»Delam z iskrenim veseljem«
Ko je bila hči Iva stara tri mesece, je Saša Goričan iz Sel pri Podčetrtku izgubila službo. »To se je zgodilo, ker sem diplomirala in pridobila izobrazbo, ki je bila višja, kot se je za moje delovno mesto zahtevalo,« o spletu okoliščin, ki za nikogar niso prijetne, pravi mlada ustvarjalka. »Najbrž je že moralo biti tako, sicer bi še vedno delala v steklarni.«
Tudi zasebno je bil tisti čas vse prej kot enostaven. Mlada družina se je zaradi stanovanjskih težav kar trikrat selila. »V enega od stanovanj sva z možem Mariem vložila tudi skoraj vse prihranke, a sva se bila prisiljena odseliti. Tako je moj mož zadnji denar, ki nama je ostal, namenil nakupu laserskega stroja za razrez lesa.« In to je bila najbolj pametna odločitev za navdušenko nad lesom.
Prvi izdelki so bili igrače. »Za najino deklico sem želela izdelati igrače, ki bi bile naravne, ne pa plastika ali les z kdove kakšnim premazom s Kitajske. Ker otroci vse nesejo v usta, sem pač želela sama izdelati igrače zanjo. Najprej sem izdelovala preprostejše izdelke, ki na prvi pogled niso bili kaj posebnega, najini Ivi pa so predstavljali izjemno zanimiv igriv predmet. Znanci in prijatelji, ki so prihajali na obisk, so te igrače videli in začeli spraševati, ali jih lahko izdelam tudi zanje. Ko je najina deklica rasla, sem ji izdelala abecedo, avtomobilčke, punčke, rožice in podobno.«
Nekega dne se je Saši in možu Mariu utrnila ideja, da bi izdelala sestavljanko na temo Slovenije. Na trgovinskih policah je namreč nista našla. »Najprej sva se spraševala, ali bo to sestavljanka po pokrajinah ali po regijah. Odločila sva se za razdelitev na regije, ker takšna delitev pomeni več kosov sestavljanke. Mož je prvo sestavljanko Slovenija ročno izrezoval kar tri ure.« To sestavljanko sta tudi registrirala pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Zanimiva ni zgolj za tujce, ki odnesejo iz Slovenije lep spominek, ampak tudi za vse državljane, tudi najmlajše.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
