Pridih malteških vitezov ostaja
Obiskovalca že ob vstopu v grad Komenda pozdravi ena najnovejših pridobitev, malteški vitez, ki rade volje pozira z vsakim, ki si to zaželi, predvsem pa ljudi opozarja na dolgo in pomembno obdobje, ko so malteški vitezi živeli in gospodarili z gradom Komenda. A za debelimi grajami zidovi se skriva veliko več kot zgolj malteški pridih. Deset let po obnovi v gradu domujejo občinska knjižnica s spominsko sobo pesnice in pisateljice ter častne občanke Neže Maurer, glasbena šola, poročna in večnamenska dvorana, stara hmeljska sušilnica, butična kavarna in turističnoinformacijski center, na čelu katerega je zadnje leto Damjan Jevšnik.
»Želimo si, da bi obiskovalci tudi na Polzelo in na njeno okolico začeli gledati kot na samostojno turistično destinacijo, kar je v časih, ko se vsi turistični ponudniki trudijo, da bi bili čim bolj zanimivi, velik izziv. Tudi obiskovalci so vse bolj zahtevni,« je povedal vodja turističnoinformacijskega centra Damjan Jevšnik. Na Polzeli v prvi vrsti stavijo na grad Komenda, bližnji Cajhnov kozolec s starim orodjem in muzej starih traktorjev. Za pobeg v naravo so kot nalašč lepo urejen Šeneški park, Vimperk in Gora Oljka, ki je med pohodniki in kolesarji vedno bolj priljubljena, zaradi česar ne manjka idej, kako na njenih pobočjih urediti zadostno število parkirnih mest, pregledne označbe, urejene različno zahtevne poti in klopi. »Veliko skupin si grad Komenda ogleda kot del izleta po okoliških krajih, ali je to Zgornja Savinjska dolina ali morda Žalec s fontano piva,« nadaljuje Jevšnik, ki zato velik potencial vidi v povezovanju turističnih ponudnikov. Korak v pravo smer bi bila že skupna zgibanka o vseh gradovih Spodnje Savinjske doline.
Doživel preporod
Belo-rdeče barve Polzele, ki so mimogrede povezane z dolgo prisotnostjo malteških vitezov v tem okolju, bi v zgibanki zagotovo zastopal grad Komenda, ki je bil prvič omenjen leta 1150 v povezavi z rodbino polzelskih vitezov Helensteinov, a je nato že v 13. stoletju za pol tisočletja prešel v roke Malteškega viteškega reda, ki je s svojim poslanstvom bistveno vplival na življenje ljudi v kraju. Takrat se je gradu prijelo ime Komenda, ki pomeni upravno enoto redovne posesti. Poleg polzelske sta bili na slovenskih tleh še malteški komendi v Melju pri Mariboru in v Komendi pri Kamniku. Med vsemi tremi je bila polzelska najmočnejša in je preostali dve sredi 16. stoletja gmotno podpirala. Na življenje malteških vitezov na tem območju še danes spominja malteški križ v rdeče-belem občinskem grbu in zastavi. Družbo mu dela zaščitni znak polzelske Komende, kip antičnega leva, ki je sicer veliko starejši kot zgradba, katere vhod straži. Lev iz pohorskega marmorja se je tako kot šempetrska rimska nekropola dolga stoletja ohranil po zaslugi velike povodnji v tretjem stoletju, ki je spremenila tok Savinje in rimske ostanke za dolga stoletja zakopala v prod.
Gospodarska moč gradu Komenda je začela pešati v 18. stoletju po odhodu malteških vitezov, ki so grad prodali lastniku bližnjega gradu Šenek. Komenda je bila od takrat namenjena za bivališče zaposlenih v gradu Šenek, družinskih prijateljev tamkajšnjih graščakov in duhovnikov. Pred razvojem Hmezada je bila v njej celo največja sušilnica hmelja v Savinjski dolini. Po drugi svetovni vojni je grad prešel v državne roke in postal dom več družinam, med njimi tudi akademske slikarke Darinke Pavletič Lorenčak. Njene slike si lahko mimogrede ogledamo v gradu. Z vsakim letom je bil v slabšem stanju, dokler se v 70. letih iz njega niso izselili še zadnji stanovalci. Njegovo propadanje se je od takrat le še stopnjevalo, dokler ga Občina Polzela ni v letih med 2008 in 2011 ob znatni podpri evropskih sredstev celovita obnovila. Najstarejša zgradba v občini je postala njeno kulturno, družabno in turistično središče.
