Nik Jarh

V vsej svoji bogati karieri je uspela ohraniti izjemen čut za kolektiv in mlajše sodelavce, ki jim je še danes vzor in mentorica. Ne le novinarska, tudi življenjska. S svojimi predhodniki je v našem uredništvu postavljala temelje novinarstva, ki veljajo še danes. S svojo verodostojnostjo, objektivnostjo in visoko etično držo je vsem dala izjemno popotnico za naprej. V pogovoru je začutiti, da se svojega doprinosa Novemu tedniku morda ne zaveda povsem. Še vedno ohranja skromnost. A pustila je izjemen pečat. Ne le v časopisu, ampak v celotni regiji. Tatjana Cvirn je bila več kot polovico svojega življenja zvesta Novemu tedniku kot novinarka in dolgoletna urednica.

»Lep občutek je vstopiti v te prostore, v katerih obujam spomine. Rada pridem, čeprav ne pogosto, saj vem, da to moti delovni ritem,« pravi, ko se srečava v uredništvu, kjer je delala še v začetku lanskega leta. Toda Tatjana nikoli ne moti delovnega ritma. S svojim znanjem in prihodom ga še vedno bogati.

Ker sva bili vrsto let sodelavki, sem jo med pogovorom tikala.

Del Novega tednika si bila več kot 40 let, torej več kot polovico vse zgodovine obstoja časopisa.

Takšnih dinozavrov, kot sem jaz, res ni veliko, kajne … (se nasmeji). Novi tednik je od nekdaj bil »kovačnica« kadrov za druge medije. Nekaj kolegov je odšlo drugam, jaz pa sem vedno ostajala ... Delo tukaj me je izpolnjevalo. V medijski hiši so mi ponujali nove priložnosti in nisem čutila potrebe, da bi odšla delat drugam.

Je k temu kaj pripomogla tudi pripadnost lokalni skupnosti?

Ljubljana mi niti v času študija ni zlezla pod kožo. Vedno sem bila vesela, ko me je na tej strani Trojan po turobnem ljubljanskem vremenu pričakalo sonce. Celje mi je od nekdaj pri srcu, tu začutim pripadnost, domačnost, ljudi in tudi probleme, ki jih tarejo. To je bil tudi eden od razlogov, da me službe v Ljubljani niso posebej zanimale. Drugi je bil ta, da sem imela štipendijo te hiše in me je čakala služba v Celju. Morda je bila kriva tudi želja po ne preveč adrenalinskem življenju, saj imam rada predvidljivost, utečenost, tudi varnost. Mladi takšne varnosti nimajo več, ko se odločajo za službo, zato jim je morda težje, kot je bilo meni.

V lokalnem okolju si kot novinar, urednik bližje ljudem in njihovim zgodbam. Vsi v uredništvu smo opazili, da ti je bilo to pomembno.

Ves čas sem tehtala med dvema stvarema. Na eni strani me je zavezovala zgodovinska vloga Novega tednika, ki je od nekdaj kronist časa v prostoru, v katerem deluje, in njegov sooblikovalec. Zato je bilo na prvem mestu spremljanje dogajanja in problematike v tem okolju. Na drugi strani pa je bilo pomembno, da je časopis prinašal zgodbe običajnih ljudi. Po njihovih odzivih sem vedela, da to radi berejo in da to tudi pričakujejo od časopisa. Zato smo imeli veliko akcij, v katerih so bralci lahko sodelovali. Ker so tako tudi oni ustvarjali časopis. Ta povezava z okoljem, v katerem časopis deluje, je bila zame zelo pomembna.

V vseh letih tvojega urednikovanja ni bilo niti ene senzacionalistične naslovnice ali zgodbe! Kako ti je uspelo, da si zmogla ohranjati tako visoko raven verodostojnosti?

Novi tednik ni bil nikoli časopis, ki bi moral na tak način prodajati svoje zgodbe. Priznam, da so me obremenjevali podatki o branosti, ki so bili pomembni za delo hišnega marketinga: večja branost – več oglasov. Res je tudi, da bi lahko povečali prodajo, če bi bile naslovnice in zgodbe senzacionalistične, ampak kot urednica nisem mogla nikoli narediti tega »salta mortale« in tudi novinarji so se s tem strinjali. Rdeča nit časopisa je že desetletja resno in neskomercializirano novinarstvo in vesela sem, da je to ohranjeno še danes. Novinarje sem pošiljala na teren, da prinesejo zgodbe, ampak nikoli na senzacionalističen način. Vse se da zapisati verodostojno in tako, da se dotakne ljudi in da o tem razmišljajo. To je bilo moje vodilo.

