Andraž Purg

»Delodajalci so slika preteklosti, ki se malo zaveda sedanjosti, mladi pa so slika prihodnosti, ki se prav tako malo zaveda sedanjosti. Če bi se torej vsi bolj zavedali časa, v katerem živimo, bi se bolje pripravili na prihodnost,« pravi Lane Uršič iz Celjskega mladinskega centra.

Mladi danes razmišljajo drugače, kot so razmišljale pretekle generacije. Imajo drugačen pogled na delo in tudi na priložnosti, ki jim jih nudi življenje. Družba se mora tega zavedati. Boljša prihodnost se obeta le, če si bo vsi členi družbe, od izobraževalnega sistema do delodajalcev na eni strani ter mladih na drugi strani, znali stopiti nasproti in sprejeti kompromise, dodaja sogovornica. Uršičeva je v Celjskem mladinskem centru vodja projekta Preudarno nad prekarno, ki naslavlja negotove zaposlitvene razmere za mlade.

Sogovornica mlade izobražuje o socialnih, ekonomskih in psiholoških vidikih prekarnosti, projekt predstavlja tudi v izobraževalnih ustanovah. Mladim pomaga razumeti, da je trg dela zelo resna stvar, da so tudi od tega odvisni njihovi načini življenja in da je na vse izzive zaposlitve treba biti pripravljen. Pri tem poudarja, da je najbolj pomembno, da se mladi zavedajo, da se v projekt ne vključijo zgolj zato, da poslušajo o zakonodaji, ki je pomembna za njihove zaposlitve, ampak predvsem da od projekta nekaj v življenju pridobijo. »Da napišejo dobro spremno pismo ali prijavo na delovno mesto ali da postanejo bolj suvereni na delovnem razgovoru, predvsem pa da znajo o tem razmišljati,« pravi sogovornica.

Dodaja, da se mladi zavedajo svojih pravic, vendar v ospredje postavljajo svoj prosti čas, ne pa toliko pravic, ki se nanašajo na zaposlitev ali na osnove delovnopravne zakonodaje.

V družbi so danes različna mnenja o mladih. Nekateri menijo, da mladi danes ne cenijo tega, kar imajo, da marsičesa ne znajo in da jih nič ne zanima. Spet drugi menijo, da imajo dobre vizije, vendar jih družba ne razume. Kaj opažate vi, ki z njimi delate?

Mladi so pri večini tematik, ki so pomembne v današnji družbi – tudi na področju zaposlovanja in splošnih možnosti na trgu dela – zelo polarizirani. Na eni strani imamo zelo aktivne mlade, ki se vključujejo v projekte v lokalnem okolju in šolah ter jih stanje v družbi zelo zanima. Želijo biti aktivni državljani in pri tem se dobro zavedajo tudi, kaj pomeni volilna pravica, zanimajo jih okoljske tematike in podobno. Zelo aktivno iščejo in ustvarjajo svojo pot in mesto v družbi. Na drugi strani je ogromno mladih, ki so zelo pasivni. Pred 20 leti morda ni bilo tako veliko aktivnih mladih, saj so bile generacije različne oziroma takrat nista bila tako zelo izražena takšna izrazita pola. Hkrati mladi v preteklosti morda niso bili tako zelo brezvoljni. Ne bi pa trdila, da so mladi danes sami krivi za takšno stanje. Živijo v sodobnem svetu, ki je takšen, kot je, in ta dva pola sta le odziva na družbeno situacijo, ki je zelo negotova. V njej se nekateri znajdejo, nekateri ne.

So za to kriva njihova previsoka pričakovanja? Pred časom naj bi raziskava pokazala, da mladi ob vstopu na trg dela pričakujejo plačo skoraj tri tisoč evrov, nato se morajo ob zaposlitvi spustiti na trdna tla ...

Tudi. Ko poslušam starejše, izvem, da so bili včasih hvaležni, da so imeli službo, pomembno je bilo, da je bila za nedoločen čas, da je nudila stabilnost, ustaljenost. V njej so se dokazovali, napredovali in bili hvaležni za plačo. Danes je mladim, ki iščejo službo, pomembno, da se v njej od prvega dne dobro počutijo. Zanje je služba neka nova lokacija, kjer lahko sebe izživijo. Ne zavedajo se, da služba omogoča finančno emancipacijo in da zahteva tudi odgovornost. Mladi iščejo podjetja, v katerih se dobro počutijo, kjer ima delodajalec razumevanje za njihove vrednote in njihove prednosti. Ne razumejo vedno, da je treba na začetku kariere prehoditi neko pot izkušenj. Tudi če kdo službo zamenja po 50. letu, se mora zavedati, da je nekako spet začetnik. Res ima več življenjskih in delovnih izkušenj, ampak na novem delovnem področju, panogi ali v okolju je spet začetnik. Torej ne moremo pričakovati, da se bodo vsi delodajalci popolnoma prilagajali mladim, da bodo ti lahko delali od doma, ko jim bo ustrezalo, ali prišli v pisarno, ko jim bo ustrezalo … Problem, ki vpliva na mnenje mladih o trgu dela, je tudi, da jih veliko v času, ko se prvič zaposlijo, še biva pri starših. Zato nimajo občutka, da mora plača nuditi možnost za najemnino ali kredit, saj nimajo finančnih obveznosti, ki človeka običajno »privežejo« na službo. Če ima kdo plačo le za lagodnejši življenjski slog, ne čuti tolikšne pripadnosti ali odgovornosti. Zato gre hitreje drugam, če se na nekem delovnem mestu ne počuti dobro.

