Arhiv NTRC

Spomnila je na bogato zgodovino na ozemlju današnje Slovenije in na začetke ideje o lastni državi ter na uresničitev te želje, ki je dosegla vrh 26. junija 1991, ko je bila slavnostna razglasitev samostojne in neodvisne države. Spomnila se je svojega doživljanja tistega večera na ulicah Celja. »Stara sem bila 15 let, bil je začetek počitnic, s prijateljico sva hiteli v mesto in se zlili z množico v središču. Nikoli prej in kasneje nisem na ulicah mesta videli toliko ljudi, znance in prijateljev ... Vsi smo bili neizmerno veseli, ponosni, polni upanja in optimizma. Prihodnost se je zdela tako zaupljiva, bila je topla in lepa, obljubljala je stvari, o katerih smo sanjali: lastno državo, demokracijo, človekove pravice, dostojanstvo, enakopravnost, zasebno lastnino in tržni sistem, večstrankarski parlament in neodvisno sodstvo, pa tudi varnost, blaginjo in solidarnost. Tistega večera se je zdelo, da sanjamo iste sanje in iskreno verjamemo v državo, ki bo temeljila na medsebojnem spoštovanju in enotnosti.«

32 let kasneje se zdi, da je spoštovanja in enotnosti med nami manj, je dejala govornica. »Ko svoja stališča soočamo z drugače mislečimi, se tako v javnem kot zasebnem življenju pogosto zatečemo k nestrpnosti, izključevanju, aroganci in preziru. Pikrost, posmeh in cinizem prinašajo več všečkov od zadržanosti, vljudnosti in premišljenosti,« je opozorila in dodala, da lahko izberemo, ali bomo v varnem zavetju anonimnosti napadali in žalili ali bomo premišljene in preudarne besed zastavili tedaj, ko se godijo krivice in je treba zaščititi sočloveka. »Skrb za spoštljivo komunikacijo, za strpnost in empatijo in ustavljanje nestrpnosti in nasilja je naša skupna dolžnost. Ko se pogovarjamo doma, smo zgled svojim otrokom, ko spregovorimo v javnosti, smo zgled vsem otrokom.«

Ob tem se je dotaknila tudi pomena ustave, ki predstavlja osnovna pravila skupnega sožitja v državi. »Ustava ne zahteva, da se strinjamo z vsakim njenim pravilom. Lahko dvomimo v dobrobit zasebne lastnine ali smiselnost prepovedi smrtne kazni, lahko nasprotujemo pravici do splava in pravici istospolnih parov, da se poročijo in posvojijo otroke. Za dobro delovanje države pa je nujno, da vsa ustavna pravila spoštujemo, tudi tista, s katerimi se ne strinjamo in predvsem tista, ki ne varujejo naših pravic, pač pa pravice drugih skupin in manjšin.«

Na koncu je opozorila, da bi se morali bolj zavedati, na kako enkratnem koščku Zemlje živimo in si vsi skupaj prizadevati, da ga ohranimo v vsej raznolikosti in bogastvu narave. »Na to pot ne moremo stopiti drugače kot skupaj. Podnebna kriza in skrb za zdravo okolje sta gotovo največja izziva sodobnega sveta. A nudita priložnost, da izstopimo iz toksičnih vzorcev ideološke polarizacije in se enako kot nam je uspelo ob osamosvojitvi poenotimo v skrbi za enega najlepših delov narave na svetu.« Končala je z mislijo, da verjame, da je prihodnost še vedno topla in lepa, ker pripada novim, mlajšim generacijam, ki jih moramo naučiti spoštovati drug drugega in skupno domovino.

Foto: Andraž Purg