Se zavedaš, da si s tem pustila neizbrisljivo sled tudi pri mlajših novinarjih?

To ni samo moja zasluga, čeprav drži, da odgovorni urednik postavlja okvirje dela. Takšni so bili postavljeni že pred menoj. Sledenje verodostojnosti je stvar celotnega kolektiva. Če ima človek ob sebi zanesljive sodelavce, ki znajo narediti tako, kot je treba, ni težav. Težave so lahko na strani lastnikov, vodstva, marketinga, ki bi morda želeli drugače. V teh odnosih so bile kdaj kar glasne razprave, ko sem se zavzemala, da mora časopis ohraniti pokončno držo in biti to, po čemer ga bralci prepoznavajo skozi vso zgodovino. 80 let! V Sloveniji ni veliko takšnih časopisov. Sploh v času mojega urednikovanja so se pojavili občinski mediji in brezplačniki, konkurenca je bila vedno večja, kar je pomenilo, da smo morali iskati nekaj novega in zanimivega za bralce. Ves čas smo morali razmišljati, zakaj bi nekdo v poplavi časopisov bral ali naročil Novi tednik in kaj je tisto, zaradi česar je tednik zanimivejši od drugih.

Uredniško delo je izrazito stresno, ne pozna praznikov in koncev tedna. Ti pa si mama dveh otrok, ki si ju vzgajala sama. Si kdaj glede na to vendarle pomislila, ali je takšno stresno delo vredno vsega truda?

Delo novinarja se nikoli ne konča. Veliko je bilo neprespanih noči, še posebej v kriznih situacijah ali pa v času kakšnih groženj s tožbami. Toda nekako sem uspela. V nobeni službi ni preprosto, vsi se kdaj soočajo s težavami, le obupati in odnehati človek ne sme. Žalosti pa me, da gre novinarstvo v smer, ki mi ni všeč. Verodostojni in resni mediji izgubljajo pomen. Na udaru so predvsem tiskani mediji. Nikjer v svetu ne vedo, kako ta problem rešiti, saj če bi vedeli, bi imel marsikakšen časopis danes drugačen status. Žal se zdi, da lastnikov pogosto ne zanima novinarstvo, pač pa le dobiček. Odpuščanje novinarjev, ki smo mu v Sloveniji priča zadnje čase, ne more biti rešitev za to, da bi ljudje posegali še po čem drugem kot po »instantnih« novicah na spletu.

Omenjaš »instantne« novice. Kaj pa naivnost ljudi, ki nasedajo nepreverjenim informacijam?

Ne bi rekla, da je kriva naivnost, gre bolj za to, da se ljudje niti ne sprašujejo, zakaj se je neka informacija pojavila in kaj je v ozadju. To je stvar nenehnega učenja. Otroci bi morali že v šolah pridobiti znanje, kako se znajti v prostoru neskončnih spletnih zadev, kako ločiti verodostojne informacije od lažnih. Splet je žal prosto lovišče, kdorkoli lahko objavi, kar želi.

Novi tednik se nikoli ni ustavil samo pri informacijah iz tega okolja. Tudi pomen svetovnih dogodkov si znala povezati z našo regijo.

Regionalni medij naj bi se prvenstveno posvečal okolju, kjer nastaja. Toda Novi tednik ni izoliran mehurček v širšem prostoru. Zato smo sledili dogajanju doma in v svetu ter ob odmevnih dogodkih poiskali ljudi, ki so jih doživeli, zapisali smo njihove izkušnje in vtise. Odmeve na svetovne dogodke smo tako umestili v naš prostor in s tem našli povezave med lokalnostjo in globalnostjo. Ostre meje je nesmiselno postavljati. Zdelo se mi je fascinantno, da je že v davnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja odličen novinar in urednik Jure Krašovec po potresu v Skopju sedel na letalo v Levcu in odletel na kraj dogajanja ter v Novem tedniku nato objavil reportažo. Torej so že v tistih časih v uredništvu iskali širše zanimive dogodke ne glede na regionalnost.

Te je katero obdobje še posebej zaznamovalo kot novinarko ali urednico?

