Andraž Purg

Vrsto let je Franc Šteharnik gonilna sila kulturnega in družabnega utripa v Gaberkah. A je ljubitelj kulturne dediščine ob tem hitro dodal, da brez prizadevnih članov društva Kulturnica Gaberke ne bi bilo številnih prireditev, ki so v kraj ob Družmirskem jezeru privabile številne obiskovalce od blizu in daleč.

Med drugim so bile zelo odmevne kravje dirke, prav tako so organizirali srečanja preseljenih prebivalcev zaradi rudarjenja, z Zavodom za kulturo Šoštanj so gostili 43. Linhartovo srečanje, društvo je znano tudi po organizaciji srečanj starodobnih kolesarjev in smučarjev, zdaj prirejajo Citrarski dan. V društvu so skrbeli tudi za dobrodelne dogodke. Klepetala sva v lepo urejenem prireditvenem prostoru Kulturnice Gaberke, ki je priljubljeno družabno stičišče vseh generacij.

Ko mu omenim otroštvo, ga spomini odpeljejo v zaselek Raduše pri Slovenj Gradcu, v katerem je odraščal. Njegova mama je rodila osem otrok, delala je v kmetijski zadrugi v Slovenj Gradcu. Ker po smrti moža ni mogla sama preživljati vseh otrok, je bila prisiljena nekatere dati družinam na večjih kmetijah – tudi Franca, ki je tako do konca osnovne šole živel pri tujih ljudeh.

Andraž Purg

Iz Raduš v Gaberke

Prvo zaposlitev je dobil v tovarni meril v Slovenj Gradcu. Kot pravi, je bila plača zelo slaba, zato mu je brat predlagal, naj se preseli k njemu v Gaberke in si zagotovi boljšo plačo v velenjskem premogovniku. »Njegov predlog sem takoj sprejel. Brat je takrat gradil hišo, zato sem mu pomagal pri gradnji. V Gaberkah sem spoznal ženo, s katero sva se poročila leta 1971. V zakonu sta se nama rodila sin Simon in hčerka Lidija,« se spominja. Prvo leto po poroki sta živela pri njenih starših, zatem sta se preselila v stanovanje v zgradbo gasilskega doma v Gaberkah, v kateri je Franc opravljal delo hišnika skoraj 20 let. Iz tega stanovanja se je z družino izselil, ko je nedaleč stran zgradil stanovanjsko hišo.

Družabnost povezuje

Franc je prepričan, da je vezivo vsake lokalne skupnosti družabnost. »Na prireditvah se ljudje družijo in spoznavajo, kar prispeva k prijetnemu vzdušju v kraju,« Leta 1964 je peščica zanesenjakov na njegov predlog organizirala prve dogodke, iz leta v leto jih je bilo več. »Da bi delovali bolj organizirano, smo leta 1988 ustanovili društvo Pustni komite Gaberke in ga pet let kasneje preimenovali v Kulturnica Gaberke, kar je skrajšano ime za Kulturno-turistično društvo Gaberke. V vlogi predsednika sem od leta 2001, že skoraj četrt stoletja torej.«

Andraž Purg

Negovanje dediščine

Kot pravijo njegovi prijatelji in znanci, ima Franc izjemen čut za ohranjanje kulturne dediščine. Zato je bil med drugim pobudnik srečanj starodobnih smučarjev in kolesarjev, prav tako je zbiratelj starih stvari – smuči, koles, delovnega orodja in številnih drugih pripomočkov.

Med drugim je zaslužen, da Lesjakov kozolec ni končal kot ruševina Premogovnika Velenje, temveč so ga na njegovo pobudo prestavili v bližino starega gasilskega doma v Gaberkah, kjer je danes poseben prireditveni prostor Kulturnice Gaberke.

Pod njegovim vodstvom so organizirali starodobno kolesarjenje in starodobno smučanje, s čimer so mladim generacijam omogočili vpogled v preteklost in spoznavanje navad ter običajev prednikov.

