Andraž Purg

Pravi, da se ne izpostavlja rad. Zato ne daje intervjujev. A je tokrat naredil izjemo, saj meni, da je prav, da kot predstojnik urologije komunicira z javnostmi. Z Novim tednikom je pred mnogimi leti sodeloval njegov oče, znan celjski lekarnar, ki je za naš časopis pisal kolumne o zdravilnih rastlinah. Njegova mama je bila glavna sestra v celjski bolnišnici. Ob takšnih starših ni presenečenje, da je vpisal študij medicine.

Bil je najboljši študent v svoji generaciji. »Pravzaprav sva imela enako najvišje povprečje s prijateljem Draganom Kovačićem, direktorjem Splošne bolnišnice Celje,« pojasni urolog Klemen Jagodič, ki je s kolegi na celjski urologiji oral ledino na področju robotske kirurgije raka prostate pri nas.

Tudi njegova žena je zdravnica, sin študira dentalno medicino, hči je gimnazijka, ki trenira ples. Fotografiranje pa že vrsto let navdušuje Klemna: »Da ujamem pravo svetlobo, sem pripravljen vstati tudi sredi noči in se odpeljati na izbrano mesto,« pravi.

Pogovarjala sva se v njegovi pisarni na urološkem oddelku Splošne bolnišnice Celje, potem ko je končal nočno dežurstvo. »Bila je pestra noč. Kar nekajkrat sem moral posredovati pri bolnikih,« pojasni specialist urologije, ki je bil septembra imenovan za predstojnika oddelka za urologijo: »Včasih so se zdravniki potegovali za mesto predstojnika, danes te velike odgovornosti ne želi sprejeti skoraj nihče.«

Preventiva šepa

Pravi, da zdravniško kariero gradi na dveh temeljnih ciljih. »Vsakomur želim, da bi doživel sto let. In da bi živel čim bolj kakovostno.« A se pri svojem poklicnem delu med drugim sooča s hudimi rakavimi obolenji prostate, ledvic in mehurja, zaradi katerih ugašajo življenja tudi veliko mlajših bolnikov.

Andraž Purg

»Rak prostate je v zahodnem svetu v porastu, saj smo starajoča se družba, povprečna življenjska doba se povečuje. Na področju urologije smo glede preventive še precej šibki v primerjavi z ginekologijo. Ženske hodite na ginekološke preglede, tudi če nimate zdravstvenih težav. Večina moških pride k urologu, ko se težave že pojavijo,« pojasni in doda, da je število specialistov urologije v Sloveniji manjše kot število ginekologov.

»Tudi na našem oddelku se soočamo s kadrovsko podhranjenostjo. Smo manjša ekipa, zato se vsaka dolgotrajnejša odsotnost kolegov zelo pozna. Imamo veliko dela v treh ambulantah, ob tem opravljamo operacije in dežurstva. Bolnike z rakom, ki so ogroženi, operiramo prednostno, zato morajo drugi čakati nekoliko dlje.«

Tveganja

Če je pri bolniku rak prostate odkrit v zgodnjem obdobju in je višje stopnje malignosti, mu z operacijo prostate omogočijo nadaljnje življenje. Pravi, da večina bolnikov z rakom prostate nima nobenih težav. Žal lahko odstranitev prostate pušča dolgotrajne težave. »Bolnikom pogosto podam primerjavo – če si zlomite nogo in vas v bolnišnici ustrezno oskrbimo, lahko po vrniti domov že naslednji dan peljete ženo na ples. Ko pridete na operacijo prostate zaradi raka v začetnem obdobju, z operativnim posegom tvegamo, da boste imeli po posegu težave z zadrževanjem urina in s spolnostjo. To seveda negativno vpliva na kakovost bolnikovega življenja. Mlajši kot je bolnik z rakom prostate in ga ne zdravimo, večja je verjetnost, da bo zaradi te diagnoze umrl,« pojasni.

Andraž Purg

Prvi v Sloveniji

Splošna bolnišnica Celje je leta 2010 kot prva v Sloveniji orala ledino na področju robotsko asistirane kirurgije. In koliko robotskih operacij prostate so naredili v petnajstih letih? »Približujemo se številki 3500. K nam še vedno prihajajo bolniki iz vse Slovenije, kljub temu, da danes tovrstne posege opravljajo tudi v drugih bolnišnicah. Prve robotske operacije so trajale od jutra do večera, danes lahko opravimo tudi po tri na dan. Operacije prostate res dobro obvladamo,« poudarja.

