Arhiv NTRC

V času nastajanja intervjuja je bil Robi Cokan ravno na polovici prestajanja karantene, ki jo je moral preživeti v hotelski sobi. »Teniško igrišče lahko dnevno obiščemo le za pet ur. Čas nam določijo organizatorji in si ga ne moremo izbrati sami. Tudi po kompleksu se ne moremo prosto gibati, ampak nas v spremstvu vodijo od postaje do postaje, kjer opravljamo treninge. To smo morali sprejeti in se na to čim bolje odzvati,« opiše trenutne razmere 35-letnik iz Petrovč, ki pričakuje, da bo po karanteni dogajanje dokaj normalo, saj se v Avstraliji življenje počasi vrača v stare tirnice. »Štadioni bodo lahko polovično zasedeni, kar pomeni, da bomo po dolgem času doživeli pravo teniško vzdušje.«

Imeli ste srečo, da ste se izognili najstrožji karanteni. A kljub vsemu ste še vedno precej omejeni pri treningih. Kako izgleda vaš vsakdan v dneh pred začetkom odprtega prvenstva?

V hotelski sobi, kamor nam prinesejo vodo, brisače in ostale pripomočke, moramo pripraviti vse stvari za trening. Ko nam potrkajo na vrata, se začne odštevati pet ur. Najprej nas odpeljejo v fitnese, ki so jih pripravili v garažni hiši. Vsaka ekipa ima svojo postajo, veliko približno 30 kvadratnih metrov. Vsi prostori za vadbo so ločeni približno deset metrov. Med njimi sedijo varnostniki, ki preverjajo, ali se držimo ukrepov. Po uri in pol nas odpeljejo na teniško igrišče, ki ga po vsakem treningu v celoti razkužijo. Po dveh urah na igrišču sledi čas za topel obrok na točno določenem mestu in potem odhod nazaj v hotel.

Zasledila sem, da naj bi pri tem prihajalo do razlik med tekmovalci. Je to res?

Razlike med tekmovalci se pojavljajo, a se ne želimo preveč ozirati na njih. Boljši igralci imajo na voljo večje stadione, boljšo opremo za trening, večje sobe, povezane s svojo ekipo, več spremljevalnega osebja … Na to gledam, kot da so si to z doseganjem boljših rezultatov zaslužili. Šport in začetni pogoji naj bi bili sicer enaki za vse, ampak tako pač je. Želim delati še bolje, da bi posegli po njih in si mogoče naslednjič zagotovili kakšno ugodnost več.

Po lanski sezoni ste sporazumno prekinili sodelovanje z uspešno slovensko tenisačico Kajo Juvan. Hitro ste dobili novo ponudbo. Postali ste trener belgijskih tekmovalk Alison Van Uytvanck in Greetje Minnen. Trenirati dve igralki je verjetno kar precej velik izziv?

Se strinjam. Ravno zato sem pristal. Zanimalo me je, ali sem tega sposoben. Med najboljšimi stotimi igralkami na svetu ni trenerja, ki bi treniral dve igralki. Želel sem videti, ali imam dovolj znanja. Je velik izziv in izzive obožujem.

V teniškem svetu sta znani po tem, da nista le sotekmovalki, ki imata istega trenerja, temveč sta tudi ljubezenski partnerici. Zvezo sta javno razkrili leta 2018, lani decembra sta se zaročili. Kako gledate na to? Je to za vas prednost ali dodatna ovira?

Drži. Partnerici sta tudi v zasebnem življenju in na to sta zelo ponosni. Zaročili sta se ravno med našimi pripravami na letošnjo sezono v Belgiji. Nimam nikakršnega problema s tem, pomembno mi je namreč le, kako delujeta na igrišču. Zagotovo so prednosti in slabosti. Lahko skupaj potujeta na turnirje in hkrati še opravljata svoj poklic, na drugi strani bo zagotovo prišel trenutek, ko bo prišlo do spora. Mislim, da je to čisto vsakdanje. Veliko se pogovarjamo in trenutno skupaj zelo dobro delujemo.

