»Slaba so nekatera dejanja, ne nujno ljudje«
Že dve desetletji spremljamo njegovo delo. V sodni dvorani je dosleden in strokoven. Ima ogromno pravniškega znanja, kar njegove stranke zelo dobro vedo, a tudi njegovi odvetniški kolegi in tožilci, ki se pogosto znajdejo na nasprotni strani v sodni dvorani. V zadnjih letih je ključni člen v lokalni politiki, a njegov ugled seže dlje. To kaže mamljiva ponudba visokega položaja v slovenskem pravosodju. A je ni sprejel. Ker so mu družina, žena in dva odraščajoča otroka na prvem mestu. Mnogi strokovni kolegi, ki ga poznajo, pravijo, da bi moral že zdavnaj kandidirati za župana, saj Celje in njegove minuse ter pluse zelo dobro pozna. Zato je odgovoril tudi na vprašanje, ali bomo v prihodnosti njegovo ime videli na kandidatni listi za župana knežjega mesta. Do takrat imajo prednost odvetniška halja in njegove stranke. Iskren stik s strankami mu ogromno pomeni, ne daje jim lažnega upanja, ko preuči zadevo. Pomembno mu je, kot pravi, da je sodni postopek vedno pošten in pravičen. Tako v odvetništvu kot politiki pa trdno ostaja idealist. (SIMONA ŠOLINIČ, foto: ANDRAŽ PURG)
V intervjuju, ki je v celoti objavljen v tiskani izdaji Novega tednika, smo se z odvetnikom Damirjem Ivančičem pogovarjali tudi o tem, ali so sodni postopki v Sloveniji predolgi, ali podpira trajni mandat sodnikov, kako gleda na priznanja krivde storilcev kaznivih dejanj in na najtežja korupcijska kazniva dejanja. Med drugim tudi o tem, kako kot človek, ki je družbeno aktiven v lokalnem okolju, gleda na razvoj Celja. Odgovoril nam je tudi na vprašanje, ali bomo njegovo ime kdaj v prihodnosti videli tudi na kandidatni listi za župana Mestne občine Celje.
»Verjamem v ideale, za katere se je vredno bojevati. Vedno je pomemben pogovor, saj se da ustrezno rešitev najti s popuščanjem. Resnica je namreč vedno nekje vmes. Trdim, da je še tako slab dogovor boljši kot sodba, saj ta pomeni, da ena stran izgubi. Tudi v najtežjih primerih družinskih zadev bi ravno z razumevanjem in dogovori hitreje našli rešitev,« je prepričan.
Je težko verjeti stranki?
Stranki verjamem, ker drugače ne morem zastopati njenih interesov. Zavedati se je treba, da vedno obstajata subjektivna zaznava in objektivna realnost. Poskušam pogledati realno in stranki povedati, da moramo v sodnem postopku obvezno nanizati dejstva. Nisem odvetnik, ki bi stranki povedal tisto, kar želi slišati, ampak poskušam podati objektiven pogled s predlogom najboljše možne rešitve. Če zberemo prava dejstva, je boj, da bomo sodišče prepričali v svoj prav, samozavesten. Storilčevo sprejetje krivde ali njegov prevzem odgovornosti za ravnanje sta učinkovitejša, z materialnega vidika cenejša in tudi zanj čustveno bogatejša. Marsikdo po sprejetju krivde reče, da je začel na novo, ker zadeva ni dolgo trajala. Enako zavzeto in nepopustljivo je treba zagovarjati in dokazovati storilčevo nedolžnost, če je ta vanjo prepričan in se zanjo želi boriti. To je velikokrat naporno, a je vredno.
Sodni postopki ljudi precej zaznamujejo, tako žrtve kot storilce, še posebej če je zadeva medijsko odmevna.
V kazenski zadevi imamo posameznika, ki največkrat nima pravnega znanja, ki se proti sistemu sam ne more bojevati, zato rabi pomoč. Na drugi strani imamo državo, ki ima monopol fizičnega prisiljevanja, sistem policije in tožilstva. Velikokrat ta sistem gleda cel gozd, ne pa posameznega drevesa. Ni vedno tako, kot se v javnosti predstavi, torej da so vsi takoj krivi. Treba je spoštovati načelo domneve nedolžnosti, kajti škode, ko je nekdo v očeh javnosti takoj kriv, temu človeku nihče ne more povrniti. Želel bi, da se družba domneve načela nedolžnosti zaveda, ker je to tako velik postulat, ki ga moramo ščititi zaradi integritete posameznika ne glede na težo dejanja. Če bo sodni sistem tako deloval, bo zagotovo prišlo do tega, da bo posameznik odgovarjal tako, da bo pošteno in pravično, hkrati bo isti posameznik verjel, da bo oproščen, če bo uspel dokazati, da očitanega dejanja ni storil. In tu so pomembni dokazi. Težje je v primerih, kjer sta bila v nekem dejanju prisotna samo dva posameznika. Komu bo sodišče verjelo? Sodišče mora na podlagi stroke, izkušenj, tudi s psihologijo posameznika in z izvedenci natančno preveriti verodostojnost povedanega, čeprav je stoodstotno preveriti ni nikoli možno. Imamo zelo sposobne igralce, ki lahko igrajo tako žrtev kot storilca. Pomembno je, da so postopek in dokazi zakoniti in da sistem ne deluje tako, da cilj opravičuje sredstva, ampak da spoštujemo zakonitost. To je legitimnost celotnega postopka.
Veliko sodb je »padlo« ravno zaradi nezakonitih dokazov. Je to posledica dobre obrambe ali slabo vodenega sodnega postopka?
Če postopek ni zakonit, je to najhujša možna kršitev. Ob tovrstni morebitni kršitvi vsebina ni pomembna. Nezakonit postopek je enako, kot bi kdo komu podtaknil nek dokaz. Kršitev postopka je sicer več in seveda ni vsaka kršitev vedno razlog, da zadeva »pade«. Menim, da imamo dober sodni sistem, a je res, da imata vsak sistem in družba pomanjkljivosti, ki pridejo glede na velikost sistema lažje na površje.
Torej je sodni sistem pravičen do vseh?
Vsak človek gleda na to s svojega zornega kota. Prej sem dejal: eno je subjektivna zaznava, drugo je objektivna resničnost. Glede na ustroj sodnega sistema mislim, da je dober. Izvedba sistema z vidika prakse velikokrat peša, kar je posledica različnosti postopkov. Večkrat imam občutek, da v kazenskem pravu večkrat ne uspemo dokazati nekaterih teoretičnih izhodišč, in to gre velikokrat žal tudi v škodo obdolženega.
Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika.
