Popotnica Lara Rojc: »Želim živeti v kombiju in se prepustiti poti«
Celjanko Laro Rojc pri odkrivanju sveta vodijo notranji glas in naključja. Navdušena popotnica prisega na odgovorni turizem.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Da je najbolj srečna, ko sliši odmev koleščkov kovčka na letaliških tleh, pravi svetovna popotnica Lara Rojc. In dodaja, da je Lonely planet zanjo kot sveto pismo. Že ko je obiskovala vrtec in je bila stara manj kot štiri leta, je bila najbolj vesela, ko sta starša prišla ponjo in so se odpravili v Avstrijo ali Italijo po pomaranče ali pralni prašek.
Njeno navdušenje nad tujimi državami se je nato le še krepilo. V srednji šoli je potovala s prijateljicami, že vrsto let so njena najljubša popotniška družba mož Peter, sin Gal in hči Anuška.
Svoja doživetja zadnja tri leta pod okriljem projekta Pobarvanke z naših poti delijo v Knjižnici pri Mišku Knjižku – otroškem oddelku Osrednje knjižnice Celje. Ta druženja so ob lanskem dnevu splošnih knjižnic prejela tudi nagrado za najboljši projekt.
Nemir in želja po svobodi
V odkrivanje neznanih koščkov sveta jo vlečeta nemir in želja po svobodi. Zato potovanj ne načrtuje. »Želim, da se čim bolj prepuščamo, da nas poti vodijo po svoje. Ravno ta svoboda, veter v laseh, tisti občutek, da se lahko vsak dan zgodi karkoli – vse to me navdušuje.«
Navdušena popotnica, ki se z družino pravkar potepa po Avstraliji, prisega na odgovorni turizem. »Kamorkoli pridem, pridem z veliko mero spoštovanja, sploh do lokalnega prebivalstva. Enako spoštljiva sem ne glede na to, ali gre za razvito ali nerazvito državo. Na potovanjih sem včasih priča neprimernemu vedenju in žaljivim izjavam turistov, tudi Slovencev, ob katerih me je zares sram.«
Opozarjate, da je danes skoraj preveč preprosto potovati, kar pomeni, da se v svet podajo tudi ljudje, ki do potovanj nimajo pravega odnosa.
Nekateri ljudje, tudi novodobni vplivneži, radi štejejo in se hvalijo, koliko držav so že obiskali. Jaz se sprašujem, kaj je merilo. Lahko rečeš, da si bil nekje, če si bil tam en dan? Je merilo biti nekje teden, mesec? Pomembnejše mi je, da uspem vzpostaviti stik z lokalnim prebivalstvom in da te stike ohranjam tudi po vrnitvi domov.
Pametni telefoni in družben omrežja so pri tem lahko v pomoč. Po drugi strani prinašajo slabe plati, saj je prav zaradi vseh mogočih aplikacij postalo potovanje čisto preveč preprosto. Mislim, da potuje preveč ljudi, tudi taki, ki si tega ne zaslužijo. Taki, ki niti ne razmišljajo o čem drugem kot o delanju kljukic. Sem še iz časov, ko nismo imeli koordinat na zaslonih, zanašali smo se na Lonely Planet in na nasvete ljudi, ki smo jih srečevali na poteh.
Kako izberete, kam bi radi odšli?
Večji del potovanj se zgodi po naključju. Enkrat sem prebrala misel, da človeka pot vodi tja, kamor mora priti. Strinjam se s tem in se prepuščam. Ne načrtujem več mesecev vnaprej. Ko me zagrabi nemir, vem, da moram kupiti letalske karte. Takrat malo pobrskam in vedno pride kaj naproti. Najraje se vračam v Latinsko Ameriko, ampak zanima me cel svet. Nimam seznama držav, ki jih želim obiskati, čeprav je to v zadnjem obdobju v modi.
Se priprave začnejo že veliko prej, preden sedete na letalo?
Če je le možno, ne. Še vedno živim v starih, dobrih časih, ko smo imeli v žepu le letalsko karto, a nismo vedeli niti, kje bomo spali prvo noč. Z možem sva starša dveh otrok, med katerima je dvajset let razlike. Sin je odrasel, samostojen in poročen. Tudi on veliko potuje. Torej sva mu s svojim pustolovskim načinom potovanj uspela približati svet na dober način, da se vanj tudi on rad vrača.