Kako jim je prav v Celju uspelo opraviti pionirsko delo na področju robotskih operacij prostate, ga vprašam. »K temu je pripomoglo več dejavnikov. Med drugim jasna vizija in vztrajnost prejšnjega predstojnika oddelka za urologijo dr. Sandija Poteka. Zahvala gre tudi nekdanjemu direktorju Splošne bolnišnice Celje Marjanu Ferjancu, da si je upal podpisati pogodbo za nakup robotske opreme. Ocenil je, da smo na celjski urologiji zaupanja vredna ekipa. Naša bolnišnica ni zelo velika, zato v projekt ni bilo vpletenih veliko odločevalcev. Sicer ni šlo vse gladko. Bolnišnica je morala prepričati zdravstveno zavarovalnico, ki se je najprej upirala plačilu in trdila, da obstajajo tudi cenejše metode zdravljenja.«

Izjemna natančnost

Celjska bolnišnica je, kot še poudarja, strateško usmerjena v uvajanje najnovejših tehnologij in metod zdravljenja. »Cilj bolnišnice ni ustvarjanje dobička, ampak zagotavljanje čim boljših pogojev za medicinsko delo in skrajševanje čakalnih vrst. Operativni posegi z robotom so bolnikom prijaznejši, bolniki po tovrstnih operacijah hitreje okrevajo.«

Andraž Purg

Sistem robotskih operacij prostate nenehno nadgrajujejo. Spomladi je bolnišnica nabavila nov robotski sistem da Vinci Xi. To je najnovejši model, ki omogoča še natančnejšo izvedbo najzahtevnejših posegov. Stal je približno dva milijona evrov, kar je za celjsko bolnišnico velik finančni zalogaj.

»Če bolnika z rakom prostate operiramo v zgodnjem obdobju obolevnosti, mu lahko odstranimo celotno rakavo prostato. Robot nam omogoča, da režemo do milimetra natančno, vendar ne moremo izrezati rakavih celic zunaj območja obolele prostate. Če se rak razširi, lahko bolnik kljub opravljeni operaciji umre,« poudari.

Zahteven poseg

Na urološkem oddelku obravnavajo tudi bolnike z rakom ledvic in rakom mehurja. Po Jagodičevih besedah jim največji izziv predstavlja operacija raka mehurja. V določenih primerih je potrebno bolniku narediti nov mehur iz črevesja. »To je zelo zahteven operativni poseg tako za bolnika kot za medicinsko osebje. Traja ves dan. Takrat morava biti v operacijski ekipi dva zelo izkušena urologa, da ne pride do morebitnih zapletov. Tovrstne operacije opravljamo kljub zavedanju, da bo približno polovica bolnikov najverjetneje umrla v roku od enega do dveh let. Bolniki z rakom mehurja so večinoma kadilci, zato jih spodbujamo, naj prenehajo kaditi. To je huda odvisnost, zato mnogi ne zmorejo volje in moči, da bi se je osvobodili.«

Kot še pravi, lahko onkološkim bolnikom podaljšujejo življenje tudi s sodobnimi zdravili. »A naš glavni cilj je, da jih tako dobro oskrbimo, da tovrstnih zdravil ne bi potrebovali oziroma bi jim jih predpisali čim kasneje.«

Andraž Purg

Kako pove slabo novico?

Strinja se, da je v medicini zelo pomembna komunikacija med bolnikom in zdravnikom. Še posebej premišljena in sočutna mora biti, ko je bolniku treba povedati, da so možnosti za ozdravitev slabe. »Starejšemu bolniku skušam slabo novico čim bolj omiliti. Ne povem mu vsega. Tako mu prihranim dodaten stres. Nekateri se zaradi demence niti ne zavedajo povsem resnosti bolezni. Mlajši bolniki večinoma slutijo oziroma znajo marsikaj razbrati iz moje nebesedne komunikacije – obrazne mimike in tona glasu. Nekateri bolniki želijo slišati resnico, drugi ne.«

Vedno pokliče na pogovor tudi svojce bolnikov. »Njim povem vse po resnici, saj morajo biti seznanjeni z vsemi dejstvi, čeprav je tudi zanje to stresno in boleče. Pri najtežjih bolnikih sodelujemo z onkološkim inštitutom, ki tudi presodi, kdaj je čas za paliativno oskrbo.« Sicer so na urološkem oddelku tudi najtežjim bolnikom vedno na voljo za kakršnokoli dodatno pomoč.

