Marko Centrih

Dr. Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju

»Novi tednik, ki je bil najprej Nova pot in potem dolgo Celjski tednik, mi pomeni vez z domačim mestom in s kraji, ki jih najbolj poznam. Je kot stari prijatelj, ki me obišče vsak četrtek, med tednom pa me ne gnjavi s kakšnimi ›rumenimi‹ pisarijami. Vsaka nova številka, to čutim, nastaja z mislijo, da je to, kar v njej piše, zaradi bralcev iz 33 občin savinjske regije, ki sega – tako pravijo – od Rinke do Sotle. Za ljudi iz naših krajev gre, za njihova življenja, skrb in veselje.

Ima pa Novi tednik še eno lepo lastnost: kljub hudim obremenitvam novinarjev in trdemu boju za obstoj med večjimi in močnejšimi na slovenskem medijskem trgu prav nič ne hujša.

Novemu tedniku, njegovi urednici, novinarjem in vsem zaposlenim ob 80. rojstnem dnevu želim vse najboljše. In še na mnoga leta!"

Dr. Tonček Kregar, direktor MNZC

»Ker sem že pred desetletjem, ob 70. obletnici, opisal tako zgodovinski kot aktualni pomen regionalnega lista, kot je Novi tednik, se na tem mestu ne bi ponavljal. Bolj ali manj vse, kar sem menil takrat, velja še vedno oziroma vedno bolj. Ne morem se namreč otresti občutka, da ljudje, ki redno prebiramo časopise, po možnosti v njihovi klasični, tiskani obliki, (p)ostajamo ogrožena vrsta, skoraj relikt včerajšnjega sveta. Kar velja tako za bralce dnevnega, nacionalnega kot tedenskega, lokalnega tiska. Dejstvo je, da se večina javnosti prehitro zadovolji z instantnimi, generičnimi in senzacionalističnimi informacijami na družbenih omrežjih, za nameček pogosto zavajajočimi ali celo lažnimi, algoritemsko selekcioniranimi in prirejenimi za potrebe mehurčka, znotraj katerega se vsak počuti varno in udobno. Navidezni privilegij, da je lahko danes že vsakdo sam svoj urednik, oži in omejuje ne le našo informiranost, védenje, poznavanje in razumevanje »mesta in sveta«, ampak tudi naše mentalne sposobnosti in duhovna obzorja.

Vloga in odgovornost kredibilnega, informativnega, a tudi kritičnega medija sta zato pomembnejši kot kadarkoli doslej. Zlasti ker njegovi ustvarjalci vedno težje plujejo med čermi kapitalsko lastniškega, tudi političnega, pritiska na eni in že omenjenih spremenjenih kulturnih vzorcev in bralnih navad na drugi strani. A vendar menim, da je na tej poti nujno vztrajati. Ne le zaradi vseh nas, ki dan še vedno začnemo s časopisom, vsak četrtek tudi z Novim tednikom, ampak za dobrobit naše skupnosti in družbe kot celote. Zato, spoštovani sosedje in prijatelji, od srca vse najboljše.«

Marijana Kolenko, ravnateljica OŠ Lava

»Zapisati čestitko za visoko obletnico neprekinjenega delovanja časopisa je res izjemen trenutek. Izjemen zato, ker ni vsakomur dana možnost, da bi trajno prispeval svoje besede in občutja ter bil deležen pozornosti v skupnem prostoru in času.

Zavedam se, da je težko uravnovesiti poljudnost do stopnje razumevanja vsebin za različne bralce in visokokakovostne profesionalne vsebine, a časopisu Novi tednik to uspeva že 80 let. Pomeni, da so/ste našli pravo zmagovito formulo za bralce, ki redno spremljamo vsebine in sporočila vašega-našega časopisa.

Preberite še ...

· Kulinarika

Recept za svinjska rebrca, ki se kar stopijo v ustih

Zame je sodelovanje s časopisom Novi tednik tako rekoč samoumevno, saj sem naštela skoraj 30 let neprekinjenega sodelovanja. Prva leta zelo intenzivno na področju ljubiteljske kulture, ki je bila medijsko vedno malce zapostavljena, a smo jo z vami dobro promovirali in jo dvignili na zavidljivo raven. Zdaj že več kot 20 let sodelujemo kot šola na več vsebinskih področjih.

V teh desetletjih je Novi tednik spreminjal svojo podobo, razvijal vsebinska področja, od informiranja, strokovnih člankov z različnih področij, poročanja do napovedovanja dogodkov, in vedno ostajal verodostojen v svoji časopisni drži. Vedno se je lahko pohvalil s profesionalnimi novinarji, ki so ohranjali pristen stik s terenom in kakovostno ujeli duh prostora in časa.