Vse nas je zaznamovala vojna v Sloveniji, ko je bilo treba pripraviti časopis kljub negotovosti in strahu. Tudi požar naše medijske hiše nas je vse zaznamoval, a ne le zaradi ogromne škode, pač pa tudi izrednih razmer, v katerih smo nato delali nekaj časa. Kmalu za tem so sledile še hude poplave v devetdesetih letih, ko je bilo treba na hitro pripraviti izredno izdajo Novega tednika, kar je bil za takratne tehnične zmožnosti velik dosežek. Uspelo nam je zaradi zagnanosti kolektiva in zavedanja, da je treba dati ljudem čim prej in čim več informacij. To vodilo me je kasneje spremljalo pri urednikovanju, torej takojšnje odzivanje na dogajanje. Naučila sem se, kako delati v izrednih razmerah, ko ni veliko časa za premislek, in kako se nanje odzivati. Spleta takrat še ni bilo, bil pa je Radio Celje, kjer smo objavljali najbolj sveže novice in bili prvi informatorji ob izrednih dogodkih v regiji, zato je bil radio za mnoge poslušalce nepogrešljiv. Z razvojem spleta pa so se pojavile dileme, kako kombinirati vse tri medije, da bi informacije dosegle čim več bralcev in poslušalcev.

Ne mine teden, da se na naše uredništvo ne bi obrnil nekdo s težko življenjsko situacijo, ki je zanj nerešljiva. Te je kakšna zgodba, o kateri je časopis poročal, v karieri še posebej dotaknila?

Težko je izpostaviti en primer. Pogosto smo šli po sledeh težav naših bralcev in skušali pomagati. To, da so se ljudje obračali na nas, je pomenilo, da so verjeli, da lahko nekaj premaknemo, spremenimo, kar sicer ni bilo vedno mogoče. Tudi mi smo pri iskanju odgovorov naleteli na ovire ali zaplete. Spomnim se zgodbe o treh sestrah, ki so ostale brez staršev in v dolgovih. Grozilo jim je, da bodo ostale dobesedno na cesti. Kolegičin članek o tem je sprožil val pomoči bralcev, kar je bilo pogosto tudi v številnih drugih primerih, ko smo pisali o ljudeh, ki so jih prizadele nesreče, bolezni …

Prej si omenila Radio Celje, ki je tudi za Novi tednik nepogrešljiv. Gre v bistvu za dve uredništvi z roko v roki. Tebe radijsko delo nikoli ni zelo privlačilo. Zakaj ne?

Res smo se vsi novinarji kalili tudi na radiu. Snemali smo izjave, pripravljali prispevke in oddaje v živo. Imeti več gostov v studiu je bilo zelo naporno, še posebej, če so odgovarjali samo z »da« ali »ne« ali pa, če so se v oddaji sprli ... Pri časopisu je bilo lažje. Imela sem čas, da sem premislila o temi, jo v miru napisala, nato še večkrat prebrala in kaj popravila. Radijsko delo je bilo zame preveč stresno, zato me nikoli ni navdušilo. V nekem obdobju smo morali biti celo popoldanski radijski moderatorji. Ta vloga mi res ni bila pisana na kožo. Nisem vedela, kaj naj govorim, ali naj bom smešna ali resna …

Ampak ti imaš tudi dober smisel za humor ...

… ki ga ne razumejo vsi …

Toda med delom si se rada nasmejala in pošalila. Se spomniš kakšne anekdote?

Drži. V uredništvu smo se vedno znali pošaliti. Tudi na svoj račun. Oblikovalec časopisa je nekoč izdelal naslovnico, s katero je opozoril na takrat preveliko število oglasov. To je pomenilo, da je bilo na naslovnici skoraj nemogoče objaviti privlačen naslov in udarno fotografijo. To je ponazoril z ozko fotografijo plazu, o katerem smo poročali. Naslov je bil Pazi, blato. Za več besedila ni bilo prostora in še celo namesto črke i je bila oseba na tej fotografiji. Tako sem imela kot urednica jasen argument, da vodstvu dopovem, da je takšno pretirano oglaševanje na naslovnici nespametno. Nekoč sem besnela, ker so mi oblikovalci podtaknili drugačno stran, kot sem jo prvotno uredila, in trdili, da je že v tiskarni. Šlo je za stran s šalami. Vsebino so spremenili tako, da so šale o moških zamenjali s šalami o ženskah. A se je ob izdaji časopisa izkazalo, da so mi v roke pred tem dali lažno kopijo strani. Spomnim se tudi redakcijske oglasne deske s šalami in smešnimi fotografijami s terenov. Znali smo se nasmejati, a tudi stopiti skupaj, ko je bilo treba. Sodelavci so vedeli, kdaj je treba delati in kdaj je čas za kakšno druženje zunaj delovnega časa. Tako vzdušje v uredništvu mi je bilo všeč in tudi razlog, da sem vedno rada prihajala v službo. Ni bilo jutra, da bi rekla, da ne zmorem v službo. So sodelavci, ki človeka »vlečejo naprej« in tisti, ki mu jemljejo energijo. V tem mora človek znati najti ravnovesje in potem je lažje tudi v težjih trenutkih.

