Sašo Švigelj

Doris Polak Kuder je magistrica farmacije, psihoterapevtska coachinja in ena izmed najbolj priznanih certificiranih izvajalk metod dr. Gaborja Matéja pri nas. Maté je kanadski zdravnik, ki je svoje življenje posvetil ozaveščanju o pomenu travm; kaj so, kako se manifestirajo v našem življenju in kaj lahko oziroma moramo storiti z njimi. Kot pravi sogovornica, ko delujemo iz travm, naš svet ni lep. Ko k njim pristopamo zavestno in s sočutjem, jih celimo in posledično ustvarjamo boljši svet. Zakaj so travme lahko modrost, Doris niza v najinem pogovoru.

Kako se je začela vajina zgodba?

Tega trenutka se spominjam v živo. S prijateljico sva klepetali in se bodrili v prvih letih starševstva, saj materinstvo ni bilo takšno, kot sva pričakovali. Moji hčerki sta že kot dojenčici izražali alergije, refluks, slabo sta spali in veliko jokali. Nezadovoljna z nasveti »saj bo minilo«, »naredili smo vse, kar smo lahko«, »ne zapletaj«, sem iskala rešitve.

Kultura

Kam bo možno brezplačno na Ta veseli dan kulture v Celju?

Takrat mi je prijateljica poslala videoposnetek Gaborjevega predavanja. Sedela sem v avtomobilu pred hišo, poslušala, verjetno imela odprta usta v začudenju, saj se mi je zdelo, da Gabor daje podnapise na tisto, kar se mi je zdelo, da čutim, vendar sama tega nisem znala ubesediti. Pri razvoju bolezni je en velik dejavnik, ki ga ne poznamo, na farmaciji in medicini nas o tem niso učili.

In ta dejavnik je, da okoliščine, v katerih živimo in kako smo bili vzgojeni, vplivajo na naša potlačena čustva, prepričanja in travme, te pa potem vplivajo na razvoj bolezni. O tem sem se veliko naučila od Gaborja, od leta 2020 sem namreč vključena v njegove izobraževalne programe.

Po izobrazbi ste farmacevtka. Pred leti ste se odločili zapustiti tovrstni svet in se podali na samostojno pot. Zakaj in kako je prišlo do te pogumne odločitve?

To ni bila lahka odločitev, sledila je intenzivnemu obdobju dela na sebi, razmišljanja o smislu svojega življenja ter zavedanja, v kakšnem svetu živijo otroci. Farmacevtski korporativni svet prinaša veliko stabilnosti in možnosti, vendar je tudi zelo rigiden zaradi naraščajoče zakonodaje in administracije.

Odločila sem se slediti svojemu srcu. Na svoj 38. rojstni dan sem napisala odpoved redni zaposlitvi z veliko mero mirnosti in radovednosti. Moj namen je pomagati ljudem, da živijo lahkotneje, bolj veselo, zdravo in povezano.

Dr. Gabor Maté nam torej s svojimi metodami pomaga, da ozavestimo svoje rane, travme in jih presežemo. Zakaj je to pomembno?

Že stari Grki so na tempelj v Delfih izklesali vodilo »Spoznaj samega sebe«. Zdi se, da ljudje skozi različna obdobja zgodovine naše notranje doživljanje razumemo in ubesedujemo na različne načine. A namen ostaja enak, spoznati sebe, zavestno izbirati in se odločati. V svojih coachingih pogosto vprašam, ali se je že zgodilo, da smo se pripeljali z avtomobilom domov, pa se polovice poti nismo spomnili. Takrat smo bili na svojem avtopilotu, naše telo nas je varno pripeljalo domov, vendar nismo bili zavestno prisotni.

Takšne in drugačne naučene kompleksne vzorce lahko nezavedno ponavljamo vsak dan. Ker pa naučeni vzorci temeljijo na naših preteklih izkušnjah, so z njimi tudi omejeni. In prav tu se manifestirajo naše nepredelane travme. Kot bi bili na avtopilotu, nepredelane travme omejujejo naše življenjske izbire v partnerstvu, starševstvu, karieri in pri skrbi za zdravje.

Pogosto celo tako daleč, da se nam zdi, da je trenutno stanje edina možnost. Pri tem čutimo nemoč, da bi se kaj spremenilo ali pa si govorimo, da nam je dobro, ker gre drugim še slabše. Dovoliti si upati, da nam je lahko vsem bolje, tega bi si želela pri ljudeh več.

