»Pri Dnevniku si gledalec zapomni obleko, pri dokumentarcu vsebino«
Pred časom smo si na TV Slovenija lahko ogledali odmeven dokumentarec Zvezdana Martiča Pozabljeni grob o kleni in pogumni ženski Hermini Seničar, ki jo v razburljivi življenjski zgodbi ujame vihra predvojnega in vojnega časa. Preživi tudi Auschwitz, a na koncu ostane celo brez groba na celjskem pokopališču. Avtor je še enkrat dokazal, da je mojster zahtevnega televizijskega žanra in prodornih novinarskih projektov.
V svoji bogati novinarski in uredniški karieri, v kateri je ves čas zvest javni RTV-hiši, je prehodil razgibano pot, na kateri je kot poročevalec spremljal aktualno dnevnoinformativno dogajanje, vodil informativne oddaje, pogovore, pripravljal dokumentarce. Ob tem se je zelo posvečal tudi oddajam o tehnologiji, ki danes pomembno vpliva na razvoj medijev. Zvezdan Martič, danes na TV Slovenija pomočnik direktorice za načrtovanje in produkcijo, je res pravi sogovornik, da smo z njim načeli vrsto aktualnih vprašanj, ki zadevajo novinarstvo in medije.
Ob ogledu dokumentarnega filma Pozabljeni grob je očitno, da ste se zelo posvetili tematiki, da je šlo za pravi raziskovalni projekt. Kaj vas je pritegnilo in koliko časa ste porabili za pripravo tega dokumentarca?
Na računalniku imam direktorij, kamor si zapisujem ideje, ki jih, ko pride prava priložnost, uresničim. Tako sem pred leti zapisal nekaj stvari o tem grobu, ne vedoč, kaj in če sploh bo iz tega nastalo. Nekaj sider, zakaj sem si ga zapomnil, je navedenih že v dokumentarcu, med bolj osebne sodi, da je Hermina Seničar umrla tisto leto, ko sem se rodil. Priprava dokumentarca je trajala približno leto, ampak večina tega časa je bilo čakanje na različne odgovore, podatke. Vmes sem nekajkrat že skoraj obupal, da odgovorov ne bo, a zanimivo je, da sem nekatere dobil, potem ko sem že začel snemati, in se je zgodba drugače razpletla, kot je bilo najprej načrtovano.
Ustvarili ste že veliko odličnih dokumentarcev, je to tisti televizijski žanr, tisto novinarsko delo, ki vas najbolj navdihuje? Zakaj vam dokumentarci predstavljajo izziv?
Imel sem srečo, da sem se v življenju lotil vseh zvrsti medijskega ustvarjanja. Dokumentarni film od avtorja zahteva toliko različnih stvari, od dobre zgodbe, umestitve v čas, vizualizacije …, da ga posledično tudi najbolj izpolni. Z leti človek postane tudi bolj potrpežljiv. Najprej hoče svojo zgodbo povedati takoj, še do večernega Dnevnika mu je predolgo, kasneje se nauči čakati, zbirati, predelovati, preverjati, dopolnjevati. Več mi pomeni, da neko sporočilo ostane, se usede v zavest ljudi. Če malo karikiram. V Dnevniku recimo me vsi vidijo, a naslednji dan vedo samo to, kaj sem imel oblečeno. O dokumentarnem filmu pa se pogovarjajo, si zapomnijo sporočilo, mogoče celo vpliva na koga, da sprejme ali spremeni odnos do stvari, vrednot.
Nekaj ste jih posvetili tudi rojstnemu mestu Celju. Zakaj vam je črpanje snovi iz mesta, kjer ste preživeli otroštvo, tako ljubo? Nostalgičen spomin na lepe čase, na primer Otroci iz socialističnega bloka, ohranjanje vezi s Celjem?
Prepričan sem, da vse zgodbe, tudi izmišljene, fantazijske, izhajajo iz naših izkušenj, doživetij. In otroštvo, mladost sta čas, ko smo najbolj odprti in nepopisani, z vsemi čutili vpijamo in pomnimo in to je kasneje najboljši izvir za različna ustvarjanja. Drugi razlog je verjetno, da že dolgo nisem več v Celju in se lahko neobremenjeno, z ustrezne osebne in časovne razdalje, lotim neke teme, zgodbe.
Eno obdobje ste delali tudi v dnevnoinformativnem programu TV Slovenija, vodili dnevnik, delali na terenu, pripravljali aktualne informativne oddaje. Kaj so vam pomenile te izkušnje? Ali sta bila delo v dokumentarnem programu in vodenje tehnoloških oddaj, Polnočnega kluba ... nekakšen umik pred »drilom« vsakodnevnih rokov, česar najbrž celotno poklicno kariero ni mogoče početi?
V uredništvu DIO (dnevnoinformativne oddaje, op. p.) sem začel kariero in tam sem delal ponovno pred nekaj leti. To je po eni strani delo, ki te »naredi«, utrdi, te pod najtežjimi pogoji nauči praktično vsega, kar kasneje delaš, a te po drugi strani izpije in izčrpa. Selitve po programih v mojem primeru imajo različne razloge, subjektivne in objektivne, včasih iščeš izziv, spremembo, včasih dobiš ponudbo, včasih si umaknjen, zamenjan ... Ključno se mi zdi, da se v vsakem okolju naučiš plavati, da ne čakaš, kdaj bo prišla boljša priložnost, ali se bojiš, da ti bo dobra priložnosti odvzeta. Da izkoristiš vsako priložnost, da narediš nekaj dobrega, da se naučiš kaj novega.
Kako gledate na trenutno stanje novinarstva pri nas, na vlogo, ki jo ima, v primerjavi z osamosvojitvenimi časi, ki jih letos obeležujemo? Se je družbeni status novinarja v tem času izrazito poslabšal ali še vedno ohranja nek ugled?
O družbenem statusu nekega poklica naj sodijo drugi, jaz se bom omejil na vlogo. Ta je enako pomembna v vseh časih. Spreminjajo se okoliščine, spreminjajo se sistemi, oblastniki, a potreba po neodvisnih informacijah je vedno v interesu ljudi, uporabnikov, javnosti.
Foto: lastni arhiv ZM
Preberite več v Novem tedniku