Spomnim se, kako je kot deček potoval z nama; veliko lepega smo doživeli, včasih nas je tudi zeblo, bili smo lačni, popikani od insektov, zastrupljeni z ulično hrano, ostali smo brez oblačil, ki smo jih dali prati v lokalno pralnico ...
»Nekateri pozabljajo na odgovoren turizem in spoštljiv odnos do domačinov med potovanji. Na družbenih omrežjih vidijo sanjske kraje, delajo kljukice, kje vse so že bili, spijo v velikih hotelskih verigah, jedo v sodobnih restavracijah. Sploh se ne zavedajo ali jih ne zanima, da denar, ki ga plačajo za vse to, ne gre lokalnemu prebivalstvu.«
Spomnim se, kako smo nekoč v Kuala Lumpurju, glavnem mestu Malezije, ob dveh zjutraj iskali prenočišče. Medtem ko sem jaz sredi ulice pazila prtljago, sta mož in sin hodila od vrat do vrat v živahnem predelu mesta. V prvem hotelu so bili ščurki, v drugem jih je bilo še več. Odločili smo se za tretjo nastanitev, saj jih je bilo tam najmanj.
Takšen način potepanja mi je ljubši kot predvidljiva potovanja. Res si zadnja leta že doma rezerviramo sobo vsaj za prvo noč. Vendar se mi zdi, da za take stvari po nepotrebnem porabimo preveč časa, saj se hitro začnemo ukvarjati s tem, v katerem predelu mesta bi bili in kje ne ter kakšne so ocene in komentarji drugih popotnikov. Po eni strani je to priročno, po drugi nepotrebno. Danes je na voljo preveč informacij, ki nas nehote zavedejo, da začnemo razmišljati o različicah, o katerih včasih nismo. V preteklosti nismo »komplicirali« in res je bilo bolj zanimivo.
Kako nato izbirate doživetja in točke, ki bi jih radi obiskali?
Zame je Lonely Planet še vedno sveto pismo, še vedno ga kupim v knjižni obliki. Morda tudi zato, da bom lahko vodnik iz svoje zbirke na polici vzela, ko me noge ne bodo več nesle in ne bom mogla več potovati. In se bom tako spominjala starih časov. Lonely Planet vedno vzamem s seboj na potovanje, imam ga kot osnovo, seveda si pri raziskovanju pomagam tudi s svetovnim spletom. V množici informacij je včasih težko najti prave, človek se hitro izgubi.
Vam kakšen dragocen namig dajo drugi popotniki?
Zelo rada se družim s popotniki, ki jih srečujemo na poteh. Izkušnjam iz prve roke zelo rada prisluhnem. Zaradi namigov drugih popotnikov ali domačinov smo pogosto spremenili svoje načrte. Pred več kot letom, ko smo bili v Braziliji in smo bili namenjeni proti jugu, smo na tržnici srečali šarmantno, karizmatično gospo. Zaklepetali smo se in že nam je svetovala, kakšno hrano naj poskusimo in kam naj se še odpravimo. Dala nam je svoje podatke, če bi karkoli potrebovali.
Nisem vedela, kdo je, a smo sledili njenim napotkom. Med potjo sem preverila, kdo je, in ugotovila, da je znana brazilska pisateljica in podjetnica. Tam, kamor nas je poslala, nam je bilo zelo všeč in tudi tam smo spoznali zanimive ljudi. Takšen način potovanj imam zelo rada. Ne zdi se mi ključno, da vidim vse znamenitosti nekega mesta, ampak da me vodijo notranji glas, naključja, ki morda to niti niso, ali kar pot.
Prisegate na potovanja v lastni režiji.
Absolutno. Potovanja z agencijo so preveč načrtovana in predvidljiva. Na naših poteh se sicer kdaj pridružimo vodenemu dnevnemu izletu in zanimivo je opazovati utrip skupine. Vedno se pokaže Gaussova krivulja, vedno posamezniki izstopajo tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Čeprav ljudi nerada predalčkam, se pogosto izrazijo značilnosti, povezane z njihovim okoljem. Američani so na primer zelo glasni. Kakšen dan to še zdržim, a dolgoročno mi skupinska potovanja ne ustrezajo.
Veliko ljubša so mi potovanja v lastni režiji, in to kljub temu, če kaj izpustim ali gre kaj narobe. Velikokrat se je izkazalo, da je bilo to, ko je šlo kaj narobe, najbolj prav. Zame nobena pot ni napačna, saj se tam vedno zgodi kaj zanimivega. In tako nastanejo zgodbe, ki jih pripovedujem, ko pridem domov.