Ali to nakazuje, da so sodobni starši otroke preveč razvadili?

Permisivna vzgoja vedno naredi svoje, enako razvoj tehnologije in družbenih omrežij, kjer mladi zelo hitro dobijo občutek gratifikacije. Ko se v službi zavedo, da ni ravno tako in da je trud tek na dolge proge ali maraton, jim nekoliko pade motivacija in niso pripravljeni na ta šok. Ampak še enkrat: mladi niso sami krivi za to. Deležni so bili takšne vzgoje in zato je šok ob vstopu na trg dela prevelik. Kajti trg dela se ne spreminja tako hitro, kot se spreminjajo želje in potrebe mladih. Trg dela je še vedno tak, kot je bil pred desetimi leti, mladi pa so popolnoma drugačni.

Bi bilo treba ves sistem spremeniti ali se zavedati, da so mlade generacije danes drugačne? Gospodarstveniki pogosto povedo, da se mora izobraževanje prilagoditi gospodarstvu. Kako se delodajalci prilagajajo mladim?

Menim, da se delodajalci premalo zavedajo, da so zaposleni v podjetju največje bogastvo. Pogosto so zaposleni videni kot strošek, toda brez delavcev ni podjetja. Seveda se je pri tem treba prilagajati mladim, čeprav so njihove želje pogosto pretirane in iracionalne. Vendar bi jim na neki točki delodajalci morali priti nasproti. Treba je razumeti tudi, da je veliko panog in podjetij, ki imajo svoj način delovanja. Težko ga bodo spremenili tako, da bi se povsem približali mladim. V upravnih enotah je način dela takšen, kot je. Po drugi strani pa tudi ne morejo vsi delati v tehnoloških podjetjih, kjer so omogočeni velika prilagodljivost delovnega časa, individualen pristop do delavca z veliko empatije ter možnost za profesionalni razvoj. Mladi so si tudi na podlagi socialnih omrežij in zgodb o uspehu nekaterih ustvarili sliko o zaposlitvi, ki je v resničnosti pogosto drugačna. Zato je dobro, da jim to razložimo, jim pomagamo, poiščemo skupaj kakšne ideje ali jih skupaj uresničimo. Sama sem pred časom živela v Ljubljani in poiskati službo v okolju, kjer nisem nikogar poznala, mi je predstavljalo velik izziv. Čeprav se v družbi na splošno pogosto govori o »zvezah in poznanstvih«, pa se moramo zavedati, da je socialna mreža ljudi, ki jih poznaš iz obdobja izobraževanja ali iz drugih interesnih dejavnosti, še kako pomembna pri iskanju službe. Tudi zato je pomoč mladim pomembna, morda še bolj izvedljiva tukaj, kjer je manjše okolje, kot denimo v Ljubljani.

Ker se pogovarjate z mladimi, poznate njihove poglede. Kje so odlični, kje se lahko izkažejo, na katerih delovnih mestih? V čem so resnično dobri? V sodobni tehnologiji?

Tudi. Predvsem v kolektiv prinesejo nek zanos ali navdušenje. Nekateri, ki delajo na delovnem mestu 20 let ali več, kdaj pokažejo cinizem, naveličanost, morda obstanejo v rutini in delodajalec od njih težko pričakuje nove poglede na neko situacijo. Mladi lahko isto situacijo vidijo drugače. Starejši bodo rekli za kakšno zadevo: »Tisočkrat smo že poskusili, a ni šlo.« Mladi bodo želeli kljub temu poskusiti, morda bodo vnesli v poskus neko drugo znanje, so namreč bolj prilagodljivi in spretnejši. In to je treba sprejeti. Delodajalci se morajo zavedati, da so mladi zanje resda izziv, vendar če obstaja volja, mlade lahko izoblikujejo tako, da bodo dobili nekoga, ki ga podjetje potrebuje. Mladi prinesejo svež veter ne glede na to, za kakšno podjetje gre. Mladih ne smemo vedno označevati samo negativno.