Izzivi predstojnika

»K sreči prevladujejo zgodbe s srečnim koncem, saj večina bolnikov po operaciji prostate dobro okreva. Kar zadeva robotske operacije prostate, imamo res vrhunsko znanje. To nam priznavajo tudi drugi,« poudari.

A se kot predstojnik urologije sooča tudi z drugimi izzivi. Njegov cilj je jasen. Na urološkem oddelku želi v naslednjih letih zagotoviti pogoje za še učinkovitejše strokovno delo.

»To pomeni, da se bomo morali kadrovsko okrepiti, saj bomo le tako lahko širili ter nadgrajevali kakovost naših medicinskih storitev. Vse svoje znanje želim v čim večji meri prenesti na mlajše kolege. Da bomo še bolj strokovno uigrana ekipa. Če mi bo vse to uspelo uresničiti, bo to moj največji uspeh v karieri.«

Andraž Purg

Pomembno je zaupanje

Slišala sem pohvale na račun njegovega strokovnega dela ter sočutnega odnosa tako do bolnikov kot tudi do njihovih svojcev. »Me veseli, če to zaznavajo in cenijo. Tudi meni je lepo, če pridem na neko storitev in sem deležen prijazne obravnave ter nimam občutka, da sem le številka v nizu mnogih. Veste, tudi zdravniki smo zgolj ljudje, imamo različne značaje. Na stres, ki je pri našem delu zelo pogost, se različno odzivamo. S sodelavci si prizadevamo ustvariti okolje, v katerem se bolniki počutijo varno in pomirjeno. Da jih ni strah,« pojasni in doda, da je v procesu zdravljenja pomembno zaupanje med bolnikom in zdravnikom.

»Včasih mi bolnik ne pove vsega. Najpogosteje zaradi strahu. Spodbujam ga, da se odpre in spregovori o vsem, kar ga pesti. Ko premosti strah in se sprosti, pogovor lažje steče. Tako gradiva zaupanje. Več informacij kot imam o bolniku, bolje lahko nadziram njegovo zdravstveno stanje.«

Avtor fotografije: Klemen Jagodič

Tudi ženini nasveti?

V celjski bolnišnici dela tudi njegova žena. Je zdravnica, specialistka anesteziologije in reanimatologije, prav tako ima doktorat in specializacijo iz psihiatrije ter certifikat za paliativno terapijo. »Ponosen sem na svojo življenjsko sopotnico, ima veliko strokovnega znanja, poleg tega je ljubeča ter pozorna žena in mama,« poudari. Zanima me, ali se doma pogosto pogovarjata o službenih obveznostih, povprašata drug drugega za nasvet.

»Se zgodi, a ne pogosto. Če potrebujem informacijo z njenega strokovnega področja, se seveda posvetujem z njo, saj ima res zelo veliko znanja. Sicer pa službene obveznosti, če je le mogoče, raje puščava pred domačim pragom. Veste, kot starša mladostnikov imava veliko drugih izzivov, ki jim prav tako morava biti kos.«

Avtor fotografije: Klemen Jagodič

V kovček najprej fotoaparat

Velika verjetnost je, da boste Klemna srečali kje v naravi s fotoaparatom. Ta pomirjujoč konjiček je zanj kot nekakšna protiutež stresnemu delu. Predvsem pa je fotografiranje, kot poudarja, njegova strast. In to že vrsto let. »Fotografski aparat me je prevzel v osnovnošolskih letih. Takrat sem spoznal znanega celjskega fotografa Boža Berka. Oba, tako oče kot sin, sta že pokojna. Njima sem hvaležen za prve napotke glede fotografiranja. To je bil čas, ko smo v fotoaparat vstavljali film s 36 posnetki in smo zelo dobro razmislili, kaj bomo fotografirali. Ob rojstvu sina sem začel uporabljati digitalni fotoaparat in s tem se je tudi v naši družini začela digitalizacija trajnih fotospominov.«

