»Ladje ne potopi morje, ampak neumen človek«
Da to delo ni za cmere, o poklicu kapitana ladje pravi Celjan Bojan Koštomaj. Medtem ko je v vojni mornarici nekdanje skupne države med drugim spremljal potovanja Josipa Broza – Tita in nadzoroval morsko mejo, je s prestopom v civilno mornarico plul po morjih sveta, največ ob obalah Tihega oceana. Na morju je preživel marsikateri rojstni dan, včasih je med valovi dočakal novo leto, tudi vest o rojstvu starejšega sina ga je dosegla, ko je plul nekje v divjini. Z ženo Marijo sta se navadila, da ne moreta biti skupaj 24 ur na dan. Danes upokojeni kapitan pravi, da je elektronika pomorstvu odvzela velik čar. Kljub temu mu je misel na krmarjenje ladij še vedno pri srcu. »Kdor se enkrat okopa pod jadri, ostane večno slan,« odgovori na vprašanje, ali bi še stopil za krmilo. Izpregel je lahko le tako, da ni podaljšal licence za to delovno mesto.
Morje dojema kot del narave, ki se je človek ne sme bati, mora pa jo spoštovati. Pojasnil je, da med valove nihče ne sme riniti z glavo, saj jih lahko v tem primeru dobi po njej. Če bi doma imeli denar in če bi se lahko za študij odločil glede na svoja zanimanja, bi se vpisal na akademijo za likovno umetnost. Ko je obiskoval gimnazijo, sta ga namreč navduševala risanje in slikanje. A njegova pot je bila začrtana drugače.
Po osnovni šoli je postal štipendist sekretariata za notranjo obrambo v Celju. Po srednješolskih letih je izobraževanje nadaljeval na Mornariški vojni akademiji v Splitu in se nato zaposlil v mornarici nekdanje skupne države.
Kot podporočnik je najprej delal na patruljnih protipodmorniških ladjah. »To je zelo podobno, kot bi delal na drugih ladjah, le da je treba računati v treh dimenzijah, treba je biti pozoren na dogajanje v globinah,« je razložil. Države so takrat sobivale v miru, na vajah pa so se pripadniki mornarice seveda urili, kako ravnati v primeru napetosti. Koštomaj se spominja tridnevnih vaj, ko ob sebi ni imel pomočnika. Brez prekinitve ni spal več kot 48 ur, po končani službi pa ni mogel zatisniti očesa. Ko mu je končno le uspelo zadremati, je nato nepretrgoma spal 26 ur.
Od »fakinov« do maminih sinčkov
Leta 1979, ko je bil star 26 let in je imel čin poročnika fregate, je dobil prvo samostojno dolžnost komandanta patruljne ladje. Že tako mlad je postal odgovoren za vse postopke svoje 50-članske posadke. »Če povem nekoliko karikirano, sem moral skrbeti za vse, bdel sem nad tem, kaj so člani posadke jedli, kako so se počutili, in jim pomagal reševati težave, ki so se zgodile pri njih doma. Ob tem sem moral žonglirati še s svojimi nadrejenimi.«
Na omejenem prostoru skrbeti za kup posameznikov z različnimi zanimanji in pričakovanji, je bila odlična šola za delo z ljudmi. »Najlažje je bilo delati s ›fakini‹, najtežje sem prenašal mamine sinove. Kakor hitro so fantje prišli na barko, sem videl, kdo kam sodi. In redkokdaj sem zgrešil.« Naučil se je še sodelovanja s starešinami – z oficirji in s podoficirji. Brez iskanja kompromisov ni šlo, je dejal. In dodal, da je na ladji pomembna tudi hierarhija, ve se, kdo sedi na katerem stolu.
Foto: Andraž Purg
»Če imaš dobro ekipo, je zelo lahko biti vodja. Ko pride do preizkušenj, mora vsak na svoji ravni sprejeti odločitve. Podpiral sem to, da so oficirji sami odločali o nekaterih stvareh. Nihče pa ni smel preskakovati vrste, če je imel nad sabo nadrejenega. Če to dopustiš, nastane anarhija.«
»V jugoslovanski vojni mornarici sem sodeloval z ljudmi, ki so imeli različna porekla. A nacionalna pripadnost ljudi zame ne igra bistvene vloge. Pomembno mi je le, ali je človek človek. Seveda je bilo veliko ljudi, ki so se skrivali za svojim činom.«
Preberite več v Novem tedniku