Se vam zdi, da družba to počne? Mnogi pogosto rečejo, da so počasni, da nimajo neke volje za delo in podobno. Toda mladi od 20. ali 25. leta bodo kmalu tvorili največjo bazo delovno aktivnih ljudi.

Včasih družba na mlade gleda negativno. A še enkrat: imamo dva zelo različna pola mladih. V medijih pogosto vidimo aktivne mlade, ki imajo zelo izoblikovana mnenja o političnih ali okoljevarstvenih temah. Toda za kamero je cela množica mladih, ki nimajo izoblikovanih svojih ciljev. Včasih koga vprašam, kaj bi rad v življenju, vendar jih veliko odgovori, da ne vedo. Nekateri imajo končano visoko ali višjo šolo, a rečejo, da morda tega, za kar so se izobraževali, ravno ne bi delali.

In izobraževalni sistem? Se prilagaja mladim?

Menim, da si marsikdo pri 18 letih zna zelo težko začrtati smer svojega življenja. Mnogi pri tej starosti še niso osebnostno razviti. V Ameriki denimo – a ne zagovarjam ameriškega sistema – je šolski predmetnik zelo široko zastavljen in daje večjo svobodo. Če nekdo študira turistično smer, se uči tudi programerstva. S tem je opolnomočen za digitalni svet. Ko nekdo pri nas konča študij primerjalne književnosti, nima širših veščin oziroma ni primeren za druge vrste zaposlitve, če bo v svojih tridesetih letih letu ugotovil, da »to ni to«. Želim povedati, da je šolstvo pri nas standardizirano, zelo ozko usmerjeno, omejujoče, današnji svet pa je zasnovan zelo široko in od človeka zahteva izjemen nabor veščin, ne le formalnih oblik izobrazbe. Pri razpisih za prosta delovna mesta je pogosto navedena izobrazba, četudi samo srednješolska, nato sledi seznam veščin, ki jih delodajalci pričakujejo od delavca. In te veščine mora človek pridobiti sam, kajti naše šolstvo ni zasnovano tako, da bi z njimi opolnomočilo mlade. Šolstvo preprosto ne nudi razvoja digitalnih veščin, premalo je aktivacije na področju duševnega zdravja, ki je za mlade vedno bolj pomembno, šolstvo ne spodbuja aktivnega državljanstva in domoljubja. Slednje pomeni zavedanje, da ima življenje v Sloveniji veliko vrednost in prednosti, ki jih v tujini nimajo več. Ampak to je za nas samoumevno, ker nekaterih stvari še nismo izgubili. Žal tudi komunikacijskih veščin ni veliko. Če spodbudim nekatere mlade, naj povedo nekaj o sebi, je zanje to zelo težko. To so vse veščine, ki jih šolstvo ne daje, ker so učni načrti točno določeni, torej kaj se je treba naučiti pri predmetih. Glede na današnjo družbo in na to, kaj zahteva od sodobnega človeka, bi moral biti predmetnik hrbtenica izobraževanja. Nabor drugih predmetov, ki bi nudili razvoj veščin, pa bi moral podpreti to hrbtenico izobraževanja, kajti samo tako bi lahko opolnomočili mlade za življenje.

Če sistema ne bomo spremenili tako, da bo mlade generacije obravnaval celostno, kaj nam bodo mladi pokazali sčasoma?

Mladi so zrcalo naše družbe. Hkrati odhajajo v tujino, ki jim daje večje možnosti za razvoj, način življenja je tam drugačen, drugačen je tudi profesionalni razvoj, mladi v tujini vidijo možnost višjega standarda življenja in več svoboščin. Vendar se bodo morali tudi oni zavedati, da bodo v tujini ostali tujci, kar prav tako prinese posledice. Ko je človek mlad, je lažje, težje je, če si starejši. Delodajalci bodo morali mladim stopiti nasproti oziroma vsaka stran bo morala sprejeti kompromise. Vložek v mlade je danes drugačen od tistega pred dvajsetimi leti, ker se mladi danes zelo razlikujejo od svojih delodajalcev. Kompromis je edina možnost za preživetje podjetij v prihodnosti.

Ali imajo mladi prav, ker želijo višjo plačo za svoje delo? S tem kažejo, da morajo delodajalci delavca ceniti. Mnogi starejši so leta in leta trpeli, čeprav tudi prej do kredita ni bilo lahko priti ... Če pa mlademu delodajalec ne zagotovi višje plače, gre.