Tekmovale so krave

Kar nekaj let zapored so v Gaberkah organizirali kravje dirke. »Zamisel se mi je porodila med gledanjem televizije. Videl sem, kako kravje dirke organizirajo v sosednji Avstriji. Navdušen sem bil in sem si rekel, zakaj jih ne bi organizirali tudi pri nas. Zamisel sem predstavil članom društva in od besed smo prešli k dejanjem,« se spominja Franc, ki takrat niti slutil ni, da bodo kravje dirke postale pravi prireditveni »hit« v Šaleški dolini. »Kmetje so pripeljali svoje krave na tekmovanje. Pomerile so se v teku na razdalji 50 metrov, tekmovalno stezo smo uredili sredi travnika. Ne boste verjeli, nekatere krave so tekle celo v galopu. To je bilo za gledalce zelo zanimivo, zato se je obisk kravjih dirk iz leta v leto povečeval,« pojasni v smehu. »Kmetje so že približno mesec pred prireditvijo začeli pripravljati svojo kravo na tekmovanje, da bi se čim bolje odrezala. Tudi okrasili so jih, okrog vratu so jim nadeli venčke.«

Andraž Purg

Kravje dirke so navduševale enajst let zapored, privabljale so vedno več gledalcev, eno leto jih je prišlo približno sedem tisoč. »To je preraslo organizacijske sposobnosti našega društva, zato smo prenehali z njihovo organizacijo, a nas na njih še vedno vežejo zelo lepi spomini.«

Zdaj odzvanjajo citre

Dejavnosti društva Kulturnica Gaberke so odražale življenje v Šaleški dolini. Tako so se člani društva odločili, da bodo pozornost namenili tudi vsem tistim prebivalcem, ki so se zaradi posledic rudarjenja morali preseliti iz več kot petsto stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij v krajevnih skupnostih Pesje, Škale, Gaberke, Preloge in Družmirje. Osem let je namreč društvo organiziralo srečanje preseljencev. »Lepega odziva je bila deležna tradicionalna prireditev Veselo nedeljsko popoldne, na kateri smo gostili mlade glasbene ansamble, a jo je žal prekinila korona,« pojasni sogovornik.

Zdaj v Gaberkah odzvanjajo citre. »Citrarski dan smo naslovili prireditev, na kateri se predstavljajo citrarke in citrarji iz vse Slovenije. Pri organizaciji nam pomaga priznan violinist in citrar Peter Napret. Opažamo, da so citre še vedno zelo priljubljeno glasbilo med Slovenci. Želimo, da bi tudi Citrarski dan prerasel v tradicionalno prireditev.« Pod okriljem društva je dve desetletji delovala tudi ženska vokalna skupina Gaberški cvet, ki je požela bučne aplavze na številnih prireditvah. Da je Franc Šteharnik prejel že dve priznanji Občine Šoštanj za soustvarjanje kulturnega in družabnega utripa v lokalni skupnosti, tako ne preseneča. »Kultura je moj način življenja. Za obe občinski priznanji sem hvaležen. Prav tako za več priznanj, ki sem jih prejel od Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. Počaščen sem.«

Andraž Purg

In prihodnost društva?

Društvo Kulturnica Gaberke povezuje 145 članov. »V upravnem odboru društva nas je približno deset, ki smo tudi sicer najbolj prizadevni. Pri večjih organizacijskih zalogajih priskočijo na pomoč tudi drugi člani,« pojasni. Ob tem prizna, da ga skrbi prihodnost društva, saj ga je zapustilo nekaj članov zaradi selitve v drugi kraj, mlajši večinoma ne kažejo zanimanja za sodelovanje. »Mnogi mi pravijo, da bo društvo povsem zamrlo, ko se bom umaknil. Upam, da se njihove domneve ne bodo uresničile. Kdaj bom končal delo v društvu, sicer še ne vem. Upam, da mi bo zdravje še služilo.«

Franc ni eden tistih upokojencev, ki posedajo pred televizijskim zaslonom ali rešujejo križanke, raje se odpravi v delavnico ob hiši, v kateri mizari ali popravlja stara kolesa. Rad si nadene tudi kuharski predpasnik ali ureja okolico hiše. Med drugim skrbi za vnukinjo najstarejše trte lentovke. Posajena je pri kozolcu ob prireditvenem prostoru Kulturnica Gaberke in lepo uspeva, saj je na njej vsako leto kakšen grozd več.