Andraž Purg

Ima ogromno znanja, a ohranja skromnost. Poslancu, ki je pred kratkim na družbenem omrežju objavil vabilo OŠ Žalec na sestanek albansko govorečih staršev in povzročil val ogorčenja v javnosti, je pisala javno in zasebno. Njeno ime je namreč zapisano na vabilu. Zakaj? Ker vrsto let pomaga pri tem, da bi se albanski priseljenci vključili v našo družbo.

Od njega zahteva tudi javno opravičilo, saj se je neupravičeno poleg ravnateljice osnovne šole znašla v središču pogroma javnosti. Odgovora od poslanca ni dobila. Če je on ostal tiho, ona ni.

Novice

Kaj o vabilu v slovenskem in albanskem jeziku pravi žalski župan?

Ne skriva, da je bila tudi osebno prizadeta zaradi komentarjev, ki so sledili pod objavami na družbenem omrežju. Ves njen dolgoletni trud in trud drugih na področju vključevanja priseljencev sta v trenutku zvodenela.

»Veliko je pozitivnih učinkov takšnega truda, a vse to naenkrat ni več vidno,« pravi. Toda optimizma ji vsi negativni komentarji niso odvzeli. »Občutek sem imela, kot bi nekdo zakuril gozd in požara se ni dalo več ustaviti. Občutila sem nemoč, ogorčenost, razočaranje, jezo, tudi bes in celo ogromno sramu.«

Zakaj sram?

Ne morem ga enoznačno opisati. Gre za skupek vidikov, ki so prispevali k temu. Čutila sem sram, ki bi ga morali čutiti tisti, ki so pisali takšne in drugačne komentarje. Potem razočaranje. Nekatere stvari so se v zadnjih letih resnično uredile, končno se je začelo nekaj premikati, kazali so se dobri učinki vključevanja, ogromno uspešnih projektov je za nami, ogromno je ljudi, ki delamo tudi prostovoljno. Ampak vse to je v nekem trenutku postalo nepomembno, nevideno. V vsej tej nestrpnosti ljudje niso videli tistega pozitivnega, kar je bilo že storjeno. Kot bi bil ves trud vržen v nič. Naenkrat sem občutila nemoč ...

… ker ste pristali v »ping pong igri« za nabiranje političnih točk, čeprav vrsto let pomagate pri vključevanju priseljencev?

Da. Velikokrat mi je kdo rekel, da bi se pri tem morala obrniti na »tega in onega iz vrst politike«, da bi lahko pomagal, ampak se mi je vedno zdelo, da želje tudi v političnih krogih, da bi uredili to področje, ni. Zato se teh vezi nikoli nisem posluževala. Nisem bila prepričana, da je v politiki res želja po spremembah, zato se mi je zdelo bolje, da naredimo največ sami, brez političnega sistema, kjer si le ›kljukica na papirju‹.

Nekaj časa ste delali v OŠ Žalec, zelo dobro veste, kakšne so razmere. Povejte več.

V omenjeni šoli so zaradi potreb iskali nekoga, ki bi otroke priseljencev poučeval slovenščino. Ker so imeli dobre izkušnje z mojo mamo, ki je tam poučevala enkrat tedensko, so za pomoč prosili mene. Ravnateljica mi je na razgovoru dejala, da želi, da bi otroke razbremenili in jim pomagali. Vedela sem, da je to težko delo, a sem sprejela pogodbeno delo.

Poleg tega, da sem poučevala slovenščino, sem pomagala še pri prevajanju na govorilnih urah oziroma roditeljskih sestankih, ki so bili tudi izobraževanja za starše priseljence. Želja je bila, da bi razbremenili tudi zaposlene in takšno sodelovanje se je izkazalo kot dobro.

Kaj ste pri delu opažali?

Nekateri učenci so bili že popolnoma integrirani, nekateri ne. Možnosti za vse niso bile enake, saj so nekateri tukaj bivali že dlje časa, nekateri so prišli pred kratkim. Vsak je imel različne izkušnje. Toda tudi otroci, ki so bili že dobro vključeni v slovensko družbo, so radi prihajali k slovenščini. To niso bile samo ure slovenščine, ampak ves proces vključevanja. Nisem mogla popolnoma izklopiti svojega psihoterapevtskega znanja, zato sem jim pomagala celostno. V ozadju vključevanja otrok je veliko več kot le poučevanje jezika. Ne gre samo za to, da pogledamo imena in priimke ter rečemo: »Toliko je albanskih otrok.« Gre za veliko več.

