Arhiv NTRC

»S tem nazivom sem dobila priložnost in nalogo, da doma in v tujini zastopam ter predstavljam slovenske hmeljarje in slovenski hmelj. A tudi svojo družino, ki se že več generacij ukvarja s hmeljarstvom. Zato mi je nositi naziv in lento hmeljske princese v veliko čast in ponos, seveda je to hkrati tudi velika odgovornost,« pravi simpatična in nasmejana najstnica iz Dobriše vasi v Petrovčah. V zadnjih dneh je imela kar nekaj dela, saj sta s starešino, ki je tudi njen sosed in ga pozna že vse življenje, sodelovala na številnih domačih prireditvah, posvečenih hmelju. Kakšen bo njen urnik, zaradi trenutnih razmer doma in v tujini še ne ve. Ponavadi sta se starešina in princesa udeleževala prireditev, povezanih s hmeljarstvom, v tujini pa predvsem kmetijskih sejmov. »Številni sejmi so že bili odpovedani, nihče prav dobro ne ve, kako bo v prihodnje. Z veseljem in s ponosom bom zastopala našo domovino in dolino na vseh prireditvah, kamor me bodo povabili,« pravi.

Na veselico bo morala še počakati

Zaradi številnih ukrepov je bila letos prireditev Dan hmeljarjev, na kateri uradno okronajo vsakoletno princeso, precej osiromašena. Čeprav so se prireditelji potrudili in so v okviru dovoljenega izpeljali tako slavnostno sejo kot uradno predajo škafa in lente, jim tradicionalen veselice ni uspelo izpeljati v obsegu, kot smo jih bili vajeni v preteklih letih. In prav veselice se je Janja najbolj veselila in jo je posledično tudi najbolj pogrešala. »Že kot majhna sem se z družino udeleževala hmeljarskega likofa in veselic, ki so temu sledile. Predstavljala sem si, da bom nekoč tudi jaz princesa,« pove z rahlo sramežljivim nasmehom. Želja se ji je uresničila, za veselico bo pa tudi še čas, če ne prej, prihodnje leto, ko bo škaf predala naslednici.

Kot je pojasnila mlada Savinjčanka, se je izbor v zadnjih letih nekoliko spremenil in med dekleti ni več neposrednega tekmovanja. »Včasih so se morale ›punce‹ v boju za naziv dokazati tako z lepoto kot tudi v znanju in poznavanju hmeljarstva. Danes društvo podeželske mladine predlaga kandidatke, princeso nato izbere in potrdi Združenje hmeljarjev Slovenije. Podobno je pri podelitvi naziva starešinam,« pojasni letošnja hmeljska princesa, ki se poleg s stasom lahko pohvali tudi z veliko znanja tako o hmeljarstvu kot kmetijstvu nasploh.

»Veterinarka bom!«

Letošnje leto je bilo za Janjo še posebej naporno. Kot gimnazijka v zaključnem letniku, se je morala poleg s šolanjem na daljavo spopasti še s pripravami na maturo, ki so bile vse prej kot običajne. A je uspešno preskočila tudi to oviro. Uspešno je opravila maturo in končala šolanje na Gimnaziji Celje – Center.

»Moram priznati, da je bilo težje, kot sem si predstavljala. Na začetku sem si pripravila urnik in zdelo se je, da večjih težav ne bo. A je pri tovrstnem načinu šolanja zelo težko ohranjati zbranost, predvsem samodisciplino. Mislim, da nas je veliko imelo podobne težave. Bolj kot se je matura bližala, bolj pomembno je bilo, da si pri sebi našel pravi zagon. Mene je motivirala predvsem želja po vpisu na izbrano fakulteto,« razlaga bodoča študentka veterine.

Janja bo šolanje nadaljevala na Veterinarski fakulteti v Ljubljani. »Od nekdaj sem si želela postati veterinarka. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker sem doma na kmetiji in sem odraščala med živalmi,« razmišlja »Ko sem bila majhna, sem se pogosto igrala zdravnico za živali, moji bolniki so bile plišaste živalce,« se spominja simpatična Žalčanka, ki v prostem času zelo rada bere. »Najraje kriminalke in znanstveno fantastiko,« pove in prizna, da je letos poleti prebrala precej manjši kup knjig kot običajno.

Preberite več v Novem tedniku