Z lesenimi igračami
Idilično grajsko dvorišče, ki ga na eni strani zaznamuje mogočna platana in na drugi strani izvrsten pogled na Polzelo v ozadju z Vimperkom in Goro Oljko, je postal prizorišče najrazličnejšega dogajanja. Med bolj slovesnimi so zagotovo poroke, ki jih je vedno več. Mladoporočenca lahko zakonsko zvezo skleneta na dvorišču pod milim nebom ali v poročni dvorani. V povprečju naštejejo približno trideset porok letno. Zadnje leto med njimi ni bilo nobene srednjeveške na malteški način, a ta še vedno, kot pravi Jevšnik, ostaja v ponudbi.
Dvorišče služi tudi kot idilično prizorišče koncertov na prostem. Letos so bili štirje. Še posebej dobro je bil obiskan koncert ob obletnici Ansambla Braneta Klavžarja. Kljub PCT-pogoju je koncertu prisluhnilo kar 450 ljudi. Dopoldnevi so rezervirani za otroški vrvež. Da bi bilo tega čim več, je pred nekaj leti na dvorišču stalo igralo, a ga je moral turističnoinformacijski center zaradi opozoril zavoda za varstvo kulturne dediščine, da ne sodi v grajsko okolje, umakniti. Da bi bilo dvorišče čim bolj privlačno tudi za družine z otroki, so okrog gradu po novem postavili lesene igrače, gugalne konjičke, vozičke in hodulje, ki so, glede na to, da so jih imeli že v srednjem veku, sprejemljive tudi za pristojen zavod. Polzelani obenem stiskajo pesti, da jim bodovolil tudi umestitev dvigala. Strme stopnice, ki vodijo do najvišjega nadstropja, kjer domuje knjižnica, so neprijazne za invalide, starejše obiskovalce in mamice z vozički, zato bi bilo zanje dvigalo dobrodošlo.
V osrednjem prostoru Komende so pod prozornimi tlemi ostanki najstarejšega dela gradu, grajskega stolpa iz 12. stoletja, ki zaradi svojega kamnitega značaja in ozkih hodnikov, ki spominjajo na grajske ječe, še posebej veliko zanimanja spodbudi med najmlajšimi. Nekaj korakov naprej je svoje mesto našlo kolo, s katerim je domačin Dejan Glavnik pet let potoval po svetu. Zadnja pridobitev je jedilni servis, ki ga je grofica podarila svoji gospodinji leta 1925 za poročno darilo. V zgornjem nadstropju so knjižnica in v njej soba Neže Maurer, muzej malteških vitezov in stara sušilnica hmelja v večnamenski dvorani.
Po rovu od gradu do gradu
Potenciala za nadgradnjo turistične ponudbe, kot kaže, ne manjka. V pripravi je muzej nogavičarstva, dogaja se v parku Šenek, kjer so skupaj z gasilci odkrili betonsko cisterno z oboki. Njen pomen morajo še raziskati. Za jamarje ali adrenalinske navdušence, predvsem pa seveda zgodovinarje, bi bil verjetno sanjski projekt raziskovanje rova med gradom Komenda in Šenekom. »Rov, ki se je začel v zdajšnji spodnji gostinski dvorani, so nekateri domačini pred desetletji videli na lastne oči. Skupina fantov ga je, da se je postavljala pred dekleti, po drugi svetovni vojni odkopala. Takratni obiskovalci so si rov ogledali, a niso hodili daleč po njem,« pripoveduje vodja Tica, ki potencial vidi tudi v rimskem taboru v Ločici ob Savinji. Obiskovalci si lahko o njem preberejo na informacijski tabli, ki jo je pripravil zavod za varstvo kulturne dediščine. »Z globinskim snemanjem so ugotovili, da so pod zemljo ohranjene barake tega tabora. Po določenih sklepanjih bi lahko tabor služil celo kot karantenska bolnišnica. V času takratne epidemije so morali vsi, ki so želeli proti Rimu, meja je bila na Trojanah, nekaj časa preživeti v tej bolnišnici.« Vse to in tudi še povsem sveža ideja o naravnem kopališču bi zagotovo pritegnilo še kakšnega obiskovalca več. Pred epidemijo je grad Komenda letno obiskalo približno tri tisoč obiskovalcev. »Po popolni zaustavitvi turističnega dogajanja smo zelo veseli, dase ponovno dogaja tudina tem področju,« je ob koncu še povedal sogovornik, ki je vesel, da so se tudi na Polzelo vrnile avtobusne skupine. Še posebej uspešen je bil letošnji september, ko se je zgodilo, da je grad in okolico obiskalo tudi več skupin hkrati. Foto: Andraž Purg - GrupA