Kljub obveznostim si bila za sodelavce ves čas dosegljiva, nikoli jim nisi odrekla pomoči, četudi si imela naporen delovni ritem.

Vedno rada pomagam, čeprav priznam, da sem bila včasih že na meji vzdržljivosti in strpnosti. Kot urednica sem se morala osredotočiti na novinarska besedila, jih oddajati pravočasno v oblikovanje, medtem pa so k meni prihajali sodelavci, vsak s svojim vprašanjem ali pa le na klepet. Ne vem, če sem bila vedno prijazna …

Bila si.

Takega načina dela se očitno navadiš tudi zato, ker je novinarstvo ekipno delo. Pred leti smo imeli novinarji, uredniki, fotografi in tehnični sodelavci veliko skupno pisarno. Bilo je hrupno, a zdaj razumem, kako dragoceno je bilo takšno skupno delo. V tistem prostoru so se rojevale ideje, kresala so se mnenja, vsak trenutek je bil nekdo na voljo, če so se porajala vprašanja. Tak način dela sicer ne ustreza vsem, z leti sem spoznala, da potrebujem več časa in miru, a dokler sem bila urednica, je bila takšna skupna pisarna resnično dragocena. In če so bili vsi sodelavci meni na voljo, ko sem jih potrebovala, se mi je zdelo prav, da so tudi oni dobili odgovore, ko so jih potrebovali.

Če bi zavrtela čas nazaj, bi se še enkrat odločila za novinarstvo?

Z vedenjem, ki ga imam danes, in glede na trenutne razmere v novinarstvu, mislim, da ne. Mladi v tem poslu danes težko najdejo svoj prostor pod soncem. Novinarstvo je hudo garanje, nekatere vanj zanese splet okoliščin. Nekaterim uspe, nekaterim ne. Medijev je kljub vsemu ogromno, ampak v novinarstvu ni tiste varnosti, ki bi jo takšna služba morala dati človeku. To je tisto, kar bi me danes, če bi se morala odločati še enkrat, zelo motilo. Ves ta boj za preživetje lahko človeka utrudi in vpliva na njegovo delo, zlasti, če je pomembna le količina in ne toliko kakovost. Prihodnost novinarstva na žalost ni svetla.

Odvisna pa je tudi od ljudi, bralcev, poslušalcev.

Večina nima časa niti energije za poglobljeno branje ali razmišljanje in žal temu sledijo mediji s površnimi, kratkimi informacijami, z veliko fotografijami in bombastičnimi naslovi, da se bralci pri branju ne »utrudijo« preveč ... Vedno manj ljudi zanima, kaj se dogaja okrog nas, pogosto niso pripravljeni žrtvovati svojega časa za nabiranje novih znanj, širjenje obzorja. To gre seveda na roko politikom, ki želijo vodljive volivce ... Svet pa medtem postaja vse bolj strašljiv in nepredvidljiv. Sama se trudim, da bi čim več brala in ne spremljala le tistega, kar mi ponuja splet.

Včasih si bila podpisana pod intervjuje ali pa si jih kot urednica urejala. Danes si intervjuvanka. Kaj sporočaš bralcem, ki so spremljali tvoje delo vsa ta leta?

Vesela in hvaležna sem vsem tistim bralcem in naročnikom, ki so že desetletja z nami, ki časopis berejo, mu zaupajo in so nanj navezani. Upam, da so med njimi tudi mlajši bralci, ki jih zanima, kaj se dogaja v njihovih krajih. Vsi moramo biti odprti za spremembe, tudi časopis, kjer dosedanji pristopi očitno ne zadoščajo več. Kot kaže, bo nujen preboj tudi na spletu, pri čemer imajo lahko pomembno vlogo mladi novinarji, ki bolje razumejo svojo generacijo in njene potrebe. Od starejših je takšen preboj težje pričakovati. Za nas ima časopis še vedno posebno vrednost, že vonj njegovih strani ob jutranji kavi je neprecenljiv. Ekran se s tem ne more primerjati.