Amanda Veren:»Če ne bi imel servovolana, ga ne bi mogla voziti«
Ko stopi na tehtnico, se izpiše številka 50. A majhna in drobna Amanda Veren že vrsto let vozi približno 12 ton težak avtobus.

Simpatična in temperamentna Straničanka dokazuje, da moč ni pomembna pri vožnji velikega vozila. »Predvsem v državah Balkana se čudijo, ko me vidijo za volanom, nek carinik je celo mislil, da sem otrok,« pravi Amanda, ki z možem nadaljuje avtoprevozniško tradicijo svojega starega očeta. Ne le avtobus, voziti zna tudi tovornjak in najverjetneje bo opravila izpit še za traktor. Čeprav je opravila podiplomski študij na področju turizma, je njena vedoželjnost zadnja leta usmerjena v waldorfsko pedagogiko in biodinamično kmetovanje.
Odraščala je na Stranicah v avtoprevozniški družini, saj je imel njen stari oče podjetje za avtobusne prevoze. »Prepričana sem, da so Stranice kraj z največ avtoprevozniškimi podjetji na prebivalca v Sloveniji. Ne vem sicer, zakaj je toliko Straničanov našlo poslovno priložnost v prevozih z avtobusi ali s tovornjaki. Potreb po tovrstnih storitvah, predvsem po turističnih avtobusnih prevozih, je vedno več, saj danes ljudje pogosteje potujejo, kot so pred nekaj desetletji, v času, ko se je s tovrstnimi prevozi začel ukvarjati moj stari oče,« pojasni Amanda, ki je navdušenje nad vozili pokazala že v zgodnjih otroških letih.
»Spomnim se, kako sem bila srečna, ko sem v avtomobilu sedla dedku na kolena in z njim vrtela volan med vožnjo po ovinkasti cesti proti Rogli. Neizmerno sem uživala v tem. Dedi je bil tisti, ki me je kasneje naučil veščin vožnje. Imeli smo staro rdečo »katrco«. Kar nekaj preglavic mi je delala sklopka. To me je zelo jezilo, mislila sem, da ne bom nikoli znala voziti avtomobila.«

Voznic avtobusa pri nas ni veliko. Vaša mama Anita je bila menda prva v Sloveniji, vi ste najmlajša?
Pred leti so mediji res pisali o tem, da je moja mama Anita Lipičnik prva slovenska voznica avtobusa, vendar tega ne morem z gotovostjo trditi. Kakorkoli, ponosna sem nanjo, saj je orala ledino na tem področju. Z večjo gotovostjo lahko trdim, da sem bila najmlajša voznica avtobusa, saj sem izpit opravila, ko sem bila stara enaindvajset let.
Izobraževali ste se tudi na področju turizma. Končali ste dodiplomski in podiplomski študij na Fakulteti za turistične študije Univerze na Primorskem. Pravite, da je učenje stalnica v vašem življenju.
Zelo vedoželjna sem, zato se rada učim. Vendar me ne zanima kopičenje nekih suhoparnih dejstev, ampak globina vsebine. Prevzela me je antropozofija – filozofski nauk, ki prerašča svetovni nazor. Antropozofijo je utemeljil Rudolf Steiner. Iz antropozofije izhajajo številne sodobne prakse – od ekonomije, pedagogike, medicine in umetnosti do biodinamičnega oziroma sonaravnega kmetovanja. Ta način pridelave hrane me vedno bolj navdušuje, saj je spoštljiv tako do človeka kot tudi do živali in narave.
Z možem Matejem nadaljujeta tradicijo družinskega podjetja za občasne turistične avtobusne prevoze. Je res, da je zaradi ljubezni do vas naredil izpit za avtobus?
Glede tega se še danes rada pošaliva ... (smeh) Ko sva se spoznala, sem mu v šali rekla, da bo moral opraviti izpit za avtobus, če želi, da bom »njegova«. Izpit je opravil. Vidim, da mož v vožnji avtobusa zelo uživa. Bolj kot jaz.

Na poti se zagotovo soočate tudi z nepredvidljivimi razmerami v prometu in okvarami. Šibki ste. Kako ste jim kos?
V vseh teh letih se je že marsikaj zgodilo. K sreči nič hujšega, saj nisem bila udeležena v nobeni prometni nesreči. Nevšečnosti tu in tam povzročajo okvare avtobusa. Posebej mi je ostal v spominu dogodek, ko smo se s skupino turistov vračali iz Grčije in je na avtobusu razneslo pnevmatiko. Parkirala sem ga na bližnjem počivališču. Moški so takoj priskočili na pomoč in jo zamenjali. Zato smo lahko kmalu nadaljevali pot. Ko sem vozila po Londonu, mi je izziv predstavlja tudi vožnja po levem voznem pasu. Zaradi številnih visokih stavb tudi navigacijska naprava ni delovala. To so stresne plati vožnje, a se je pač nekako treba znajti.
So ljudje presenečeni, ko vas vidijo za volanom avtobusa?
Po evropskih državah ne zaznavam presenečenih odzivov. Povsem drugače je na Balkanu. Policisti in cariniki so pogosto zelo začudeni. Najverjetneje zato, ker je tamkajšnja družba še zelo tradicionalna. Spomnim se, ko sem v Severni Makedoniji vprašala policista ob cesti, kam naj nadaljujem pot do Ohrida. Začudeno me je pogledal in dejal: »Vi vozite?« Potem je poklical svojega kolega policista in mu rekel: »Poglej, ona vozi!«