Kaj sploh so travme?

Večina dojema travmo kot nekaj izjemnega, in če obstaja skupina ljudi, ki so »travmatizirani«, potem mi zagotovo nismo del nje. Vendar je naša družba prežeta s travmo. Travma ni tisto, kar se nam je zgodilo, ampak, kar se je zgodilo znotraj nas. Pri prometni nesreči je nesreča tisto, kar se je zgodilo, vendar je poškodba tisto, kar občutimo.

Slovenija

Otroška knjiga in ovčke, ki inovativno učijo o vrednotah

Po Gaborjevo delimo travme na tiste z veliko začetnico »T« in malo začetnico »t«. Travma z veliko začetnico so dogodki, ki se zgodijo ranljivim ljudem in se ne bi smeli zgoditi, npr. zloraba otrok, nasilje v družini, sovražna ločitev, izguba starša. Vendar Gabor poudarja, da travmatični dogodek ni enako travmi. Travma se zgodi znotraj osebe.

Travma z malo začetnico so dogodki, univerzalni vsaki kulturi, npr. sovrstniško ustrahovanje, ponavljajoči se grobi (dobronamerni) komentarji staršev, pomanjkanje čustvene podpore z negujočim odraslim itd. Še posebej visoko senzitivni otroci so lahko poškodovani na različne načine. Tako,da se zgodijo slabe stvari ali pa manjka dobrih stvari. Npr. manko čustvene povezanosti, izkušnja ne biti viden, sprejet. Starši so lahko ljubeči, a otrok ne dobi tistega, kar potrebuje. Vsak stresen dogodek ne pomeni travme. Oba tipa travm povzročita drobljenje lastnega jaza in vplivata na odnos posameznika do sveta.

In kako jih prepoznamo?

Da bi prepoznali, kako travma vpliva na naše življenje, jo moramo ozavestiti. Preden ozavestimo to možnost, bomo travmo težko prepoznali. Predvsem zato, ker v naši družbi veliko nenaravnega vedenja velja za normalno. Ljudje, ki pridejo k meni zaradi bolezni ali težav v družini, so običajno že odprti za možnost travme, presenečenje je običajno večje pri tistih, ki se soočajo z izzivi v službi. Tam namreč naš um nikoli ne bi pomislil, da so težave povezane z našim otroštvom.

Ali je možno travmo »zdraviti«? 

Vsekakor. Zdravljenje zame pomeni ustvariti pot nazaj do svoje celovitosti in izpopolnjenega življenja. Kako to narediti, je vprašanje, ki ga prejmem največkrat. Naj začnem s tem, da »zdravljenje travme« ni nekaj novega. Pravzaprav so zdravniki in raziskovalci tega področja zdaj že krepko v svojih srebrnih letih.

Mene so najbolj pritegnili Peter Levine kot ustanovitelj somatskega doživljanja, Eckhart Tolle s svojo prisotnostjo v sedanjosti, Daniel Siegel z raziskavami o starševstvu ter seveda Gabor Maté s številnimi zdravstvenimi primeri. Gabor je naredil tisto, kar nas vse čaka na tej poti. To je radovedno raziskovanje in odkrivanje sebe. Gabor namreč večkrat pove, da se mu njegovo delo ne zdi njegovo, saj temelji na povezovanju in integraciji različnih znanj.

Rad pa pove tudi, da bo njegov epitaf »Bilo je veliko več dela, kot sem pričakoval«. Kje začeti svojo pot proti celovitosti? Travma je vedno shranjena v telesu, zato je dober korak, da začnemo z njim.

Kako vemo, da delujemo iz travm, ki so nastale v otroštvu?

Kadar kot odrasli ne znamo ali ne zmoremo poskrbeti za svoje potrebe. Morda za naše slabo počutje celo krivimo druge. Ko usmerimo pogled znotraj sebe, nas preplavljajo čustva ali pa smo otopeli. Iz te perspektive preverimo nekatere svoje osnovne potrebe.

Slovenija

Izbrali tri inovativne turistične projekte Celja

Ali spimo osem ur na dan, se zdravo in redno prehranjujemo, z redno vadbo skrbimo za gibanje, redno jemljemo zdravila? Smo v zdravih odnosih in izražamo svoj »ne«, imamo v odnosih prostor za čustveno izražanje, se lahko odprto pogovarjamo? Se izpopolnjujemo in razvijamo svoje veščine in talente? Se duhovno nahranimo? Če pri kateri od teh potreb čutimo primanjkljaj, je to zato, ker še nimamo razvitih zdravih vzorcev. Preprosto ne znamo poskrbeti zase in to je znak travm iz otroštva.

