Arhiv NTRC

Vojniški župnik je bil enajsti otrok po vrsti v svoji družini. »Danes se vsak začudi, ko to sliši. Bil sem tudi najmlajši in vsa leta ministrant.« Novomašnik je bil leta 1969, preden je prišel delat v Vojnik, je služboval tudi v Slovenski Bistrici, Juršincih pri Ptuju in v Ljutomeru. Pred 51 leti je, kot pravi, v Vojniku pognal korenine. »Nisem jih sicer pognal po svoji volji, a je bila to verjetno božja previdnost. A sem vesel, da sem tukaj z ljudmi ne le navezal stik, ampak tudi res postal njihov duhovni oče.«
Naloge duhovnika
»Duhovnik je tisti, ki naj bi v svet vedno prinašal nekaj božjega. Vedno so učili, da človek ni le telo, ampak tudi duša, duh. Človek mora skrbeti tudi za duhovno plat, kjer lahko pomaga tudi duhovnik.« Perger se je dotaknil tudi latinskega poimenovanja za duhovnika, pontifex, ker je naloga duhovnika gradnja mostov, torej povezovanje z in med ljudmi ter predvsem z bogom. »Duhovnik je predvsem oznanjevalec božje besede, delivec zakramentov in tisti, ki usmerja ljudi k bogu. Kar je pravzaprav njegovo poslanstvo.«
Prihod v Vojnik

»Ko sem prišel v Vojnik, sem vse našteto že našel. Moj predhodnik je bil čudovit duhovnik, gospod Martin Lupše, ki je celo življenje živel tukaj. Skupaj sva v slogi in povezanosti delala 12 let, potem je odšel v večnost. Takrat sem bil za župnika imenovan jaz.« Anton Perger je tako prišel v dobro delujočo župnijo, zahvaljujoč predhodniku, zato je lahko gradil na postavljenih temeljih. »Če je Cerkev mati, je duhovnik oče, ki svoje župljane usmerja na pravo pot in jih sprejema ter spremlja.« Perger je župnijo primerjal z družino: »Tako kot mati in oče spremljata svoje otroke, sem tudi sam v teh 51 letih spremljal svoje župljane skozi njihova življenja. Od krstov in priprav na druge zakramente, torej od prvega obhajila do birme. Tiste, ki sem jih krstil, sem kasneje tudi poročil. Zdaj so na vrsti že njihovi otroci, ki jih krstim in poročam. Skratka, spremljam ta družinski utrip, kar tudi samo po sebi prinaša nekaj božjega.«
Od predhodnika je trenutni vojniški župnik poleg utečenega župnijskega življenja, katehez, župnijskih maš, praznovanj in podobnega prevzel skrb za duhovne poklice. »Moj predhodnik je imel lepo navado, da je ministrante zbiral in jih usmerjal. Zato je iz te župnije veliko duhovnikov.« Spominja se, da je leta 1973 v Vojnik prišel ravno drugi dan po nedelji nove maše gospoda Vriska, ki je bil dolga leta župnik v Črni. »Takrat mi je lahko dal novomašni blagoslov, kar me je zelo razveselilo. Vojnik me je spomnil na domači kraj, saj so tudi tu doma duhovni poklici.«
Spremembe v 50 letih
»Zagotovo se je veliko spremenilo v mojem času v Vojniku. Včasih je bilo precej več verouka. Bilo je tudi približno 600 otrok, kar je krepko več kot danes.« Spominja se tudi, da je takrat večina od teh 600 otrok redno prihajala k maši. »Danes vemo, da je na tem področju kriza. V Vojniku sicer približno 90 odstotkov otrok še vedno redno prihaja k verouku, kar me veseli.« Slabši obisk se sicer kaže v nedeljo pri maši. »Otroci sami k maši ne pridejo, starši pa ... Saj vemo, kako je. To sicer ni značilno le za Vojnik, ampak za ves svet.« Čeprav vojniški župnik ne obupuje. Pravi, da je treba ohranjati optimizem in zaupanje. »Edino Cerkev ima zagotovilo, da ne bo propadla. Nobena druga ustanova tega nima. Cerkev obstaja že dva tisoč let, tudi Jezus je zagotovil: ›Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.‹ Zato vedno zaupam v to, v živi vir upanja, iz katerega človek živi.«

Vsega precej in preveč
»Po svetu in v Sloveniji doživljamo preobjedenost, ko se nam zdi, da imamo vse. Zato ne potrebujemo boga in molitve. Ljudje smo v nekakšni duhovni puberteti. Mislim, da bi zato otroci morali hoditi k verouku, saj tam v devetih letih slišijo vsaj osnove, kot je to, da ni vseeno, kako živimo, da znajo izbirati med dobrim in slabim ter da izberejo dobro.« S tem bi po Pergerjevih besedah otroci osvojili osnove, h katerim bi se lahko vrnili kasneje v življenju. »Ubogi so tisti, ki tega nimajo.«
Župnik je izpostavil, da je v Vojniku veliko dobrih družin, na katere se lahko zanese, skrbi pa ga za prišleke, saj je Vojnik postal zaradi bližine Celja in avtoceste zelo priljubljen za priseljevanje. »Nekateri prišleki najdejo stik s Cerkvijo, drugi ne. Včasih so se na novo priseljeni ljudje oglasili pri župniku, danes je to vedno redkeje. Nekateri tudi svojih sosedov ne poznajo in se velikokrat nikamor ne vključijo. Postanejo izkoreninjeni. To sicer ni nujno pri vseh, a se dogaja.«
Spreminjajoče duhovništvo

»Nas je bilo v ljubljanskem bogoslovju 250. Takrat nam je že okolje dajalo upanje. V mojem letniku nas je bilo takrat posvečenih 44, letos so bili le trije.« Tako se šolanja spominja vojniški župnik, ki se s svojimi »sošolci« še vedno sreča enkrat letno, da poklepetajo o svojih življenjih. »Včasih smo se pogovarjali, kakšne so naše kuharice, danes se pogovarjamo, kakšne tablete jemljemo,« je v smehu povedal župnik. Dodal je še, da k sreči s kolegi niso zagrenjeni starci, ampak imajo v sebi še vedno veliko optimizma.
Foto: Nik Jarh