Tudi to, da so otroci v različnih razvojnih obdobjih, in vse to, kar se jim dogaja s prilagajanjem drugi družbi, vpliva nanje? Tudi otroci so postali tarče političnega nabiranja točk. Vas to boli?

Tudi. Zgodila se jim je krivica, ki vpliva na razvoj njihove identitete, kar ni dobro. Če rečemo, da se nam ti otroci smilijo, uporabimo izraz, ki človeka takoj prikrajša za dostojanstvo. Jezna sem v njihovem imenu in to razočaranje javno delim. Ti otroci so se tukaj končno začeli odpirati in rasti, a so že na začetku zatrti v okolju, ki jim ne da priložnosti. S tem nastane manipulativno ozračje in to človeka zafrustrira. In razumem jih v tej frustraciji. Ta objava in vsi ti komentarji so to samo še poglobili.

Pod objavo tega dopisa na družbenem omrežju je bilo resnično veliko negativnih komentarjev, veliko predsodkov in stereotipov. Ko na te stvari pogledate kot psihoterapevtka, kaj se skriva za tem?

V prvi vrsti gre za strahove, a tudi za jezo, kar je povezano z življenjskimi izkušnjami posameznika. Drugo je kolektivni strah, ki ga po eni strani razumem. Ljudje tudi pogosto zamenjujejo integracijo oziroma vključevanje za asimilacijo. Ko pogledamo zgodovinsko ozadje, je slovenski narod moral pogosto kloniti, bil je ranjen. In to se izraža s komentarji, ki jih je bilo mogoče brati pod objavami na družbenih omrežjih. Ta ranjenost je skupna tako slovenskemu kot albanskemu narodu.

Tudi albanski narod je bil zatiran na svojih tleh in povsod, kjer je albanska skupnost prebivala. V takšnih razmerah se je moral kulturno razvijati in izobraževati. Moral se je oprijeti za tisto, kar je imel, da je ohranil občutek svoje identitete. Ljudi je združevala pripadnost in iz nje so črpali voljo do življenja in preživetja. Vse to se je zelo zasidralo v narodu, ker so bila vsa druga področja zanemarjena in drugače se te pripadnosti ni dalo izražati.

A ljudje tako v sebi nosijo ponos. Tako pri slovenskem narodu kot albanskem se poraja strah, da bi z vključevanjem morali opustiti svojo identiteto. Toda ta strah je odveč.

Je tudi dejavnik tveganja za stiske in nestrpnost?

Je »triger« v smislu »glej, oni bodo zdaj zavladali na naših tleh«. Zdi se mi, da gre za zelo globok strah, ki je popolnoma odveč. Kajti drug drugega lahko ogromno naučimo, če si le prisluhnemo. Integracija ali vključevanje je naraven proces razvoja naroda. Včasih narod sam uvidi, da nekatere tradicije sploh niso tradicije, so le morda nedelujoči načini življenja.

Kajti ravno s tem, ko greš v drugo družbo, začneš spoznavati, kako na nežen in ljubeč način, predvsem pa na dostojanstven, ohranjaš svojo identiteto. Ampak če ti nekje nekdo niti ne da možnosti, da preprosto si – je težko.

Kako so albanski otroci, ki so se priselili v Slovenijo, doživljali to vključevanje, ko ste delali z njimi?

Ko otrok pride v drugo državo, je vržen v šolo, kjer naj bi komuniciral s svojimi sošolci, a ne razume jezika. Vsi mu govorijo »tu govorimo slovensko«. Toda njegov jezik je albanščina. Želim povedati, da otrok skozi materni jezik razvija svojo identiteto …

… hkrati se uči slovenščino ...

… da. In s tem se uči tudi nove stvari.

Toda marsikdo pravi, da se jim je težko integrirati, sprejeti naš jezik.

Vsak otrok je tako čista duša … Pripadnost najprej črpa iz varnih odnosov. Jezik je zelo pomemben del identitete in narodnostne pripadnosti, ampak najpomembnejša je varnost. Ko otrok pride v Slovenijo, dobi s takšnimi negativnimi odzivi prvo sporočilo, da pripada napačnemu narodu in da je z njegovim narodom nekaj narobe.