Kakšne cilje ste si zadali?

Najprej, da bomo speljali celotno sezono brez poškodb in da bosta dekleti uživali na tekmah in turnirjih. Rezultati bodo prišli sami. Igrata tenis na visoki ravni. Žal smo imeli takoj na začetku nekaj zdravstvenih težav, upam, da smo »bonuse« glede tega za letos izkoristili. Alison se želi vrniti med najboljših 50 na svetu, kamor po svoji kakovosti zagotovo spada. Greet še nikoli ni prestopila praga prve stoterice, zato je to njen rezultatski cilj.

Delo trenerja pomeni tudi veliko potovanj na tekmovanja in turnirje. Ste kdaj računali, koliko dni v letu ste odsotni od doma zaradi tenisa?

Tega raje ne računam. To vprašanje bi bilo bolj za mojo ženo.

Kako je žena sprejela vašo odsotnost? Zagotovo vas podpira, saj vam gre odlično, vendar si verjetno kljub vsemu obenem želi, da bi bil več doma.

Družina me stoodstotno podpira. Brez žene ne bi mogel početi tega, kar počnem. Tudi moji in njeni starši so zelo pomembni, sploh v tem koronačasu in pri šolanju od doma. Mene ni in nekdo mora prevzeti mojo vlogo. Na tem mestu bi se jim rad iskreno zahvalil, da mi to omogočajo.

Tudi v prostem času radi veliko potujete z družino. Na družbenem omrežju objavljate fotografije z vseh koncev sveta … Nazadnje ste bili z avtodomom na jugu Italije, če se ne motim?

Včasih imam pakiranja in poti res vrh glave, saj sem res veliko zdoma, a vseeno obožujem potovanja. To ljubezen je v meni prebudila žena, ki zelo rada potuje. To ljubezen zdaj prenašava na otroka. Potovanja so čas le za nas. Tam se lahko posvetimo drug drugemu in uživamo v skupnih trenutkih. Z avtodomom smo bili poleti 2019 v Albaniji in Grčiji, lani pa kar z avtom na jugu Italije.

Imate sina in hčer. Ste ju že navdušili za tenis? Pri kateri starosti je najbolj primerno, da se otrok lahko začne ukvarjati s tem športom?

Imam prečudovito družino, na katero sem zelo ponosen. Oba otroka že igrata tenis. Sta še zelo majhna in je težko reči, ali bo tenis tisti šport, ki ga bosta vzela za svojega. Trenutno nam tudi razmere ne gredo na roko. Žal so otroci zelo prikrajšani za motorični razvoj, a upam, da bo tudi to hitro za nami. V našem klubu vpisujemo otroke, ko so stari štiri leta. V programu, ki se imenujemo teniški vrtec, spoznavajo teniško igro in rešujejo motorične probleme z loparjem in žogo. Zelo se zabavajo. Ponavadi jim je tako všeč, da potem nadaljujejo igranje v teniški šoli, kar nas zelo veseli.

Tudi vi ste s tenisom povezani že od otroštva. Vaša družina je imela Parižljah teniška igrišča, ki jih je oddajala v najem. Kako se spominjate prvih let na teniškem igrišču?

Res je. S tenisom sem povezan od približno sedmega leta. Takrat sta moja starša začela graditi teniška igrišča v Parižljah in prav onadva sta zaslužna, da si oba z bratom služiva kruh s tem čudovitim športom. Mislim, da je trajalo približno tri leta, da sem dobil priložnost za vpis v pravi teniški klub. Do takrat sem imel možnost igrati tenis v »lastni režiji« doma s prijatelji in z ostalimi, ki so želeli igrati z mano. Spomnim se, da sem poleti preživel na igrišču tudi po pet ur dnevno. Verjetno je ati opazil mojo veliko ljubezen do tenisa in me je pri enajstih letih vpisal v teniški klub v Žalcu.