In skrb za varnost? Sploh ko so omenjene države z veliko stopnjo kriminala. Kakšne so vaše izkušnje?
Seveda včasih razmišljam o nevarnostih. In tudi o kulturnih razlikah. Ko smo šli v Indijo, me je na primer črvičilo v želodcu ob misli, ali bomo zmogli. Nekje sem prebrala, da človek na Indijo ne more biti nikoli pripravljen, medtem ko je Indija vedno pripravljena nanj. Ta misel me je pomirila in lažje sem se prepustila. Naše potovanje v deželo tisočerih obrazov je bilo super kljub umazaniji, vsem kravam in nepredstavljivi gneči ljudi.
Seveda pred potovanjem poiščem osnovne informacije, a pogosto v napačnem vrstnem redu – najprej kupim letalske karte in šele nato začnem raziskovati. Tako je bilo tudi pri Braziliji. In prav je bilo tako, saj bi me sicer številna opozorila o nevarnostih verjetno odvrnila od poti. Kljub tveganjem se je naše potovanje po Braziliji izkazalo za izjemno izkušnjo. Sicer pa je lahko nevarno povsod, tudi doma nas lahko na primer zbije avto. Z zdravo pametjo, s primerno mero pozornosti in kančkom sreče se stvari navadno lepo iztečejo. In prav zato rada naše dogodivščine delim, saj menim, da je treba na vse skupaj gledati s svetle strani.
Se vam torej nikoli doslej ni zgodilo nič neljubega?
Zgodb imamo ogromno, vsaka zase je zanimiva. Tudi če se je najprej zdelo grdo, se je vedno srečno končalo. V Kolumbiji mi je fantič skušal odpreti nahrbtnik in me okrasti, a sem to pravočasno opazila in ga nadrla kar po slovensko, da je zbežal. Na Kubi smo med jahanjem izgubili ovojnico s 1.600 dolarji in cigare. Denar smo našli, cigar nikoli. Na Javi so nam sodili kar na ulici po šeriatskem pravu, k sreči v našo korist.
V Gvatemali so nameravali ugrabiti kombi, v katerem se je peljala naša družina s še petimi popotniki iz različnih držav, a smo to še pravi čas ugotovili in se uspešno uprli. Enemu od sopotnikov je o dogajanju uspelo obvestiti znanca, tako da je bila organizirana čisto prava reševalna akcija kar na cesti. Pogosto bi lahko bili žrtve raznovrstnih prevar, goljufivih menjav denarja in še česa, ampak ne vem, nekako imamo tisti čut in tudi kanček sreče, ki nas rešujeta.
Vas kakšni prizori, brezdomci, narkomani, slabe higienske razmere ali kriminal pretresejo?
S tem imam veliko izkušenj, saj sem zaposlena v kriminalistični policiji in se pri delu pogosto srečujem z ljudmi z obrobja družbe. Ne bojim se jih in nimam predsodkov, poskušam razumeti, da ima vsak svojo zgodbo in razloge, ki so ga pripeljali tja.
V Braziliji smo srečevali številne brezdomce, ki nimajo ničesar, včasih niti koščka kartona, da bi prespali na ulici. Spijo sredi mest, mimo njih hodijo ljudje, kot da ne obstajajo, dobesedno nevidni so za družbo in sistem. Podobne pretresljive prizore smo doživeli tudi na Kubi, ki smo jo obiskali lani poleti, ko je bila že v veliki krizi. S seboj smo peljali petdeset kilogramov zdravil in jih kot humanitarno pomoč predali bolnišnici v Havani.
Seveda se nas takšne stvari dotaknejo. Z možem se trudiva narediti kaj dobrega, a vse je stvar trenutne odločitve. Nekomu pomagaš, vsakemu ne moreš. Pogosto se sprašujem, kdo je pravzaprav bolj srečen. Mi, ki živimo v nenehnem hitenju, ali nekdo, ki na ulici živi v svojem svetu? Sreča je stvar perspektive. Spomnim se dečka na Sumatri, ki si je neizmerno želel z nami v Evropo. Poskušali smo mu razložiti, kako srečen je lahko, da živi v tako čudoviti naravi. A kdo ve, po čem je hrepenel, morda po blišču, priložnostih ali izobrazbi? A spet, kaj je sreča?
Omenili ste, da vam je najbolj pri srcu Latinska Amerika. Ali tam najbolj čutite ta občutek svobode, ki vas vedno vleče v svet?