To povzroči stisko?

Seveda. In vsak ima drugačen model premagovanja stresa. Nekateri bodo odporni na takšne stvari, drugi bodo morda ravnali samouničevalno, nekateri tudi navzven. Albanščina je res nekoliko poseben jezik. Zato nastajajo tudi kulturni šoki. Kako bo otrok neko spremembo sprejel, je odvisno od več dejavnikov. Tudi od tega, koliko je bil star ob selitvi, ali se je rodil tukaj ali na Kosovu, kje je začel šolanje in podobno.

Materinščina je zelo pomembna v razvoju otroka. To ni le jezik sporazumevanja, to je miselni okvir otroka. Otrok skozi njega predeluje informacije, organizira svoj notranji in zunanji svet, razume odnose. Pri tem lahko dobi sporočilo, da materinščine ne sme uporabljati. Ljudje ne pomislijo, da otroka tako prikrajšamo za čisti kognitivni razvoj.

Tudi za uspeh v šoli?

Seveda. Primer: otroci se pri naravoslovju učijo o človeškem telesu, o celici. Ne govorimo le o vsakdanjih pojmih, temveč tudi o abstraktnih konceptih, ki so z njimi povezani. Če otrok ne dobi razlage v svojem jeziku, ne moremo pričakovati, da bo dovolj suhoparen prevod. Otrok mora razumeti koncept celote v svojem jeziku. Če tega ne dobi, mu počnemo ogromno krivico, otrok pa doživlja kognitivni in čustveni napor.

Mnogi na to ne pomislijo, ampak obsojajo na prvo žogo. Kako pa otroci dojemajo integracijo svojih vrstnikov?

Otrok ne moremo kriviti za karkoli. Učijo se na podlagi zgledov odraslih. Če odrasli želijo, da so otroci vključujoči, morajo tako ravnati tudi sami. V času sodelovanja s šolo sem starše in učence priseljence ves čas spodbujala k povezovanju. Opažam, da se slovenski otroci utapljajo v informacijah ali uporabljajo negativne stavke, ki jih sploh ne razumejo. Vem, da so jim bili položeni v usta od staršev ali kogarkoli drugega.

Veste, nič ni narobe, če otrok goji nerazumevanje ali če je jezen, ker se učitelj ukvarja z otrokom, ki ne razume jezika, medtem ko je drugi za to prikrajšan. Ampak moramo se o tem pogovarjati brez strahu in odkrito. Tudi otroci morajo povedati, kako se počutijo. In razložiti jim moramo, da so v razredu tudi učenci, ki ne razumejo slovenskega jezika in imajo neke navade, ki so morda nekoliko drugačne od njihovih.

Kako nasploh albanski priseljenci doživljajo vse to?

Po izkušnjah z nekaterimi družinami sem opazila, da se pri vključevanju pogosto soočajo z drugačnimi preživetvenimi vzorci in družinsko dinamiko, saj so dolgo časa živeli v pogojih, kjer je bil poudarek predvsem na preživetju. Priseljujejo se zaradi želje po boljšem življenju, predvsem zato, da bi njihovi otroci imeli boljšo izobrazbo in prihodnost, v kateri jim ne bi bilo treba razmišljati o preživetju. Zaradi vsakodnevnih skrbi pogosto zmanjka časa za razmislek o spremembah, čeprav si jih mnogi iskreno želijo.

Včasih so odnosi znotraj družine šibkejši. Otrok morda očeta začne spoznavati čez več let, saj oče dela v tujini, v resnici ga spoznava šele, ko se družina priseli k njemu. Takšne razmere lahko prinašajo čustvene stiske in občutek nemoči, zlasti pri ženskah, ki pogosto nosijo največ bremena. A to nikakor ne velja za vse, v skupnosti je veliko posameznikov, ki si prizadevajo za vključevanje, zato je pomembno, da jih pri tem razumemo in podpiramo, ne pa posplošujemo.

Verjetno kritiki zadnjega dopisa na to niso pomislili. Če bi bila država, kjer je ustvarjeno takšno mnenje, oseba in če bi sedela na vašem terapevtskem kavču, kaj bi ji svetovali v takšnih situacijah?