Carinik na srbsko-makedonski meji je celo mislil, da ste otrok.
Joj, da ... (smeh) Tudi to se je zgodilo. Carinik na srbsko-makedonski meji je preverjal, koliko voznikov je na našem avtobusu. Kolega voznika sta mu povedala, da smo trije. Rekel je, naj vsi trije pridemo z avtobusa. Jaz sem takrat spala. Zbudila sta me in sem šla z njima k cariniku. Ko me je zagledal, je zavpil: »Rekel sem, naj pride voznik, ne otrok.« Vztrajno smo mu dopovedovali, da nisem otrok, ampak voznica, vendar nam ni verjel ... (smeh)
Kultura potnikov se najbrž kaže tudi v odnosu do opreme na avtobusu.
Pred leti, ko sem začela voziti avtobus, sem se nemalokrat držala za glavo ob prizorih razdejanja. Ko sem enkrat vozila učence z Rogle, so na avtobusu razrezali mizice, zažgali sedež, po tleh metali kose sendviča in jabolčne ogrizke. Z leti se je kultura potnikov izboljšala tako pri mlajših kot tudi starejših, saj danes nisem več priča takšnim prizorom. Lepo je poslušati današnje generacije otrok, ki na šolskih izletih med vožnjo prepevajo. To so predvsem učenci s podeželja. Pohvalno je tudi, da ne gledajo v telefone, ampak se znajo zabavati tudi drugače. Če so še pred leti mnogi potniki na avtobusu na daljši poti radi gledali filme, dandanes raje klepetajo in poslušajo turističnega vodnika.
Pravijo, da ste odlična voznica. Kaj po vašem mnenju odlikuje dobrega voznika? Katere so prednosti ženske voznice?
So dobri in slabi vozniki tako med ženskami kot tudi med moškimi. Težko bi na splošno rekla, kakšne voznice smo ženske v primerjavi z moškimi. Menim, da ženske vozimo bolj umirjeno in premišljeno. Ne čutimo potrebe, da bi se z vožnjo dokazovale. Dober voznik je predvsem odgovoren voznik. Pomembno je, da se na pot dobro pripravi. Da ve, kam gre, kakšne razmere na poti lahko pričakuje. Zelo pomembno je, da je spočit in umirjen. Da se potniki ob njem počutijo varno. Na nepredvidene razmere v prometu se mora odzivati potrpežljivo in preudarno. Zgodi se, da se čas potovanja zaradi vremenskih ali drugih pogojev podaljša. Spomnim se, kako smo se enkrat vozili na Dunaj v močnem sneženju. Prispeli naj bi ob 10. uri dopoldne, a nam je uspelo šele ob petih popoldne, ko bi se morali že vrniti. Avtocesta je bila zaprta in smo se prebijali po vzporednih cestah.
Prevozili ste Evropo po dolgem in po čez. Kje je prometna infrastruktura najbolj urejena in kje je kultura voznikov najboljša?
V severnem delu Evrope so vozniki zelo disciplinirani, saj se dosledno držijo cestnoprometnih predpisov. Zato je prometna varnost na visoki ravni. K temu pripomore tudi odlično urejena cestna infrastruktura. Bolj ko greš na jug, bolj se prometna kultura voznikov poslabšuje, prav tako urejenost prometnic. Največji prometnih kaos je v Italiji. V prometu se odraža njihov živahen temperament – nestrpni so, pogosto izsiljujejo prednost, trobijo, preklinjajo in tako po nepotrebnem ustvarjajo kaotično vzdušje. Sodeč po mojih izkušnjah so najboljši vzniki Grki. In ne boste verjeli – prometno signalizacijo imajo odlično urejeno v Romuniji. Tudi ceste so urejene in pregledne.

Ko pride do kritičnih razmer v prometu, morate ohraniti mirno kri. To najbrž ni vedno lahko?
To je svojevrsten izziv, ki mu voznik mora biti kos. Če me je strah, tega ne smem pokazati potnikom. Zelo pomembno je, da v takšnih trenutkih ostanem zbrana in mirna, saj se le tako lahko pravilno odzovem. Nekajkrat sem se znašla v takšnih razmerah. Spomnim se, kako sem pozimi peljala avtobus potnikov z Rogle, cesta je bila zasnežena in zelo spolzka, nismo vedeli, ali naj sploh nadaljujemo pot. Ko sem zategnila ročno zavoro, je avtobus kljub temu začel drseti po cesti navzdol – k sreči ni drsel v prepad, ampak na nasprotno stran, in je obtičal ob robniku. Med potniki je zavladala panika, mene je bilo prav tako zelo strah, usta sem imela suha. A sem uspela ohraniti mirno kri. Srečno smo prispeli v dolino.
Kdo sede za volan, ko se z družino odpravite na počitnice?
Vozi nas mož Matej, da se jaz lahko povsem sprostim ob pogledih na naravo. Sedemletna hči in štiriletni sin sta sicer živahna in zelo zgovorna, a se med vožnjo vedno povsem umirita in očitno zelo uživata v njej.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
