Nik Jarh

Simon Cirkulan je z naravo povezan že od otroštva. Pred več kot štirimi leti je v središču Celja začel uresničevati svojo idejo, da bi na enem mestu prikazal pestro biodiverziteto sveta, o njej osveščal in izobraževal. V Tropski hiši, ki je sicer le začetni korak do njegovega večjega projekta biopark, je do danes dom našlo že več kot 150 različnih živalskih vrst. Mnoge med njimi so Slovenijo obiskale prvič. V okviru vzrejnih programov ogroženih vrst se je v tej oazi narave v srcu mesta rodilo tudi več živali redkih vrst.

In čeprav je Tropska hiša še vedno v sporu z ministrstvom za naravne vire in prostor glede podelitve dovoljenja za prikazovanje živali, je doktorski študent biodiverzitete in ekologije s svojim delom prepričal tudi strokovno javnost. Pred dnevi mu je Slovenska znanstvena fundacija za pobudo in osmislitev Tropske hiše podelila listino finalista nacionalnega izbora komunikatorja znanosti leta 2024.

»Ko sem izvedel, da sem prejel priznanje, sem bil resnično presenečen. To je zame kot za znanstvenika potrditev, da delam dobro in spodbuda naj nadaljujem v tej smeri. Že od nekdaj sem vedel, da sem na pravi poti, saj se s tem ukvarjam že od majhnega in to nadgrajujem tudi v strokovni smeri. Prejeta nagrada je zato le nadgradnja vsega. Vesel sem, da sem jo prejel. Tudi zato, ker v Slovenski znanstveni fundaciji delujejo ljudje, ki predstavljajo temelj slovenske znanosti in se zavzemajo za etične in moralne vrednote, ki v današnjem vedno bolj materialističnem svetu manjkajo,« je svoje misli po prejemu nagrade strnil Simon Cirkulan.

Nik Jarh

Nagrado ste prejeli za osmislitev Tropske hiše, v kateri skrbite za osveščanje in izobraževanje o biotski pestrosti po svetu.

Res je. Nagrado sem prejel za ta projekt, ki mi v zadnjih petih letih večinoma odnese 90 odstotkov življenja. V okviru Tropske hiše namreč pripravljamo številne projekte. To ni le stalna razstava živali, temveč v hiši pripravljamo tudi občasne razstave. Med odmevnejšimi so bile razstava žab podrevnic, razstava Čisto pravi zmaji, v kateri smo predstavili družine luskarjev, in odmevnejša razstava Čudoviti svet oklepnikov, s katero smo predstavili pasavce. Vse to potem nadgrajujemo tudi z izobraževalnimi tablami. Pri slednjih moramo upoštevati, da posredujemo znanstvene podatke in informacije, hkrati pri tem ne smemo biti preveč strokovni. Če želimo doseči želen učinek, mora biti celotna zadeva obarvana poljudno, da lahko strokovnost posredujemo na pravilen način. Vedno imamo v Tropski hiši tudi manjše projekte, s katerimi se v nekem obdobju leta bolj ukvarjamo.

Tropsko hišo je od ustanovitve leta 2021 obiskalo že več deset tisoč obiskovalcev. Kako se spominjate njenih začetkov?

Kot ideja je Tropska hiša nastala že pred šestimi, sedmimi leti. Ampak ne v takšni obliki, kot je danes. Že od začetka je bil moj končni projekt biopark, zato je Tropska hiša le vmesna stopnja do njega. Ko smo po predlogu nekdanjega celjskega župana dobili možnost, da bi lahko v tem prostoru Celjskega doma razstavljali živali, sem glede na ta prostor oblikoval trenutni koncept naše hiše. To je bilo nekaj novega v Sloveniji, kot dobro prakso so to prepoznali tudi tuji strokovnjaki. Res je, da je to samo osnova in imamo dobre možnosti, da naredimo še kaj večjega, še bolj prepoznavnega in edinstvenega. Nekaj, kar bo postavljalo nove smernice na področju varovanja živali ex situ, torej na področju vzrejanja živali v umetnem okolju. Vemo, da v naravi situacija ni vedno takšna, kot bi želeli. Prebivalstvo narašča in ekosistemi se zato tudi trošijo, saj je cona udobja človeka pomembnejša od varovanja narave.

Nik Jarh

Ste z živalmi in naravo povezani že od otroštva?