Naj pogleda v strah, ki ga čuti. Morda se pod tem strahom skriva globoka žalost. Dejala bi ji, naj na zelo nežen način občuti vse, pred čimer se je izmikala celo življenje, in potem naj razmisli, kaj lahko naredi s temi občutji. V razburkani vodi se ne vidi dna. Rekla bi ji, da njeni identiteta in suverenost nista ogroženi. Pomagala bi ji dojeti, da je vsak odnos s priseljenci lahko sočuten, dostojen in dostojanstven. In da je to lahko nova priložnost, kako utrditi lastno identiteto in na lep način drugemu pokazati, kdo v resnici je.

Vendarle ne moreva mimo tega, da v družbi zaradi različnih kultur in narodnosti težav ni. Pogosto slišimo, da kdo ne sprejme naše kulture, medtem ko mi moramo njihovo, če gremo k njim le na dopust.

Ko kdo pride v drugo državo, se ne more prisiliti, da bo že naslednji dan pripadnik druge skupnosti. To ne gre tako in ne gre na silo. Človek se mora čutiti pripadnega in sprejetega. Gre torej za dvosmeren proces. Sodelujem tudi z ljudskimi univerzami, kjer vodim delavnice za program socialne aktivacije.

Ravno te dni sem albansko govoreče ženske, ki so vključene v program, vprašala, ali se počutijo v Sloveniji kot doma. Medtem ko bi mi še pred leti katera od njih rekla, da ne, je danes drugače. Tukaj se počutijo doma, želijo si spremembe na bolje. Ampak ljudje smo takšni, da je človeku bližje tisto, kar mu je znano. In če je v okoliščinah, v katerih se ne znajde, ker ne razume takoj jezika – doživlja pa tudi kulturni šok – še vedno išče načine, kako se nekje počutiti kot doma. Vmes pogreša svojo domovino.

To je nekaj popolnoma normalnega in ne pomeni napada na kulturo drugega. Zato poskušam ljudem dopovedati, da sprejemanje kulture prihaja od znotraj, šele nato se lahko počutijo pripadne drugi državi in jo sprejmejo za svojo. Toda še enkrat – gre za dvosmeren proces. Ne sme se namreč zgoditi, da ena stran želi biti sprejeta, a je »nokautirana« že ob prvi priložnosti.

Se ustvarjajo medkulturna prijateljstva? Si albansko govoreče ženske želijo družbo slovensko govoreče ženske?

Verjamem, da si želijo nova prijateljstva, a je res, da se zaenkrat ne počutijo, kot da se lahko poistovetijo s slovenskimi ženskami in obratno. Pri tem moramo razumeti tudi zgodovinsko ozadje in kulturno podlago. Včasih starši zaradi strahu niso pustili ženskam hoditi v šolo. Pred desetletji se je albanski narod soočal z vojno. Vse te generacije danes še vedno živijo in spoznavajo, da morajo marsikaj zgodovinskega tudi predelati, kajti vse te travme so danes še vedno žive.

Vsaka albanska ženska bi bila takšne družbe vesela, ampak problem je v tem, ker se pogosto že takoj na začetku vnaprej počuti obsojena in nerazumljena. Sicer pa se veseli, da jo kdo ceni za to, kar je in kar zmore. So pa tudi primeri, ko si katera od njih želi drugačno družbo, ker se znotraj te začnejo medsebojne primerjave in lahko nastanejo nezdravi in nedelujoči odnosi, tudi veliko obrekovanja. Zato bi bilo zelo dobro prevetriti ta socialni krogotok.

Rojeni ste bili v Sloveniji. Ste kdaj doživeli kaj negativnega, vezano na svojo narodnost?

Rojena sem v Sloveniji in odraščala sem tukaj. Mama, ki je iz Albanije, je odraščala v času komunizma in diktature, kar pomeni, da na moje otroštvo nista vplivali posebna vera ali tradicija, ni bilo kulturnih šokov. Zato tudi ne morem reči, da sem izkusila proces vključevanja, saj sem rasla tukaj, doma pa smo govorili vedno slovensko. Morda je bilo v času mojega odraščanja drugače, saj takrat še ni bilo toliko priseljencev s Kosova.