Po končani I. gimnaziji v Celju ste se vpisali Fakulteto za šport v Ljubljani. Ste že takrat vedeli, da želite postati trener, ali ste se morda videli kje drugje?

Moja prva srednješolska želja je bila, da bi postal novinar, saj sem tenis videl kot svojo profesionalno igralsko pot. Imel sem veliko željo in verjel sem, da lahko igram na najvišji ravni. Žal sem ob koncu šolanja ugotovil, da so mi fantje (Kavčič, Žemlja in ostali) že preveč pobegnili in nimam velikih možnosti za uspeh. Alternativa, da bi izživel otroške sanje, je bila, da bi postal teniški trener. Spominjam se, da sem že pri petnajstih letih organiziral začetne teniške tečaje in predajal znanje ljudem različnih starosti. Všeč mi je bilo in zdelo se mi je, da sem pri tem uspešen. Zato kasneje ni bilo več tako težko sprejeti odločitve o prenehanju igranja tenisa. Sklenil sem, da bom postal trener, najboljša različica, kot sem lahko. In s to idejo sem tudi odšel na fakulteto za šport.

V študentskih letih ste se posvečali tudi glasbi. Ustanovili ste skupino Rešpard. Posneli ste nekaj avtorskih skladb in celo videospotov. Se še dobivate in nastopate?

To je bilo zanimivo poglavje v mojem življenju. Veliko novih stvari sem se naučil v tistem času. Ko se ozrem, šele vidim, koliko mi je dalo to obdobje. Takrat sem razvil občutek za delo z ljudmi, ki mi pri poklicu trenerja pride še posebej prav. Z občinstvom je bilo treba navezati stik in ga začutiti ter uživati v skupni energiji na odru. Žal se s fanti že devet let ne dobivamo več. Želel bi si, da bi se še, a nam časovno ne uspe. Pogrešam to obdobje.

Doma imate teniško akademijo. S čim točno se ukvarjate?

Teniška akademija je trenutno v Šeščah pri Preboldu. Letošnjo zimo delujemo že tretje leto in moram priznati, da sem z napredkom in razvojem izjemno zadovoljen. Žal smo malo omejeni z infrastrukturo in lahko sprejmemo le določeno število tekmovalcev, a vsi, ki so se nam pridružili, so izjemno zadovoljni, napredujejo in tudi kažejo zelo dobre rezultate v slovenskem in tudi mednarodnem merilu. Poleg programov za otroke – teniški vrtec in šola – imamo tudi program za odrasle ter organiziramo velike teniške turnirje, poletne tabore, rojstne dneve. Zelo je pestro. Seveda takrat, ko so razmere »normalne«.

Precej trenerjev se pritožuje, da se starši preveč vmešavajo v njihovo delo. Kako gledate na to?

Starši igrajo eno najpomembnejših vlog pri razvoju vsakega športnika. Mogoče je celo njihova vloga pomembnejša od otrokove, sploh v prvih letih ukvarjanja s športom. Od njih je odvisno, na kakšen način bo otrok sprejel šport. Mu bo to zabava, obveza, nuja, prisila? Menim, da je zelo pomembna vloga trenerja, ki mora takoj na začetku jasno povedati pravila igre, določiti vloge trenerja, športnika in starša. Teh vlog se je potem treba držati. Prevečkrat se zgodi, da starši živijo svoje neizpolnjene sanje skozi otrokovo ukvarjanje s športom. Tenis je drag šport in zahteva ogromno finančne podpore. Mislim, da je vsaj v tenisu to velik razlog »vmešavanja« staršev v trenerjevo delo ali otrokovo udejstvovanje. Spomnim se svojih trenerskih začetkov, ko nisem imel avtoritete. Z vsakim letom dela na igrišču sem jo imel več. Bilo je veliko težje kot zdaj, ko moje nasvete starši poslušajo, upoštevajo.

