Arhiv NTRC

Janko Petrovec je zelo zanimiv sogovornik, eden tistih novinarjev, ki zaradi izjemno širokega znanja zgodbe s terena rahločutno, a še vedno objektivno približa svojim gledalcem ali bralcem. Po diplomi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Po desetih letih je sprejel nov izziv na Radiu Slovenija, od leta 2016 je dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. Je tudi prevajalec iz angleščine in italijanščine v slovenščino. Eden tistih izobraženih ljudi, ki bere, zna poslušati sogovornika ter piše tako, ne da bi ob tem ranil dostojanstvo drugega človeka.

Kakšno je življenje v Rimu zaradi epidemije?

Zdaj je že malo umirjeno. Drugi teden junija sem bil v Sloveniji, ko je bila slovenska epidemiološka slika že dokaj dobra in me je zelo presenetilo, kako se je cela država sprostila. Ko sem šel po Ljubljani, sem bil edini, ki je nosil masko. Kar malo čudno so me gledali. Verjetno je zdaj drugače. V Rimu, ki ni najbolj prizadet del Italije, je videti, da so se ljudje sprostili, a omejitve še obstajajo. Ko sem zadnjič stopil v lokal, so me še vedno popisali, pustil sem telefonsko številko, kajti če pride do okužbe, morajo pristojni obvestiti vse tiste, ki so bili v lokalu. Pri vstopu v lokal nam zmerijo temperaturo, prav tako je treba nositi masko ob vstopu v trgovino, za kar so lastniki trgovin kazensko odgovorni. A v parkih in na plažah so pogoste situacije, ko ljudje ne spoštujejo enometrske razdalje. Epidemiološka slika se je v zadnjih dneh nekoliko poslabšala, zlasti zaradi novih okužb iz tujine, toda ostaja pod nadzorom. Vsak dan beležijo od dvesto do tristo novih okužb v 60 milijonski državi. Dnevno število smrti je padlo pod deset. Številno aktivnih primerov se niža. Če lahko verjamemo uradnim podatkov, se vsi ukrepi dobro obnesejo.

Ali se bomo morali navaditi na nov način življenja?

Nočem biti pesimističen, strokovnjaki pravijo, da je treba zdržati do cepiva. Zgodovinska izkušnja je takšna, da virusne okužbe ponavadi izzvenijo. O novem koronavirusu si tega ne upajo trditi, saj so tudi znanstveniki v fazi opazovanja. 10. marca so nam v Italiji omejili gibanje in najprej bi moralo biti konec teh omejitev 25. marca. Potem smo ostali pod »klavzuro« vse do 3. junija. To je obdobje, ko se človeka že nekaj prime. Prišlo je do srednjeročne spremembe v obnašanju ljudi. Najprej je bil grozen šok, da se nismo mogli objemati, zdaj je postalo zelo običajno.

Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo stik. Mislim, da smo v času karantene to najbolj pogrešali.

Italijani se sploh radi objemajo, a pri nas v Italiji je še veliko omejitev, v Sloveniji so se hitreje končale. Država je hitela z razglasitvijo konca epidemije, kar je bilo po mojem mnenju prenagljeno. V Italiji smo se v šestem tednu karantene nanjo že navadili in smo začeli delovati na nov način. Ta čas je bil dober tudi zato, da smo premislili o svojih odnosih in smo se naučili, kako lahko vzdržujemo stike tudi na razdaljo. Predvsem smo dobili možnost, da se vsaj za nekaj mesecev vrnemo k sebi. Vidite, ni bilo vse slabo.

Ali bomo po epidemiji dali odnosom drugačno vrednost? Če v Sloveniji še ni mogoče opaziti velikih sprememb, bodo v prizadetih delih Italije ljudje bolj cenili vrednost življenja?

Če razmišljam srednjeročno, čemur bi potrdil vsak psiholog, je trajnost posledic odvisna od globine travme. Če vas nekdo zbode s šivanko, to boli, a čez pet minut boste pozabili. Bojim se, da se bo potrdilo to, kar je Michel Houellebeq povedal pred karanteno, da bomo po karanteni prišli do stare normalnosti, ampak bo še slabše kot prej. Še večji bo razkorak med bogatimi in revnimi.

BARBARA GRADIČ OSET, Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku