Še vedno povezani, a manj kot nekoč
Na nacionalni televiziji je bil nedavno na ogled četrti del priljubljene dokumentarne oddaje Alpske vasi. Nemško-francoski televizijski kanal Arte v petih polurnih potopisnih oddajah predstavlja odmaknjene alpske vasi Francije, Avstrije in Slovenije. Tokratni del je bil namenjen življenju domačinov na meji med Avstrijo in Slovenijo. Ustvarjalci oddaje so na slovenski strani obiskali kmetijo Knez, ki se nahaja visoko nad Robanovem kotom, medtem ko so se nekaj kilometrov stran na avstrijski strani mudili pri Zdravku Haderlapu iz Lepene. Ljudje na tem območju govorijo slovensko in nemško ter so bili skozi zgodovino vedno tesno povezani.
Ustvarjalci oddajo začenjajo s stavkom, da vedno več ljudi prihaja v Kamniško-Savinjske Alpe na počitnice, a čedalje manj bi jih tam živelo. Eni tistih, ki vidijo v odmaknjenosti in pristni naravi več prednosti kot slabosti, je zagotovo domačinka Vida Matk z družino. Na kmetiji Knez, ki se nahaja na kar 1.222 metrih, živi že od otroštva. Deset kilometrov stran, že na avstrijski strani, je svoj mir našel Zdravko Haderlap. Kmetovanje na domačiji ni bilo njegova prva izbira. Kot gledališkega režiserja ga je pot vrsto let vodila po svetu, a ko je umrl njegov oče, se je odločil, da se bo vrnil domov in prevzel kmetijo.
Daleč naokrog
»Solčavsko je bilo že od nekdaj zelo povezano s sosednjo Železno Kaplo. Po Savinjski dolini navzdol smo dobili povezavo šele leta 1890, pred tem je bila zaradi Savinje in ozke soteske pri Igli zelo težo prehodna,« pripoveduje Vida Matk, ki prijateljuje s Haderlapom in z njegovo partnerico Mariko. Danes je pot med Solčavo in Železno Kaplo preko Pavličevega sedla hitra. A še nekaj desetletij nazaj to kljub geografski bližini zaradi umetno ustvarjenih meja ni bilo tako enostavno. Kljub temu da je bila to več stoletij enotna regija, so po 1. svetovni vojni arbitražno mejo zarisali po Karavankah. »Kmetje so bili do takrat tesno povezani. Leta 1920 je meja pretrgala vse družbene in gospodarske poti. Če si hotel obiskati sorodnike v Solčavi, si moral prevoziti 80 kilometrov,« v dokumentarni oddaji pripoveduje Haderlap.
Ob gozdarstvu še ovce
Večina tamkajšnjih visokogorskih kmetij se v prvi vrsti preživlja z gozdarstvom. Ob tem imajo številni še vsaj kakšno dopolnilno dejavnost. Vida Matko se s partnerjem ukvarja z rejo avtohtonih jezersko-solčavskih ovac, ki so znane po izjemno fini volni. Iz nje izdeluje volnene izdelke, ki jih z ostalimi domačinkami prodaja v lokalnem volnenem butiku Bicka. Zdravko Haderlap pohodnike vodi čez gore in jim pojasnjuje lokalno zgodovino. Sodelovanje v dokumentarnem filmu za Matkovo tokrat ni bilo prvič. S ponosom namreč predstavlja kulturno dediščino Solčavskega.