Da, že od nekdaj, zato sem jo že pred ustanovitvijo Tropske hiše skušal vedno vplesti v svoje projekte. Tudi po poklicu sem profesor biologije in kemije, zdaj sem doktorski študent na ZRC Sazu, kjer študiram okoljske in regionalne študije. Že v študentskih letih sem delal veliko različnih stvari. Nekaj časa sem delal tudi na Radiu Celje, kjer sem pripravljal prispevke in nasvete za oddajo Male živali, veliko ljubezni. Ukvarjal sem se tudi z modo, ki sem jo vedno jemal kot ustvarjalnost in izražanje samega sebe. Prav tako sem se ukvarjal z organizacijo različnih dogodkov, kamor sem vedno skušal vplesti tudi naravo in živali. Sploh ko sem bil kreativni direktor in smo postavljali prizorišča za snemanja, sem npr. človeka postavil v naravo in med njima poskušal prikazati nekakšno simbiozo. Po duši sem namreč umetnik, zato sem na snemanjih vse to zelo rad združeval. Vedno mi je narava hkrati predstavljala tudi estetiko in navdih. To je verjetno moja prva ljubezen.

Lahko rečete, da s svojim delom zdaj uresničujete svoje otroške sanje?

Lahko rečem, da to, o čemer sem sanjal kot otrok, zdaj uresničujem, a so bile te sanje v otroštvu preprostejše, kot se je zdaj izkazalo v resničnosti, kjer je prisotne veliko tekmovalnosti in boja za obstanek. Če si preveč empatičen, te to lahko hitro odnese, zato moraš biti močen in z glavo pri stvari. Otroške sanje niso sanje, temveč trdo delo. Tukaj mislim predvsem v smislu urejanja dokumentov, pridobivanja dovoljenj, neprekinjenih bitk z ministrstvom in s politiko. Tudi znanstveniki se bojujemo s tako imenovanimi vplivneži in z njihovimi iluzijami ter idealizmi, kar je dodaten izziv in poraba energije. Namesto da bi se ukvarjali z živalmi, se na koncu ukvarjamo z vsem drugim. Tudi v projektu Tropska hiša se bojujemo za obstanek. Slovenija je tako majhna država in zelo veliko stvari v zakonih je političnih. Če ne deluješ z nekaterimi osebami, te lahko zato tudi zaustavijo.

Pred meseci je močno odmevalo začasno zaprtje Tropske hiše za javnost. Ste od ministrstva za naravne vire in prostor zdaj že pridobili odločbo, da lahko obratujete kot živalski vrt oziroma živalskemu vrtu podoben prostor?

Ker se ministrstvo na naše pozive še vedno ne odziva, smo tri pritožbe podali na upravno sodišče. Eno smo dobili rešeno negativno, vendar upravni postopek te odločbe ni bil ustrezen, zaradi česar smo ponovno na sodišču. Trenutno imamo dovoljenje za prikazovanje živali na razstavi, a z upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin sodelujemo enako, kot smo sodelovali prej, ko smo delovali kot živalski obrat. To dovoljenje, na katero še vedno čakamo, je zgolj dovoljenje za prikazovanje živali javnosti v živalskem vrtu oziroma temu podobnem prostoru. Ne vem, zakaj v Sloveniji potrebujemo vsa ta in druga določila, ki jih ni malo. Včasih se zdi, da Slovenci želimo nazadovati oziroma da želimo biti manj konkurenčni od drugih evropskih držav.

Vam je to povzročilo veliko škode?

Zagotovo ministrstvo s tem najbolj škoduje nam, hkrati škoduje tudi celotni skupnosti in naravovarstvenemu, znanstvenemu ter izobraževalnemu delu. V Tropski hiši smo vsako leto za okoliške šole izvedli več kot sto ur formalnega izobraževanja na podlagi učnega načrta. Tako smo skrbeli za stik človeka in živali, ki je bistven za to, kar želimo doseči. Ljudje ne moremo gledati dokumentarnih filmov in doživljati čustvene povezave s televizijo, ampak moramo doživeti živo žival od blizu, se je morda dotakniti, da se nam to vtisne v dolgoročni spomin. To je pravi način izobraževanja, a je seveda pri tem zelo pomemben pravilen pristop. Živali, ki so v Tropski hiši namenjene za izobraževanje za pedagoške procese, so navajene človeka in ne doživijo stresa, ko jih imamo v rokah, kar je zelo pomembno. Ni se nam treba učiti o kačah tako, da v roke primemo strupeno ali zelo veliko kačo ter s tem strašimo ljudi. Majhne kače so čisto dovolj, da občutimo, kako ta vrsta deluje. Je pa res, da si jo mora človek želeti prijeti. Nikoli ne smemo človeka prisiliti v nekaj, saj lahko s tem naredimo še večjo škodo. Strah je lahko namreč zelo zakoreninjen v človeškem telesu in psihi.

Nik Jarh

V Tropski hiši imate danes več kot 150 različnih vrst živali. Na osnovi česa jih izbirate?

