je všeč, ki se me dotakne in me nasmeji, v mislih predelam. Nato ga odigram ali se lotim režije predstave.«
»Gre za parodijo na televizijske programe, ki jih gledamo. S prstom pokažem na neumnosti, ki jih vsak dan doživljamo pri vodilnih, in na dvoličnost samozvanih pomembnežev,« pojasni vsebino.
Na festivalu komedije v Pekrah je predstava prejela priznanje za izvirni scenarij. »Čestital mi je tudi Tone Partljič,« se nasmehne. Igrala je v več njegovih komedijah, nekatere je z njegovim privoljenjem priredila za dve igralki. Na podlagi eseja žalske knjižničarke Irene Štusej z naslovom Jaz sem Ela, čistilka v knjižnici je naredila istoimensko predstavo. Z njo je gostovala po slovenskih knjižnicah.
Na odru s hčerko
Nekaj posebnega je bil zanjo nastop ob mednarodnem dnevu gluhih v Velenju pred devetnajstimi leti. »S hčerko Nino sva odigrali odlomek iz Partljičeve komedije Čaj za dve na način ›igralec v igralcu‹, kar pomeni, da sva bili na odru govoreči igralki, v najini senci pa prevajalki oziroma tolmački znakovnega jezika. Tako so komedijo poslušali gluhi in slišeči,« opisuje način izvedbe predstave.
»Gledališče je moje življenje,« pravi.
O tem, kako izbira vloge, ki jih bo upodobila, pove: »Besedilo, ki mi je všeč, ki se me dotakne in me nasmeji, v mislih predelam. Nato ga odigram ali se lotim režije predstave.« Najpogosteje jo nagovorijo komedije. Satirična besedila je objavljala tudi v nekdanjem Savinjskem občanu in Utripu.
Hči igralcev in mama igralke
Olga se je rodila staršema, ki sta bila amaterska igralca, zato ji je bil igralski dar položen v zibelko. »Mož Aco je bil slikar in odličen scenarist. Sin Grega je manj vpet v ustvarjanje, medtem ko je hči Nina amaterska igralka, režiserka, voditeljica prireditev, piše programe za prireditve in je učiteljica slovenskega jezika,« niza o svoji družini.
Leta 2004 je sogovornica za svoje ustvarjanje prejela Savinovo plaketo z denarno nagrado, leta 2019 še zlati znak Zveze kulturnih društev Savinja Žalec.
Ne potrebuje slave, le ustvarjanje
Baterije si polni z branjem. »Pa tudi z dogodki in zgodbami, ki jih doživim. Večkrat si rečem, da jih bom spravila na oder, pa naj se ljudje ob njih smejejo ali pa zamislijo.«
»Komedija TV Griže je parodija na televizijske programe, ki jih gledamo. S prstom pokažem na neumnosti, ki jih vsak dan doživljamo pri vodilnih, in na dvoličnost samozvanih pomembnežev.«
Všeč so ji besede ameriškega igralca Roberta Duvalla: »Ne potrebujem slave. Slave sem se že naužil. Samo delati si še želim.« Tudi prejemnica grba Občine Žalec si zase želi, da bi ji zdravje in pamet dopuščala, da bi še lahko ustvarjala. »Dokler me bodo igralci in občinstvo prenašali,« se nasmehne.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.