Mladi se ne zavedajo, kakšna je povprečna plača v Sloveniji. Če bi se, bi vedeli, da na začetku delovne dobe njihova plača najverjetneje ne bo izpolnila pričakovanj, ki jih imajo. Morda bi morali tudi na fakultetah razmisliti o nekem načinu pristopa do mladih kot uvod za vstop mladih na trg dela, da se bodo zavedali realne slike.

Mladim je danes dom tudi tujina. Niso tako vezani na Slovenijo, kot je bilo to v preteklosti. Logično je, da bodo šli tja, kjer je zanje bolje. Slovenija govori o tem, kako bo z ukrepi, kot sta dostopnost do kreditov ali omogočanje stanovanj za mlade, blažila beg možganov. Vsak si danes želi višjo plačo, ne samo mladi.

Zanimivo je, da v resnici plača za mnoge mlade sploh ni najpomembnejša. Tudi zato, ker jih mnogo živi še doma in nimajo eksistencialnega problema. Njim so večje vrednote prosti čas, dobro počutje v službi ali celo to, da delodajalec dovoli, da ima lahko zaposleni na delovnem mestu svojega kužka. Mladim je pomembno, da ima delodajalec posluh za to, da lahko dela nekajkrat od doma ali da ima dopust, ko si ga zaželi. Veliko jim pomeni tudi, da delodajalec zna rešiti situacijo, v kateri se mlad človek ne počuti dobro na delovnem mestu. Služba je del življenjskega sloga mladih, zato se želijo tudi na delovnem mestu počutiti mentalno dobro in to jim mora delodajalec omogočiti. Plača torej sploh ni prva!

Kakorkoli obrneva, nas mladi učijo, kako naj delodajalec ceni delavca. Ali ne bi moralo biti ves čas tako, ne le zdaj, ko nam to kažejo mladi? Kaj so čakale pretekle generacije?

Služba je bila včasih nujno zlo, počutje na delovnem mestu pa kot tabu tema. Nekdo je svoje delo opravil z želodčnimi težavami ali pa se v službo vsako jutro odpravil s tesnobo. Mladi se danes tega ne gredo več.

In potem se sprašujemo, zakaj je vsa ta leta visoka stopnja bolniških staležev. Reciva, da bodo mladi tako razmišljali in naučili delodajalce, da jih bodo cenili in omogočili, da delajo in se pri tem dobro počutijo. Bo čez nekaj let bolniških manj?

Tudi. Drugače je namreč, če ima človek občutek, da ima delodajalec posluh zanj. Ne govorim o tem, da ima delavec popolnoma proste roke oziroma da lahko dela po svoje, ampak o tem, da občuti, da dela v sprejemajočem okolju. Pri meni je direktor hitro zaznal, da mi v življenju veliko pomeni zdrav življenjski slog. Omogočil mi je, da sem lahko to prenesla v svoj kolektiv, kjer skrbim za promocijo zdravja. Tako se večkrat na teden srečamo pri zdravem napitku, ki ga sami pripravimo ter pred kolegijem izvajamo razgibalne vaje, kar pomeni, da tudi tako kakovostno preživljamo skupen čas.

V Celjskem mladinskem centru je večji del mlajšega kolektiva, zato ugibam: tisti malo starejši zagotovo niso bili takoj za to?

Res je. Na začetku so imeli do tega celo nekaj odpora. A kasneje so začeli redno prihajati, ker sem pri tem vztrajala. Zdaj so odzivi pozitivni.

Predstavljajte si, da bi naredili še en tak intervju čez deset let in bi se pogovarjali, kakšni so takrat tisti, ki so danes mladi. Kakšna bo situacija takrat?

Moja nečakinja je danes stara 14 let. Danes seveda še vedno ne ve točno, kakšni so njeni načrti za prihodnost. Toda zelo jo zanima, kaj se v družbi dogaja, nima rada krivice, je velika zagovornica nemočnih in ranljivih. Čez deset let bo stara 24 let …

… takrat bo že na delovnem mestu ali bo imela morda celo svoje podjetje … Do takrat se bodo morali delodajalci in mladi naučiti …

… delodajalci predvsem tega, da morajo biti v stiku s spremembami v družbi. Ultimati mladih bodo takrat še ostrejši, zahtevali bodo pravice zase. Tudi podlaga za to, kar se je zgodilo v Srbiji, ni od včeraj. Vsa ta podlaga za proteste je nastajala leta in leta ter v številnih generacijah, ki si morda takrat niso upale povzdigniti glasu, mladi pa si danes to upajo in čez deset let si bodo upali še bolj. To je danes priložnost za vse nas, tudi za šolski sistem, ki bi moral dati več kot samo formalno izobrazbo. Kajti če se bodo mladi bolj zavedali, kakšen je svet, bodo tudi z delodajalci hitreje našli kompromis.