Zakaj se travm ne smemo bati, zakaj jih ne smemo ignorirati ali jih celo potlačiti?

Mislim, da se nihče ne boji travm. Bojimo se potlačene bolečine, potlačene jeze, strahu, sramu, žalosti. Nikoli se nismo naučili, kako biti z neprijetnimi občutki, označimo jih lahko celo za negativne. Nisem še videla dojenčka, ki bi rekel, »ah danes pa ne bom jokal, saj me ni strah«. Slišala pa sem že veliko dobronamernih nasvetov, da naj pustimo otroka jokati, da se bo navadil. Navadil zaspati sam, navadil, da se »to ne dela« … Vendar se otrok ne navadi.

Otrok obupa, da bo slišan in razumljen. Ob tem pa se pri otroku ne razvijeta samozavest in zaupanje. Kot odrasli radi rečemo, da smo »pod stresom«, v resnici pa je stres v nas. Zapisan je v naš živčni sistem, poganjajo ga naša prepričanja o nas in o svetu. Za stres že vemo, da povzroča veliko neravnovesij v naši homeostazi, pa tudi v naših družinah in na delovnem mestu.

Zato je zame glavna motivacija, da travm ne ignoriram in da skrbim za svoje zdravje. Takoj za njo pa, da svet, ki ga ustvarjamo iz travm, nima lepe prihodnosti. Družbene neenakosti, porast telesnih in duševnih bolezni, iztrošena zemlja, podnebna kriza, vojne, v 21. stoletju imamo na voljo znanje in tehnologijo, da jo uporabimo za dobro vseh ljudi in ne le peščice.

Soočanje s travmami nas vabi k sočutju. Zakaj je sočutje pomembno, ko se soočamo s travmami?

Celimo se le v prisotnosti sočutja. To je nemogoče razumeti z umom, potrebno je občutiti in takrat tudi um razume. Pogosto ga zamenjamo z empatijo ter napačno sklepamo, da je to neko obupovanje, smiljenje in kuhanje v neprijetnih občutkih. Empatija je zgolj to, da se zavedamo, da čutimo stisko drugih.

Novice

Praznično dogajanje - V objemu luči, druženj in melodij

Vendar nas v primeru empatije čustva drugih preplavijo in čustva drugih doživljamo kot svoja. Empatija je dobra osnova za sočutje, ni pa ravno uporabna. Sočutje je aktivno večplastno stanje, ki zajema sprejemanje in razumevanje, pa tudi resnicoljubnost ter nove možnosti. Dokazali so tudi, da se spremeni stanje našega živčnega sistema, ko smo v stanju sočutja.

Sočutje ni rezervirano za terapevtske sobe, na voljo je vsem, ki so pripravljeni v sebi in drugih videti človečnost in narediti korak proti miru.

Kako torej travma vpliva na naše odnose in ne nazadnje na to, kakšni starši smo? 

Ob tem vprašanju se kar nasmehnem. Odnosi so živi, se razvijajo in v njih vlagamo svoj trud, energijo in ljubezen vse življenje. Pa naj bo to odnos, ki ga imamo sami s seboj, partnerski odnos, odnosi znotraj družine, sosedski odnosi ali odnosi s sodelavci. Pravijo, da je najbolj miren kraj na svetu puščava.

Zakaj? Ker tam ni ljudi. Zato bi bil preprost odgovor, da travma vpliva na prav vse v naših odnosih. Plasti doživljanja sem ubesedila v svoji knjigi, bi pa poudarila, da imamo v vsakem trenutku svojega življenja izbiro, da v odnosih delujemo iz svojih travm ali pa se naučimo drugače. Verjamem, da ozaveščanje travm vodi v bolj sočutno in povezano družbo.

Gabor Maté govori tudi o medgeneracijskih travmah. Imamo Slovenci kako posebej izrazito medgeneracijsko »rano«? In kakšen vpliv je imela naša skupna zgodovina na razvoj medgeneracijskih travm v Sloveniji? 

Lani sem obiskala cikel predavanj o Celjskih grofih v Pokrajinskem muzeju v Celju. Dotaknilo se me je, da je bil vzpon Celjskih grofov motiviran predvsem z željo po svobodi.