Pozorno spremlja razvoj fotografske opreme, zato ima doma več fotoaparatov. »Ta konjiček sicer ni poceni, zato vsako leto privarčujem nekaj denarja, da si kupim kakšen nov kos fotografske opreme. Današnja tehnologija omogoča ustvarjanje več kot tisoč posnetkov v minuti, kar mi koristi tudi, ko fotografiram hčerko na plesnih tekmovanjih,« pojasni. Ob tem se spomni, kako si je pred leti nabavil majhen fotoprinter, ki ga je nosil tudi na dopust. »Zato je bilo v mojem kovčku vedno premalo prostora za oblačila. Vanj sem najprej dal fotoaparat in fotoprinter. To mi je bilo najbolj pomembno.«

Avtor fotografije: Klemen Jagodič

Zlata ura

Najraje fotografira krajino. »Fotografiranje je zame lovljenje pravih trenutkov.« Pomembno je, kot mi pojasni, da ujame pravo svetlobo. Tisto ob zlati uri – prvi in zadnji uri sončne svetlobe v dnevu. To so trenutki tik pred sončnim vzhodom in po njem ter pred sončnim zahodom in po njem.

»Če imam srečo, se nebo takrat zelo lepo obarva, če je še kakšno jezero zraven, lovim še odseve na vodni površini. V poletnih mesecih sem pripravljen vstati tudi sredi noči, da pridem ob sončnem vzhodu na želeno mesto. Kdaj tudi zaman, saj vreme ni vedno takšno, kot si želim.«

Ni še razstavljal in o fotografski razstavi tudi ne razmišlja. Fotografije objavlja na svojem profilu Facebook. »Fotografiram, ker v tem neizmerno uživam. To je res lep, pomirjujoč in sproščujoč konjiček. Podoben je ribolovu.«

V času covida je s fotoaparatom pogosto zahajal ob Šmartinsko jezero. »Lahkoverno sem mislil, da nas tam ne bo veliko, a se bolj nisem mogel ušteti. V tistem času so se k jezeru zatekali mnogi, ne le fotografi in ribiči. Srečal sem številne prijetne ljudi. Z veseljem sem fotografiral ribiče z ribjim ulovom, ki so ga potem spustili nazaj v jezero.« Rad fotografira tudi Cerkniško jezero, prav tako živali, med drugim ptice, ki od fotografa terjajo zvrhano mero potrpežljivosti. »Mojo pozornost privabljajo tudi cerkve na gričkih ter gradovi. Tudi Celjski grad seveda. Sicer je celotna Slovenija polna fotogeničnih kotičkov.«

Kovačeva kobila je ...

Novo leto je svojevrstna prelomnica v življenju vseh nas. »Nisem tip človeka, ki bi si ob poslavljajočem letu postavljal cilje, ki jih želim doseči v nove letu. Tako kot vsi, si tudi jaz želim predvsem zdravje, pa naj se sliši še tako klišejsko.« Ob tem prizna, da rek – kovačeva kobila je vedno bosa – drži tudi zanj.

»Verjamem v dobro v ljudeh,« poudari, zato upa, da bomo kot družba kos vedno bolj zahtevnim izzivom časa. Želi si namreč, da bi tudi njegovi vnuki lahko kakovostno živeli s svoji domovini. »Skrbita me naraščajoča nestrpnost in nasilje v naši družbi, sploh med mladimi. Tudi v Celju smo žal priča nasilništvu. Menim, da moramo starši prevzeti svoj del odgovornosti, saj je k temu v veliki meri doprinesla permisivna vzgoja. Predvsem pa se bomo morali kot družba vrniti k temeljnim življenjskim vrednotam,« je prepričan.

Njegov sin uspešno študira dentalno medicino, hči obiskuje celjsko Gimnazijo Lava, ob tem trenira disco dance, pri čemer niza uspehe na tekmovanjih v domovini in tujini. »Z ženo si želiva, da bi hčerka uspešno prebrodila burna najstniška leta.«

Je zelo naporno, ga vprašam. »Zame kot očeta zelo. ..« (smeh)