Zaradi vode na dveh bregovih
»Naše vode so ogrožene zaradi novele zakona, ki jo je konec marca sprejel državni zbor, zato bi morali vsi državljani podpisati pobudo za razpis zakonodajnega referenduma.« »Novela Zakona o vodah oži možnosti posegov na priobalna zemljišča, saj dovoljuje pozidave samo za objekte javne rabe, ob čemer povečuje sredstva za vzdrževanje voda.«
Tovrstne nasprotujoče si trditve lahko poslušamo zadnje čase, odkar je bila v državnem zboru konec marca sprejeta novela Zakona o vodah, in sicer po skrajšanem postopku in kljub glasnim kritikam stroke in civilne družbe. Potem ko državni svet ni sprejel veta na sprejete spremembe zakona, so predstavniki dveh iniciativ državnemu zboru predali podpise podpore za začetek referendumskih postopkov. Skupaj so predložili več kot 40 tisoč podpisov.
V teh dneh jih je ponovno treba zbrati 40 tisoč, če želijo pobudniki preprečiti uveljavitev novele zakona. A naloga ni tako enostavna, saj morajo biti tokrat podpisi overjeni na upravni enoti oziroma jih je treba oddati elektronsko s pomočjo digitalnega podpisa. V krajih po Sloveniji jih zbirajo tudi prostovoljci različnih društev, nevladnih organizacij in gibanj, a tudi člani strank Levica in SD, ki sta podprli pobudo za referendum. Rok za zbiranje se bo iztekel 24. maja opolnoči.
Dodatno zmedo povzroča to, da podpise zbirajo pobudniki iz dveh gibanj, ki naj bi vsako zbralo 40 tisoč overjenih podpisov, zato predlagatelji svetujejo, naj ljudje oddajo podpis za obe pobudi.
Ekosistem ne loči med javno in zasebno gradnjo
Veliko argumentov, zakaj predlagane spremembe Zakona o vodah niso tako pozitivne, kot želi prikazati MOP, je bilo mogoče slišati pred tednom v spletni razpravi o pomenu vodnih in priobalnih zemljišč v luči sprememb zakona. Posvet so pripravila strokovna združenja in društva, ki delujejo na področju voda. Velik odziv in razprava sta pokazala, da pristop, ki so ga za spremembo Zakona o vodah izvedli na MOP, ni bil primeren, saj se v strokovni javnosti porajajo številna vprašanja glede prenosa določb zakona v prakso. Ob tem so opozorili, da v Sloveniji ne smemo opustiti visoke ravni varovanja vodnih virov, za kar je nujen skupni nastop vseh, ki se ukvarjajo s tem področjem.
Na posvetu so poleg ministra za okolje in prostor Andreja Vizjaka ter direktorja DRSV Romana Kramerja svoja uvodna razmišljanja delili še štirje strokovnjaki s področja voda in urejanja prostora.
Minister Andrej Vizjak je ponovno poudaril, da zakon oži možnost posegov v priobalni pas, saj so mogoči le objekti javne rabe, ki bi jih gradili po Gradbenem zakonu pod enakimi pogoji kot doslej.« V priobalni pas izven naselij ne bi bilo mogoče posegati brez ustreznih prostorskih podlag, kot so sprejeti prostorski občinski ali državni izvedbeni akti.
Skrajšani postopek sprejemanja zakona so po besedah Vizjaka na MOP uporabili, da bi spremembe uveljavili čim prej. Po njegovem mnenju bi bil tudi zato referendum o vodah škodljiv.
Direktor DRSV Roman Kramer je predstavil razlike v postopkih pri potrjevanju posegov na priobalna zemljišča po trenutnem zakonu in po spremembah, ki jih predvideva novela zakona. Ocenil je, da se postopek izdaje vodnega soglasja bistveno ne bi spremenil, kriteriji so razdelani, ponekod se celo malo zaostrujejo. Namesto MOP, ki je doslej sodeloval v postopkih pri reševanju pobud občin za določitev drugačne meje priobalnega zemljišča, naj bi to prevzela DRSV, ki bi opravljala presojo in ob pozitivnem mnenju tudi izdala vodno soglasje.
Občutljiv vodni krog
»Za delovanje ekosistema je vseeno, ali je stavba javna ali zasebna,« je poudarila izr. prof. dr. Nataša Atanasova (FGG UL). Obe stavbi namreč posegata v vodni ekosistem in s tem vplivata na njegovo odpornost za ohranjanje kakovosti voda. Z nepremišljenim razvojem bomo uničili vodne ekosisteme in razvoja ne bo.« Opozorila je, da ob noveli Zakona o vodah ni bilo dovolj časa, da bi stroka preverila in ugotovila njegove vplive.
»Vodni krog je treba razumeti kot celoto,« je poudaril prof. dr. Mihael Brenčič (NTF UL), predsednik Slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. »Ko vplivamo na en del tega kroga, vplivamo tudi na drugega. Podzemna voda je v Sloveniji v več kot 95 odstotkih vir pitne vode. Varovanje vodnega kroga kot celote je zato pomembno tudi s tega vidika. Majhna sprememba lahko pomeni sesutje celotnega vodnega kroga.«
Dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije, je menila, da so predlagane spremembe želje vlade in politike ter posameznikov, ki željo umeščati objekte na nabrežine. Po novem zakonu bi se po njenem mnenju gradilo povsod, če bodo le pogoji poplavne uredbe ob predloženih študijah to omogočali. »Že doslej smo močno posegli v rečni prostor, znižala se je gladina podzemne vode in s tem so se zmanjšale tudi vodne zaloge. Pri nas je skoraj polovica rek v slabem ekološkem stanju. Vsaka nova pozidava in sprememba vloge priobalnih in obrežnih pasov bosta delež rek v dobrem stanju še zmanjšali, ob čemer bodo večji stroški vzdrževanja vodotokov.« Strategija evropske zelene politike je drugačna, je opozorila. Med drugim je predvidena ekološka obnova vodnih in vseh ekosistemov. Cilj je v Evropi vzpostaviti 25 tisoč kilometrov prosto tekočih rek, ki ne bi imele nobenih inženirskih posegov in regulacij. »Bojim sem, da si ne bomo mogli pomagati s takšnim pristopom, kot je pri spremembah tega zakona in s prakso po domače, ko imamo že zdaj veliko črnih gradenj in jih lahko pričakujemo še več.«
Da so pritiski investitorjev na prostor vedno večji, je povedala Karla Jankovič iz podjetja LUZ, ki se ukvarja s prostorskim načrtovanjem. Načrtovalci oporo iščejo ravno v dobri zakonodaji, jasnih postopkih in nadzoru, kar pogosto manjka.
Preberite več v Novem tedniku