V Latinski Ameriki čutim vse najbolj izrazito: barve, zvoke, okuse, vonje, energijo, umetnost. In vedno znova se rada vračam. Vse se je morda začelo z Mehiko, vendar ne s tisto turistično na Jukatanu, ampak s kraji južno od glavnega mesta Mexico City in naprej proti Gvatemali.
Ko pridem v Latinsko Ameriko, se mi vedno znova zdi, kot da sem se vrnila domov. Tam mi srce vedno najbolj živo utripa. Težko natančno razložim, zakaj je tako, morda zaradi starodavnih civilizacij in močne energije, ki je v tem delu sveta še kako prisotna. Človek jo preprosto začuti. Do zdaj me še nobena država v Latinski Ameriki ni razočarala. No, saj me še nobena država na svetu ni.
Ko se vračate s potovanj, kako dolgo v vašem srcu še odzvanja vse doživeto? Vas to preoblikuje v drugo osebo?
Ko se vrnem, nisem več enaka. Opažam, da se vedno težje vrnem v vsakdanjo rutino. Vedno bolj si želim, da bi nekje ostala, in zdi se mi, da sem z vsakim potovanjem bližje uresničitvi tega.
Kam vas vleče?
Najraje bi živela nekje v osrednji Ameriki. A tudi ko grem kamorkoli drugam, čutim, da bi lahko ostala. Povsod najdem kaj, kar me navduši. Tudi na jugovzhodu Turčije, v Mardinu, ko sem gledala proti ravnicam zgornje Mezopotamije, sem začutila, da bi lahko kar ostala.
Pravzaprav se vidim, da bom nekoč živela v kombiju. Moji prijatelji in znanci to vedo, zato mi ne podarjajo stvari, da bom lažje odšla. Pred kratkim nam je umrl kuža in ne želim novega, saj se že pripravljam na drugačen slog življenja.
Ker sva oba z možem zaposlena v policiji, se bova kmalu lahko upokojila. Misel na to, da bi potegnila črto pod življenje, kot ga poznam doslej, mi ne dela težav. Trenutno sem jo le zaustavila, saj hči Anuška obiskuje sedmi razred in bi rada, da osnovno šolo konča tako kot njeni vrstniki. Vidim, da se tudi ona izjemno znajde v svetu in da je zelo srečna, ko potujemo.
Pravite, da ste otrok sveta in tako vzgajate tudi hčer, kajne?
Anuška ima zelo bogato domišljijo in številne ideje. Tudi njene sanje so izrazite. Ko je bila manjša, je med potovanjem po Kostariki sanjala, da bo nekoč kraljica krokodilov in da bo jahala najdaljšega krokodila v reki. Njen značaj je tudi zaradi potovanj drugačen. Morda ima zaradi tega kdaj v družbi vrstnikov težavo, ker imajo ti drugačne vrednote, kot jih ima sama.
Obožuje konje, rada jezdi, manj jo zanimajo stvari, ki trenutno pritegnejo dekleta njenih let. Ko hodimo po svetu, vidi revščino in raznolikost, zato ima drugačna pričakovanja tako glede odnosov kot materialnih stvari. Zelo sem ponosna nanjo. Vprašanje je, ali bo dobro delovala v svetu na način, ki je danes pričakovan.
V družbi je veliko nestrpnosti, nekateri ljudje kot vzrok za najrazličnejše težave krivijo tujce, priseljence, migrante … Vi s svojimi popotniškimi zapisi pišete drugačno zgodbo.
Ko so se pojavila družbena omrežja, sem vedno čutila dilemo, ali naj delim izkušnje z naših poti ali ne. Meja med reportažnimi zapisi in hvaljenjem je zelo tanka. A sem hvaležna, da sem si z objavami zgradila skupnost ljudi, s katerimi nas družijo podobna zanimanja – potovanja, fotografija in umetnost.
Pod mojimi objavami doslej ni bilo negativnih komentarjev. Verjetno je to zato, ker naše izkušnje pišem s pozitivnim namenom, ravno zato, ker rada rušim predsodke. Preden se kam odpravimo, me veliko ljudi vpraša, ali nas ni nič strah. Pred dvema letoma smo bili v Uzbekistanu in ogromno ljudi je zanimalo, če se je tja sploh varno odpraviti. Ker ima država končnico -stan, je to pri mnogih vzbudilo negativen prizvok. Moje objave so namenjene tudi temu, da podiram stereotipe in predsodke. V svetu je namreč preveč negativizma.