Verjeli so, da bodo, ko bodo imeli dovolj premoženja in vpliva, od cesarja prejeli potrdilo, da so svobodni. To se ni zgodilo in tudi v poznejši zgodovini smo bili Slovenci nemočni proti avtoriteti. Imeli smo vse priložnosti, da bi postali druga Švica, zakaj nam ni uspelo? Menim, da je ta nemoč globoko zasidrana v nas. Po drugi strani pa stereotipno veljamo za delavne in marljive povsod po svetu.

Sebe vrednotimo skozi delo. Ta odziv na travmo nas dela uspešne in pogumne. Davek, ki ga plačamo za to travmo, pa nosi naš zdravstveni sistem.

In kako lahko prekinemo neko medgeneracijsko travmo?

Začnimo pri sebi, to je vodilo vseh mojih delavnic. Dokler sebi ne podarimo tega, kar potrebujemo, tudi drugim ne moremo. V vsakem trenutku svojega življenja imamo izbiro, da delujemo iz svojih travm ali pa se naučimo drugače. In nihče ne pravi, da je ta pot preprosta, ni pa nemogoča. Zato osebnemu razvoju pravimo tudi »delo«. Dobro to delo ponazori tale pregovor: najdaljša pot, ki jo bomo v življenju prehodili, je pot od glave do srca.

Naslov znamenitega Gaborjevega filma, s katerim potujete po Sloveniji in ga predstavljate ljudem, je Modrost travme. Ali smo lahko za travmo hvaležni? 

Travma ni način učenja, ki bi si ga izbrali, se pa zgodi. Takrat na poti celjenja nekako postanemo hvaležni za to pot učenja in najdemo svojo modrost ter pot naprej. V dokumentarnem filmu je predstavljenih mnogo primerov, ki to potrjujejo. Nekateri ljudje tudi verjamejo, da so travme nujne zato, da rastemo in se razvijamo ali ustvarjamo. V to sama ne verjamem.

Travma zoži naše dojemanje sveta, omejuje naše odzive in prekine stik z našim doživljanjem v telesu. Hvaležna sem, da imamo avtonomni živčni sistem, ki nam v primeru travme omogoči preživetje. To vsekakor – hvaležna sem za preživetje. Za razvoj, ustvarjanje in sledenje dobremu pa menim, da bi bili dovolj stresni dogodki.

Kako ste se oziroma se vi soočate z lastnimi sencami?

Ljudje smo si podobni, pa vendar je vsaka izkušnja osebna. Moja izkušnja je zaznamovana z zdravjem. Dolgo časa sem verjela, da je moja občutljivost nadloga, ki jo moram ukrotiti, še posebej, ker je moje telo že od otroštva kričalo z alergijami in astmo. Zdaj jemljem svojo visoko senzitivnost kot dar, ki mi tudi hitro pokaže, kadar stopim v čevlje starih prepričanj in navad. Teh svojih senc se do svojih tridesetih let nisem zavedala, se pa nisem mogla skriti svojim zdravstvenim težavam.

Zdravljenje s kortikosteroidi od petega leta, skoraj 20 let na strogi prehranski dieti zaradi alergij ter seveda veliko nadzora nad okoljem zaradi alergije na pršice in pelode. Nadzor je bil dolgo časa moj mehanizem soočanja in znanje magistre farmacije mi je pri tem zelo pomagalo. Verjetno bi lahko tako še dolgo živela, če ne bi alergij izražali tudi moji hčeri. In tukaj je moj drug mehanizem soočanja. Zase nisem imela sočutja, ko pa sem si predstavljala, da bosta moji hčerki živeli z enakimi omejitvami, prilagoditvami in zdravstvenimi težavami, bi lahko jokala mesece.

Globoko se me dotaknejo zgodbe vseh otrok, ki nimajo privilegija, da so zdravi. In ta misel me še vedno motivira. V času študija pri Gaborju sem spoznala, da moram najprej poskrbeti zase, zato da bi lahko poskrbela za svoji hčeri. Naučila sem se tudi, kako je videti skrb zase, zato to znanje na svojih delavnicah rada delim tudi z drugimi. V svojem vsakdanu pa skrbim zase in svoje sence s prakticiranjem hvaležnosti, različnimi tehnikami meditacije in čuječnosti ter čajem v dobri družbi.

So vam metode Gaborja Matéja pomagale preseči konkretne tovrstne izzive?