Po skoraj 30 letih neprekinjenega sodelovanja sem ponosna, da smo z medijsko podporo Novega tednika širili dobre zgodbe, »izobraževali« laično javnost in uspeli med ljudi razširiti Pozdrav ptic miru (vseh 20 let so ptice miru letele na krilih Radia Celje in Novega tednika), naše vrhunske dobrodelne koncerte z naslovom Pozdrav pomladi in upanja, podpirali naše številne dobrodelne akcije, ki smo jih v šoli uspešno snovali in izpeljevali, javnosti pokazali obraz vzgoje in izobraževanja, ki bi mnogokrat ostal skrit, če ga ne bi odkrili v številnih zapisih. Izpostavljali ste aktualne probleme, ki že leta krojijo šolsko polje in hkrati dobre, pozitivne in optimistične zgodbe ter ideje, ki so prispevale k razumevanju številnih pojavov v šolskem prostoru. Za vse priložnosti se vam ob 80-letnici tudi zahvaljujem v svojem imenu in imenu vseh, ki ste nam omogočali širjenje dobrih idej in zgodb.«

Brane Piano, upokojeni novinar, publicist, literat

»Že desetletja je znano, da je bil Novi tednik vselej valilnica najboljših novinarskih kadrov. No, resnici na ljubo, samo nekako do pred desetletjem, ko so osrednji mediji začeli varčevati pri dobrih kadrih. A do takrat so novinarke in novinarji Novega tednika in Radia Celje kakor po pravilu odhajali na novinarska in uredniška mesta v Ljubljano, največ pa v dopisništva v Celju – na Radio in televizijo Slovenija, Večer, Dnevnik, Delo, k nacionalnim tednikom in revijam ... Za več generacij se jih je v dolgih letih nabralo in nekajkrat več jih je kakor tistih urednikov in novinark, ki so, prav tako mojstri svojega poklica, vse do upokojitve ostajali zvesti največjemu pokrajinskemu mediju.

Ko razmišljamo o pomembnosti novic in s tem novinarjev ter medijev, največkrat pozabljamo, kaj je za bralca najbolj zanimivo in pomembno. To niso leporečenja politikov – ne onih iz časov socializma ne sedanjih. Ljudi zanima življenje v njihovem lokalnem okolju – kdaj bo obnovljen razmajan most, kje bo zgrajen pločnik, koga voliti, da bo bolj prisluhnil našim predlogom? Zanimajo jih športne novice, o katerih ne poročajo osrednji mediji, temveč izidi regionalnih nogometnih amaterskih ekip in vaških odbojkarskih klubov. Zanimajo jih uspehi njihovega gasilskega društva, radi bi kaj izvedeli o podjetnih sosedih, o neprimernem vedenju krajevnega funkcionarja in umiritvi nasilneža iz soseščine … Tisto, o čemer osrednji mediji ne poročajo, ker so ukinili dopisništva in zmanjšali ekipe novinarjev, ki so več desetletij prav o takšnih rečeh vestno in na zanimiv način poročali.

Ob obletnici časopisa, pri katerem sem preživel nekaj novinarsko vznemirljivega časa, želim, da bi Novi tednik nadaljeval po začrtani poti. Da bi zapolnjeval vrzel zaradi krčenja nacionalnih medijev in nas seznanjal z življenjem v naši bližnji okolici. Z vsem, kar v odtujeni Ljubljani več ne zanima urednikov, za nas pa je najbolj pomembno.«

Jože Volfand, nekdanji urednik Novega tednika in avtor zamisli o Tednu domačega filma

»Slovenija zakon o medijih spreminja po več kot dvajsetih letih. Njegovi avtorji želijo ljudem zagotoviti pravico do celovite obveščenosti, kar naj bi bil ob svobodi izražanja temeljni interes javnosti. Po osamosvojitvi se torej nobeni vladi, ne desni ne levi, ni zdelo vredno odpreti diskurza o tranziciji medijskega prostora. Če so mediji res četrta veja oblasti in eden od stebrov demokracije v družbi, potem je sklep preprost – ne politiki in ne oblasti, torej državi, ni bilo v interesu na novo izmeriti položaja in vloge medijev v novem času, ki ga je krojila tržna ekonomija. Zdaj mediji niso četrta veja oblasti, še manj so branik javnega interesa, demokratizacije družbe in kulture človeka. Prej obratno. Ali za pranje možganov na družbenih omrežjih in degradacijo svobode izražanja vemo od včeraj?

V socialističnih časih sem kot glavni urednik NT in RC želel naklado NT vsaj 25 tisoč izvodov. Ni se izšlo, čeprav smo rasli. Ko sem urednikoval na Delu, pred približno štirimi desetletji, je sobotno Delo večkrat doseglo naklado 140 tisoč izvodov in več. Ko je tehnologija začela rojevati novo medijsko občinstvo, oblasti in politiki niso zazvonili alarmi. Zakaj ne? Mediji so potrebovali in potrebujejo sistemski način financiranja. Še posebej lokalni, tisti, ki ponujajo celovite informacije in dajejo človeku prostor za refleksijo o njegovem življenju in družbi. To je nekaj povsem drugega kot ponudba informacijskih požirkov na družbenih omrežjih. Ali je tam celovita informacija?

Ob sistemskem financiranju naj oblast kot regulator zahteva od vsakega medija, da na njegovo uredniško politiko lahko vpliva organiziran javni interes (uredniški odbori, sveti, sosveti in podobno). Katere poti znamo umeščati pod streho napovedi, da bomo postali bolj participativna družba? Pa čeprav se je že zelo atomizirala in človek skoraj ne zna več svojega jezika, saj jo je popolnoma zasvojila agresivna pritlehnost internetne ponudbe osiromašenih vsebin.

Vlade so mirno gledale ali mižale, ko se je sprožil povsem razviden začetek razgradnje medijske zgradbe v Sloveniji, pri čemer se mora pogledati v zrcalo tudi novinarstvo. Ali lahko v te razpoke prisveti nova luč? Najhitrejši poseg države si zaslužijo lokalni mediji.«

Galerija

Andraž Purg