Nik Jarh

Sivka je vse življenje preživel v Celju. Zadnja leta je zaradi zdravstvenih težav invalidsko upokojen. Njegovo ljubezen že od mladosti predstavljata ljudska glasba in igranje na harmoniko. Z Dragom smo se o njegovi glasbeni poti pogovarjali po koncertu, ki ga je imel v prazničnem decembru v dvorani Pod gradom ob 40-letnici svoje glasbene poti.

Kronika

Uroš Vozlič zaradi umora za zapahe za več kot dve desetletji

Na koncertu, ki ga je poimenoval Kdor poje in igra, ne misli slabo, so kot glasbeni gosti sodelovali tudi ljudski godci in pevci, na koncertu je bil tudi župan Mestne občine Celje Matija Kovač, ki mu je v imenu občine podelil priznanje ob okrogli obletnici njegovega glasbenega delovanja. Na koncertu je bil ob njem na odru tudi njegov sedemletni vnuk, sin njegove edine hčerke, ki je tudi glasbeno nadarjena in igra več glasbil.

O igranju sem začel razmišljati, ko je oče kupil harmoniko. Najprej so starši mislili, da bo na harmoniko igral moj mlajši brat, a ni pokazal zanimanja. Imel je izredno lep glas. Nato sem začel na harmoniko igrati sam, moj vzornik je bil stric Rudi,« je začel opisovati svoje začetke Drago.

»Igrati sem začel pri šestnajstih letih kot samouk. Ljudski godci so mi pomagali, da sem spoznal harmoniko in se naučil, kako se kaj zaigra. Znanje sem nato dopolnjeval še sam. V pomoč so mi bili kasete in radio. Zelo rad sem zaigral na harmoniko povsod, kjer se je pelo. Ljudje so me radi vabili na različne dogodke, med njimi tudi rojstne dneve in druga praznovanja.«

Pri šestnajstih letih prvič na fantovščini

Ko je bil star šestnajst let, je igral na prvi fantovščini, leto kasneje je prvič igral tudi na poroki. »Prvo skupino z imenom Trio Drago Sivka sem ustanovil pri 23 letih, skupaj smo igrali deset let. Igrali smo na različnih prireditvah. Velikokrat smo nastopali za upokojence, bili smo gostje različnih občnih zborov, igrali smo ob dnevih žena, za martinovanje in tudi novo leto,« se čustveno spominja svoje glasbene poti.

»Prišel je čas, ko sem se posvetil igranju še na izletih. Tako je povsem spontano nastala skupina Frakla. Skupaj smo bili približno deset let. Razšli smo se zaradi različnih časovnih obveznosti in zanimanj. Sledilo je sodelovanje z Veselimi jahači iz Konjeniškega kluba Štore. Z njimi smo bili na snemanju tretje oddaje Polka majolka. Po vseh vajah in trudu ni bilo pričakovanega napredka, zato smo se razšli.«

Kmalu je Drago ustanovil novo skupino, s katero je igral in nastopal. »Ustanovil sem skupino Godci – Novi veseli jahači. Nismo se našli spontano. S trobentačem Francem Coletom sva se spoznala pri Veselih jahačih in potem nadaljevala v skupini Godci – Novi veseli jahači. Člani skupine so bili še Slavko Štingl, ki je igral kitaro in bas kitaro ter tudi pel, Franci Oset, ki je igral na bobne, Zvone Pezelj, ki je igral na kitaro«.

Tudi v tujini

S skupino so gostovali v Italiji in Avstriji. Bili so na snemanju petih Polk majolk. Veliko so igrali tudi po Prlekiji na srečanjih ljudskih godcev.

»Ponekod smo bili stalni gostje in nas še danes radi povabijo, čeprav se imenujemo Drago s prijatelji. Ta skupina je trajala do časa covida. V tem času sem huje zbolel, zato smo se razšli, a kljub temu ostali dobri prijatelji. Zdaj s skupino Drago s prijatelji nadaljujemo moje delo in nastopamo povsod, kamor nas povabijo. Velikokrat sodelujemo tudi na izletih po Sloveniji in tujini Ob tem zelo rad spremljam pevske skupine in zbore s harmoniko, če me pokličejo.«

Spoznal nove prijatelje, obiskal veliko držav

Drago pojasni, da je v minulih štiridesetih letih svoje glasbene poti spoznal veliko slovenskih šeg, veliko ljudskih pevcev, s katerimi so postali prijatelji. Ob tem je videl velik del sveta, ki ga nikoli ne bi obiskal, če ne bi igral harmonike. Organiziral je še deset srečanj slovenskih glasbenikov amaterjev, pri čemer sta mu ob strani stala Tone Vrabl in Jože Šantl.

Srečanja so bila kasneje še na Starem gradu, v mestnem parku, na Celjski koči. S skupino je dvakrat sodeloval tudi na festivalu Števerjan. Še vedno je povezan z društvom glasbenikov iz Podjune iz avstrijske Koroške. Srečajo se dvakrat letno, enkrat v Sloveniji, drugič na avstrijskem Koroškem. S skupimo igrajo na izletih po Sloveniji, v Avstriji, na Češkem, Slovaškem, Poljskem in v Nemčiji.

Stresno potovanje na Cres

»Vsak naš glasbeni izlet je bil po svoje najlepši. Najbolj stresen je bil izlet z trajektom na otok Cres. Ne znam plavati, zato se bojim vode. Ko smo se peljali s trajektom na Cres, mi je strah pomagala premagati harmonika.

»Vsi izleti so bili unikatni. Bistvo je, da ljudem zapolnimo prosti čas na izletu z glasbo in s petjem. Na prehojeno glasbeno pot so mi ostali lepi spomini, dobil sem številne pomembne življenjske izkušnje. V tem času sem spoznal veliko prijateljev glasbenikov. Najpomembneje, da z dušo in veseljem poslušaš ter sodeluješ z ljudmi. Noben denar ni toliko vreden kot vesela družba. Včasih je beseda hvala veliko vredna. Res je, da sem z igranjem tudi zaslužil, vendar pri meni je bil denar vselej na zadnjem mestu. Kajti če je družba zadovoljna, tudi kaj pade v žep.«

»Vedno mi je bila na prvem mestu družina, na drugem mestu so harmonika in dobri ter prijateljski odnosi,« je še dodal Drago Sivka, ki je po osnovnem poklicu izdelovalec spodnjih delov obutve. Nato je naredil še prekvalifikacijo za tesarja.

Pri različnih obrtnikih je opravljal predvsem gradbena dela, nekaj časa je imel tudi svoje podjetje kot čevljar, nato je vozil še taksi. Pred nekaj leti se je po zdravstvenih težavah invalidsko upokojil.