So vam tudi v nepredvidenih razmerah domačini kdaj že prišli na pomoč in ste z njihovo pomočjo premagali kakšne težave?
Seveda. Z možem sva vedno želela pokazati otrokoma, kako dobri so ljudje po svetu. Če pogledamo povprečne objave na spletu, lahko hitro dobimo občutek, da je svet poln sovražnosti. A naše izkušnje s poti so povsem drugačne: kamorkoli pridemo, srečamo prijaznost, odprtost in pripravljenost za pomoč.
Verjamem, da človek prejme to, kar daje. Sama v svet vedno stopam ponižno in s spoštovanjem, še posebej do lokalnega prebivalstva. To se nam pogosto vrne v najlepših oblikah, tudi takrat, ko se znajdemo v nepredvidenih razmerah.
Na potovanjih kdaj slišim tudi neprimerne izjave ali opazim vedenje turistov, ob katerih me je kot popotnico sram. Zato na naših potopisnih druženjih rada poudarjam pomen odgovornega turizma. Kamorkoli pridemo, je pomembno, da domačine spoštujemo, jih opazimo in obravnavamo z dostojanstvom – naj bo to prodajalec na tržnici ali čistilka v javnem stranišču, prav je, da vsakomur namenimo pozdrav in prijazno besedo. Prepričana sem, da je tak odnos edina prava pot.
Marsikdo potovanja povezuje z razkošjem, velikimi stroški. A ni nujno tako, kajne?
Naša družina skuša potovati čim bolj preprosto in ugodno. Prihodki so takšni, kot so, zato je ključno, kako z možem razporejava denar. Nečemu se vedno odpoveva. Kadar je le mogoče, se v službo voziva s kolesom, na pot se odpravimo z avtom, ki je predvsem praktičen, ne pa dragocen.
»Fino je, če se v življenju pogovoriš sam s seboj in delaš stvari zase in zaradi sebe. Moje vodilo je zase, vase, nase … V tem najdem srečo, ne glede na to, koliko denarja imam.«
Na potovanjih prenočujemo v preprostih sobah, pomembno nam je le to, da se lahko zvečer oprhamo in da so postelje čiste. Jemo na stojnicah, na katerih je hrana pogosto bolj pristna, sveža in okusna kot v restavracijah, v katerih ljudje odštejejo veliko denarja. Zdi se mi, da smo kot družba preveč usmerjeni v status in vtis, ki ga puščamo, ter premalo v izkušnje. A spet, vsak človek, ki služi denar, ga ima pravico porabiti, kakor želi.
Svoje popotniške izkušnje predstavljate tudi v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Celje. Odziv je izjemen, kajne?
Otroka sem vrsto let vodila v knjižnico, v kateri sem spoznala vodjo otroškega oddelka Ido Kreča. Nagovorila me je za sodelovanje, a najprej nisem bila navdušena. Zdelo se mi je, da klasična potopisna predavanja niso zame. Ida je bila vztrajna in je imela vizijo, kako bi lahko zgodbo zapeljali drugače.
Na sodelovanje sem pristala po vrnitvi s potovanja v Skandinavijo, k Božičku. To pot smo naredili po svoje, z dolgim »road tripom«. Z našim avtomobil, ki mu hči Anuška ljubkovalno reče Ceva, smo se odpeljali v deželo, kjer je bilo -27 stopinj Celzija. Domačine je šokiralo, ko so nas videli. Menili so, da brez štirikolesnega pogona po zasneženih ledenih cestah ne gre, ampak imeli smo zimske pnevmatike in v prtljažniku verige in avto je brez težav zdržal.
Po vrnitvi domov sem začutila, da lahko ljudem približam drugačen način potovanj, na primer to, kako je mogoče za šestnajst dni poti do polarnega roba v Rovaniemiju in nazaj potrošiti toliko, kot nekateri plačajo za podaljšan konec tedna.
Od takrat z Ido redno sodelujeva. Na druženja v knjižnico vedno prinesem vonje, okuse in predmete s poti. Izbor fotografij in priprava predstavitev zahtevata precej dela. Dvorane so običajno polne, odzivi so zelo dobri – tako pri odraslih kot pri otrocih. Obe z Ido sva v projekt vložili veliko srca, zato sva bili še posebej veseli, ko je lani ob dnevu splošnih knjižnic sledila nagrada za najboljši projekt Pobarvanke z naših poti.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