Že na začetku sem oblikoval koncept hiše, ki je razdeljena na pet delov – afriška savana, azijski gozd, arizonska puščava, amazonska džungla in kotiček hišnih ljubljencev ter evrazijskih divjih živali. Živali smo nato razdelili v te sklope na osnovi tega, v kakšnem okolju v naravi živijo. Osredotočili smo se na to, da imajo čim več prostora, da se lahko skrivajo in živijo čim bolj naravno. Želeli smo jih prikazati obiskovalcem na malo drugačen način, tudi tako, da lahko več živali sobiva skupaj – seveda če druga druge na napadejo. S svojo zbirko želimo pokazati obiskovalcem različne živalske skupine in jih tako učimo sistematiko, torej živalski sistem, sorodnost, ekologijo z videzom živali in njihove prilagoditve na ekosisteme. Živali smo izbrali na podlagi tega, da so primerne in za učenje, da lahko živijo v umetnem okolje in da so naravovarstveno pomembne. Z mnogimi smo vključeni tudi v različne vzrejne programe, v katerih skrbimo, da imamo rezervno populacijo, če v naravi vrsta izumre. Zelo veliko njihovih sorodnikov v naravi nima lagodnega življenja oziroma njihova prihodnost ni bleščeča.

Kako dobite živali?

Na začetku je bilo to mnogo težje. Ko smo pokazali, kako delujemo in kaj so naši cilji, tudi v smislu izobraževalnih programov, smo vedno bolj začeli sodelovati z drugimi strokovnimi živalskimi vrtovi. Živali si med sabo brez težave ponujamo in podarjamo. Iz cele Evrope smo dobili zelo veliko živali in tudi podarili smo jih. Naše živali lahko vidijo ljudje tudi v živalskem vrtu v Budimpešti, Salzburgu, naši riževci gredo v živalski vrt Herberstein. Tako se povezujemo, je pa to pomembno tudi iz finančnega vidika. Prevozi živali so finančno zelo dragi in tudi to je razlog, zakaj si živalski vrtovi živali izmenjujemo. Res je tudi, da nekatere živali ne smejo dobiti komercialne cene, da bi lahko bile zanimive za trg, zato se potem izogibamo prodaji in naravovarstveno je tako zagotovo prav. Vse živali v naši Tropski hiši so se tako rodile v drugih živalskih vrtovih. Strogo smo proti lovljenju živali v naravi, saj to ni ustrezno tudi iz veterinarskega vidika. Živali imajo lahko namreč različne bolezni, viruse in bakterije, ki bi lahko ogrozili populacije živali, ki jih vzrejamo ali skrbimo zanje.

Nik Jarh

V Tropski hiši skrbite tudi za ohranjanje redkih vrst. Je načrtovanje vzrejnih programov zelo zahtevno?

Da, je zelo zahtevno, saj je vsako razmnoževanje nadgradnja in zahteva več dela. Vseh vrst zato ne moremo razmnoževati, zato v hiši vedno razdelimo živali na tiste, ki so prvotno namenjene ogledom, na tiste, ki so namenjene izobraževanju, in tiste, ki so namenjene naravovarstvu. Če govorimo o primatih, smo vključeni v evropski vzrejni program s pritlikavim počasnim lorijem in za začetek smo dobili samca iz Leipziga, po enem letu nam je koordinatorka že odobrila reproduktiven par. Vedno namreč ta program poteka tako, da imaš najprej eno žival, najprej po navadi samca, saj so v presežkih. Ko se žival v tvojem okolju počuti v redu ter tudi ti pridobiš nekaj znanja in izkušenj z njo, lahko narediš korak višje. Tudi to je finančno zahtevno. Ker je potrebnega več dela, je potrebna tudi večja vpletenost oskrbnikov.

Kako pa se lotevate znanstvenoraziskovalnega dela?

Lahko povem kar na konkretnem primeru zvezdastih kornjač. Desetim samicam so se naknadno pridružili štirje samci iz Dublina, s katerimi smo v okviru evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev oblikovali vzrejni program. Z njimi je že bila narejena prva raziskava. Mladi znanstveniki z zagrebške veterinarske fakultete so tako v raziskavi preučevali naše želve in raziskavo predstavili na veterinarskem kongresu živalskih vrtov. Veliko usposabljanj imamo tudi za dijake in študente. Ker imamo na voljo večje skupine živali, ki so lahko ustrezen vzorec za znanstveno raziskavo, študenti v naši hiši na področju bioloških znanosti opravljajo tudi diplomske in magistrske naloge. V Tropski hiši tudi sam delam svojo doktorsko nalogo, v kateri se posvečam predvsem vedenju primatov. Sicer pa se v zadnjih letih zelo veliko posvečam tudi dobrobiti živalim.

Celoten intervju preberite v zadnji tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 17. 7. 2025.

Nik Jarh