Res je, da sem vendarle čutila nek latenten strah pred tem, da bi se kakorkoli izpostavljala, čeprav sem bila zelo dejavna … Kdaj pa kdaj sem pomislila, da bo kdo samo prebral moje ime in priimek in si tako ustvaril neko sliko o meni. Znan mi je občutek, ki ga doživljajo današnji otroci, ko jim družba daje občutek, da ne spadajo ne sem ne tja in so nekje vmes. Kot bi izviseli.

Je ta občutek za otroka v obdobju razvoja nevaren?

Da. Prvi je občutek pripadnosti, druga stvar je povezana z gradnjo in iskanjem identitete. In otroka lahko v času njegovega razvoja občutek »ne spadam sem ne tja« požene v nepravo smer, kar je nevarno. Zaradi konstantnega pritiska, da dela narobe in ničesar ne zna, doživlja stres, ki zavira njegovo pozornost, spomin, motivacijo.

Imamo otroke, ki sploh še niso uspeli razviti svoje možnosti, ker so bili zatrti v kali, in imamo otroke, ki so imeli potencial, dobre ocene in so bili uspešni na različnih področjih, a so zaradi tega občutka padli in uspeha niso več dosegli. Zaznamovani so vnaprej in to zavira njihove zmožnosti. Za razvoj identitete je nevarno, če otrok odrašča z nemočjo in z mislijo, da je z njim nekaj narobe. Nista dovolj samo tečaj slovenščine in dopolnilni pouk. Na zadevo je treba gledati celostno in dojeti, da gre za globlji proces.

Marsikdo reče, da se kdo ne želi naučiti slovenskega jezika.

Zakaj bi kdo zavestno ubral pot, ki ga bo omejevala in delala odvisnega od drugih? Vsak se želi naučiti jezika, problem je, da se mu zdi to misija nemogoče. Sicer pa ne gre samo za jezik. Govorimo tudi o generacijah, ki so se tukaj rodile. Govorimo o tem, da otroci brez trdnega temelja maternega jezika ne morejo graditi drugega. Kajti otrok iz tega temelja črpa motivacijo in osnovno stabilnost, na kateri gradi svoje nadaljnje življenje. Krivico delamo tudi tistim otrokom in staršem, ki so se uspešno vključili.

Slovenija

Jana Govc Eržen: »Družinska medicina ni izgubila pomena«

Nekateri so ob objavi dopisa iz Žalca govorili o tem, kar omenjate: ne moremo kritizirati, da se kdo ne želi vključiti, nato pa, ko vidimo, da se nekaj na tem področju vendarle dogaja, spet obsojati.

To je glas razuma. Upam, da ti ljudje nikoli ne bodo utihnili. Ob prvi objavi vabila na družbenem omrežju nisem razumela, zakaj so ljudje jezni. Mislila sem, da so poznali ozadje in vedeli, da je bilo vabilo samo za albansko govoreče in da gre za trud za vključitev. Vendar sem kasneje dojela, da četudi so nekateri to vedeli, niso želeli tega razumeti. Ravno to je v njih povzročilo frustracijo ali notranji boj.

Šlo je za manipulacijo s podatki, kar je v ljudeh namenoma vzbudilo nestrpnost, strah, jezo in gnev. Tako da v teh pozitivnih in razumskih komentarjih vidim glas razuma v smislu, da se je treba kdaj tudi ustaviti in premisliti. Zato so ti ljudje zame upanje, da luč na koncu tunela obstaja, da kdo vendarle zna kritično presoditi in se ne le odzvati se na prvo žogo.

Menite, da bomo skupaj zmogli preseči te strahove?

Škoda je že storjena. Nekaj odgovornosti mora nositi tudi priseljenec, ker se je za selitev odločil. To je neizogibno. Nekaj odgovornosti je na strani države. Te škode nihče ne more popraviti čez noč. Če takšne posledice samo pustimo, jih ne odpravljamo in se ne trudimo, problem le poglobimo v začaran krog.

Pričakujem in mislim, da bodo neke situacije na dan še kdaj potisnile takšno nerazumevanje, kot se je zgodilo zdaj. Še vedno verjamem, da je slovenski narod sprejemajoč in pripravljen prisluhniti. V prihodnja leta ne gledam pesimistično, čeprav ne bi upala česarkoli napovedovati. Dejstvo je, da se stvari ne bodo spremenile na bolje, če kot družba ne bomo delali na tem področju.