Med prvim valom koronavirusa ste v sodelovanju s teniško zvezo objavljali videe, v katerih ste dajali nasvete za vse kategorije teniških igralcev. Kako ste se tega spomnili?

Moja ideja je bila, da izkoristim to obdobje za ohranjanje teniškega znanja naših klubskih tekmovalcev s pomočjo videopredajanja vsebin. Začel sem jim pripravljati posnetke, kaj lahko sami delajo doma in tako ohranjajo stik s tenisom. V nekem trenutku sem si rekel, da je to sebično in bi lahko znanje predal širšemu krogu ljudi, saj so vsi ljubitelji tenisa ostali brez igre. Ideja je bila všeč tudi Tenisu Slovenija, uradnemu portalu Teniške zveze Slovenije, in s tamkajšnjimi odgovornimi sem se hitro dogovoril za sodelovanje. Projekt je super zaživel in odzivi so bili res dobri. Vesel sem, da ga uspešno nadaljujejo tudi v tem obdobju.

Februarja se bo v Sloveniji začel zanimiv projekt s Stefom Bojićem, pionirjem teniškega prostega sloga. Pri tem sodelujete tudi vi. Za kaj točno bo šlo?

Komaj čakam, da se bo začel. Zdi se mi izjemno pomemben, sploh v temu obdobju, ko otroci ne morejo imeti dovolj treningov. Projekt bo namenjen vsem, ki bi radi dodatno razvili motorične sposobnosti, koordinacijo in povezavo oko–roka, ter ostalim ljubiteljem tenisa. S Stefom sva zelo dobra prijatelja in res sem vesel, da se je odzval mojemu povabilu. Teniški igralci bodo s pomočjo spletne skupine tesno povezani z njim. Tedensko jim bo postavljal izzive in jih sistematično učil teniških trikov, medtem ko mu bodo igralci pošiljali svoje videe. S podobnimi izzivi smo dejavni tudi v karanteni. Ustvaril sem skupino s pomočjo aplikacije in vanjo dodal teniške igralce ter trenerje. Stef nam dnevno pošilja izzive, s katerimi si krajšamo dolge dneve v hotelski sobi.

Kako ocenjujete slovenski tenis? Se vam zdi, da smo Slovenci teniški narod?

Slovenci smo zagotovo teniški narod. Po število teniških igrišč na prebivalca se uvrščamo v sam svetovni vrh. Nenazadnje smo fenomeni po številu igralcev med najboljšimi stotimi na svetu. V zadnjih desetih letih jih je bilo mednje uvrščenih kar osem (štirje moški in štiri ženske), kar v tenisu predstavlja neko magično mejo, pri kateri je mogoče živeti z igranjem tenisa. Trenutno so med najboljšimi stotimi štirje. Še v začetku novega tisočletja se je zdela ta stopnička vsaj v moškem tenisu nedosegljiva. Ženske so to magično mejo dosegle že nekoliko prej, kasneje so še moški dokazali, da se da.

Đoković ali Nadal?

Federer (smeh). Vse tri imam izredno rad, jih spoštujem in občudujem. So velika trojica, igralci, zaradi katerih je tenis pristal med najbolj priljubljenimi športi na svetu. Njihovo znanje, osebnosti, rivalstvo in predvsem karizme so neverjetne. So pravi ambasadorji tenisa in športa nasploh. Ko jih gledam, kako igrajo med seboj, je to zame čisti užitek.

Ste imeli možnost koga že spoznati osebno?

Vse tri sem imel večkrat možnost videti v živo, gledati njihove treninge, tekme, se slikati in pridobiti podpise. Z vsemi sem tudi že spregovoril nekaj besed. Še največ z Novakom, ker govoriva podoben jezik. Imam pa veliko spoštovanje do njih in temu primerno tudi povišan srčni utrip, ko sem v njihovi družbi. Želel bi si, da bi jih imel možnost bolje spoznati, saj razen Novaka zagotovo ne vedo, kdo sem.