Vsekakor. Najprej naj poudarim, da je modrost travme večplastna. Pred petdesetimi leti si bil čuden, če nisi pil alkohola. Danes vemo, da prekomerno pitje alkohola slabo vpliva na naše zdravje, odnose in lahko vodi v odvisnost. Kljub temu zavedanju si veliko ljudi še vedno težko prizna, da jim alkohol škodi.

Modrost travme v tem primeru bi bila, da sočutno razumemo, katero potrebo nam pitje alkohola izpolnjuje in kako jo lahko izpolnimo na bolj zdrav način. Zdaj pa naj preidem k svoji modrosti travme, ta je zavedanje, da postavljam potrebe drugih ljudi pred svoje. Ta vzorec me je zelo podpiral v življenju. Podpiral me je, na primer, ko sem vodila oddelek v farmacevtski industriji, pri uspešnih izvedbah projektov, za katere sem bila tudi finančno nagrajena.

Podpiral me je tudi v družinskih odnosih, kjer sem z lahkoto delovala kot nevtralizator čustev drugih. Vendar je ravno ta vzorec v mojem telesu kreiral veliko stresa, potlačevanja mojih pristnih čustev in izgubo stika same s sabo. Ravno ta vzorec je tisti, ki je največ prispeval k manifestaciji mojih alergij in astme. Večplastnost moje modrosti travme je v tem, da me pomoč drugim tudi izpopolnjuje, mi koristi in mi prinaša veliko veselja. Iz travme smo se zagotovo naučili uporabnih vzorcev, ki nas bodo podpirali še naprej, koristno pa je tudi, da opustimo tiste, ki niso takšni.

Ko sem se naučila razlikovati med skrbjo za druge iz travme in med skrbjo za druge iz mojega bistva, mojega srca, so moje alergije in astma izzvenele. Še več, izzvenele so tudi pri mojih hčerkah. Metoda dr. Gaborja Matéja omogoča ljudem ozaveščanje potlačenih čustev, celjenje svojih travm ali razumevanje in premoščanje vedenja, ki je nekoristno in osebo ovira, da bi naredila korak naprej ali živela polno življenje.

Poleg dinamike med skrbjo zase in za druge sem pri sebi premostila tudi vzorce »hrčkanja«, kaotičnega pospravljanja in nejasnega izražanja avtentičnega »ne«. Nekaj, kar pa me še spremlja, je zamujanje, kar zabava in nervira tiste, ki me poznajo.

Zahodna družba se sooča z epidemijo tesnobe, kroničnih bolezni in uporabe psihoaktivnih substanc, in to na vrhuncu svojega tehnološkega razvoja. Manjka nam čustvenega zdravja, ki je temelj za fizično zdravje. Vrata v čustveno kompetentnost nam razkrivate na igriv in lahkoten način tudi v svojem priročniku z naslovom: Kako se naučimo voziti kolo? Kako in zakaj je knjiga nastala? In komu je namenjena?

Knjiga je nastajala postopoma v času mojega intenzivnega osebnega razvoja. Občutila sem namreč veliko nemoč in frustracijo, da me mož in hčerki ne razumejo, kaj jim govorim. Hčerki sta se v tem obdobju učili voziti kolo in doletel me je tisti velik aha-trenutek, ko sem jim začela deliti moje znanje preko prispodobe s kolesom in so me razumeli.

Prispodobe sem prenesla tudi v svoje delo s strankami in ugotovila, da se ob njih zabavamo. To me je spodbudilo, da jih uredim v 10-tedenski proces. Knjiga je namenjena tistim, ki si želijo spoznati svoja čustva in se jih naučiti regulirati, ter tistim, ki želijo najti in živeti sebe. Tistim, ki želijo avtentično vzgojiti svoje otroke, in tistim, ki se zavedajo, da potrebujejo na novo vzgojiti sebe.

Knjiga Kako se naučimo voziti kolo je zapisana kot starševski motivacijski priročnik za avtentičnost, kjer prepletam izkušnje otrok in izkušnje odraslih.

In kaj vas sicer navdihuje in vam razpira krila?

Svet je čudovit, naše telo je čudežno in moje življenje je lepo. Navdih najraje najdem v naravi, gozdovih, na dolgih sprehodih, pri planinarjenju in vrtnarjenju. Narava me prizemlji in spomni, da smo vsi povezani. Krila mi razpirata hčerki, prijatelji, starši in še posebej moj mož. Hvaležnost, da sem se danes zbudila in imam na voljo še en dan, da sem radovedna, se učim, rastem in lahko pomagam drugim.